Jedro

Ker sodišče ni navedlo razlogov o tem, ali je obdolženec res silil sina k delu, ki zanj ni primerno glede na starost (čl. 201/2 KZ), je absolutno bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Zaradi obstoja obteževalnih okoliščin, ki jih prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, je glede kaznivega dejanja na škodo obdolženčeve hčerke izrečeno višjo zaporno kazen.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega HS se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in določeni kazni glede kaznivega dejanja na škodo DS ter v odločbah o enotni kazni in o stroških kazenskega postopka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem se zagovornikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi okrožne državne tožilke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o določeni kazni zaradi kaznivega dejanja na škodo ZS spremeni, tako da se določena kazen zviša na 4 (štiri) mesece zapora.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Trbovljah je s citirano sodno odločbo spoznalo obdolženega HS za krivega dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 201. člena KZ in mu izreklo enotno kazen 3 (tri) mesece zapora. Sodišče je v skladu s 1. odstavkom 96. člena ZKP obdolženemu naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in 30.000,00 SIT povprečnine.

Zoper sodbo je vložil pritožbo zagovornik obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tudi okrožna državna tožilka z zunanjega oddelka v Trbovljah, zaradi odločbe o kazenski sankciji po 4. točki 370. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 374. člena ZK in predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da obdolženemu HS določi daljši zaporni kazni za vsako kaznivo dejanje in izreče ustrezno daljšo enotno kazen.

Višja državna tožilka ... je v pisnem mnenju predlagala, da se ugodi le pritožbi okrožne državne tožilke, pritožbo zagovornika pa se zavrne kot neutemeljeno.

Pritožbi zagovornika in državne tožilke sta delno utemeljni.

Višje sodišče kot sodišče druge stopnje glede kaznivega dejanja storjenega na škodo ZS zavrača pritožnikove ugovore, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega tudi zmotno uporabilo materialni zakon. Iz izpovedb oškodovancev ZS in DS - otrok obdolženca - kakor tudi zaslišanih prič na glanvi obravnavi ŠS, obdolženčeve bivše žene, in DK, vodje Centra za socialno delo, nedvomno izhaja, da je HS oškodovanko silil k delu, ki ni primerno njeni starosti, k pretiranemu delu in z njo tudi surovo ravnal. Nedvomno je, da je obdolženi opravljal delo na domu na električnem stroju za navijanje žice oziroma varovalk. Za delo na stroju je moral obdolženi opraviti tridnevno izobraževanje v Ljubljani, kar kaže na to, da stroj ni enostaven za obratovanje, saj je bil namen izobraževanja preprečiti nevarne posledice, ki izvirajo iz delovnega stroja in usposobiti obdolženca za delo s strojem. Na podlagi tega je že sodišče prve stopnje povsem pravilno sklepalo, da oškodovanca nista bila usposobljena za delo s strojem. Iz izpovedb obdolženca, priče ŠS in obeh oškodovancev tudi izhaja, da sta na stroju obdolženca delala oba oškodovanca in priča ŠS in sicer izmenično tako, da je bil stroj v delovanju cel dan. Iz izpovedb oškodovancev in priče ŠS tudi izhaja, da je obdoženi postavil normo in sicer od 80 do 100 varovalk na uro. Iz izpovedbe priče ŠS in oškodovanke same pa tudi, da je obdolženec oškodovanko silil k delu, saj jo je zbujal tudi ponoči, ko naj bi oškodovanka že spala in jo, če delo ni bilo opravljeno in ni dosegla postavljene norme ali je bilo opravljeno slabo, tudi z udarci s pasom in tanko šibo prisilil, da se je vrnila k delu.

Sodišče druge stopnje se strinja tudi z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki je prav tako pravilno ugotovilo, da je obdoženec z oškodovanko surovo ravnal in jo trpinčil, saj to potrdi tako priča ŠS, ki je bila večkrat tudi sama žrtev obdoženčevega fizičnega nasilja, kakor tudi oškodovanka sama. Priča ŠS celo navede, da se je tovrstno surovo ravnanje obdolženca in siljenje oškodovanke k navijanju varovalk pojavljalo tako pogosto, da se datumov niti ne spomni (list.št. 59). Sodišče druge stopnje tudi ni moglo spregledati, da je obdolženec oškodovanko udarjal, saj so bile vidne poškodbe in modrice, kar izhaja iz zagovora oškodovanke, to pa potrdi tudi DK, k kateri se je oškodovanka v najtežjih trenutkih zatekla, in dr. MG, ki je oškodovanko pregledala (list.št. 23). Da je obdoženec oškodovanko pretepal, izhaja tudi iz izpovedbe priče ŠS, ki je potrdila, da je obdolženec oškodovanko večkrat pretepal s pasom, uporabljal pa je tudi tenko šibo. Njegovo početje pa se je stopnjevalo zlasti v obdobju, ko ga je priča ŠS zapustila in je morala oškodovanka opravljati tudi gospodinjske obveznosti, ki jih je drugače opravljala priča ŠS. Prav tako je priča navedla, da je obdolženec tudi njo večkrat stiskal za vrat. Sodišče druge stopnje tudi ni moglo iti mimo pretresljivih pisem, ki jih je pisala oškodovanka in jih je že sodišče prve stopnje štelo kot resnična, saj je nedvomno, da iz njih več kot očitno izhaja težka situacija v kateri je bila oškodovanka zaradi fizičnega in psihičnega nasilja obdolženca ter njegovega surovega ravnanja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo vzročno zvezo med ravnanjem obdolženca in prepovedano posledico, to je, da je oškodovanka opravljala delo, ki je bilo pretirano in ga ni zmogla ter je bila zato večkrat pretepena, delo pa je bilo zanjo tudi neprimerno. Pravilno pa je sodišče tudi ugotovilo, da je obdolženi ravnal naklepno in se tudi zavedal pomena svojih ravnanj in jih je tudi želel storiti, saj si je s tem, ko je oškodovanko silil k pretiranemu delu povečeval svoj dohodek iz pogodbene dejavnosti. Zato je zagovornikova pritožba v tem delu neutemeljena.

Višje sodišče pa je ugodilo pritožbi zagovornika v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje storjeno na škodo oškodovanca DS in je razveljavilo citirano sodbo v odločbah o krivdi in določeni kazni ter enotni kazni in o stroških postopka in vrnilo zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje namreč ni navedlo razlogov o odločilnem dejstvu, da naj bi obdolženec oškodovanca silil k delu, ki ni primerno njegovi starosti.

Obrazložilo je le, zakaj je bilo delo neprimerno njegovi starosti, ne pa tudi, da je siljenje k delu res bilo s strani obdolženca. Ker sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, to je glede siljenja mladoletnega sina k delu, ki ni primerno njegovi starosti, gre zato v tem delu za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ponovno izvesti vse že izvedene dokaze in tudi druge, ponovno oceniti izpovedbe prič, zlasti oškodovanca DS in obdolženega HS, predvsem pa bo moralo oceniti ali je obdolženec res silil mladoletnega oškodovanca k pretiranemu delu. Šele po ponovno izvedenem dokaznem postopku bo lahko z gotovostjo ocenilo ali je sklenjen krog dokazov in indicev, ki naj bi kazali na to, da je obdolženi HS storil očitano kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po 2. odstavku 201. člena KZ na škodo DS ali pa ni podana taka stopnja gotovosti, ki je potrebna za izrek obsodilne obsodbe ter ga bo zato oprostilo.

Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo tudi pritožbi okrožne državne tožilke in sicer glede kaznivega dejanja storjenega na škodo ZS.

Izpodbijano odločbo je v tem delu glede kazenske sanckije spremenilo in obdolžencu določeno kazen v izpodbijani sodni odločbi zvišalo na 4 (štiri) mesece zapora. Višje sodišče je pri tem upoštevalo, da je obdoženec do svojega dejanja popolnoma nekritičen in nima izoblikovanih meril glede neprimernosti dela, ki ga je oškodovanka opravljala. Prav tako je sodišče ocenilo, da je obdolženec oseba, ki se v vsakdanjem življenju obnaša izredno agresivno in arogantno ter je s takšnim svojim ravnanjem obvladoval življenje oškodovanke.

Sodišče je tudi mnenja, da je takšno ravnanje obdolženca za normalne razmere nesprejemljivo. Obdolženc sicer zanika, da bi oškodovanko pretepal, vendar pa sodišče temu ni moglo slediti, saj je vsebina pisem, ki jih je pisala oškodovanka, tako pretresljiva, da jih je že prvostopno sodišče štelo za resnične, s tem pa se strinja tudi sodišče druge stopnje. Višje sodišče je tudi ocenilo, da je bil obdoženec v svojem ravnanju izredno grob in nasilen človek in je v odnosu do svojih otrok in svoje žene, to je oškodovanke in ŠS, praviloma uporabljal fizično silo v tolikšni meri, ki presega meje običajnega in razumljivega. Fizična sila pa je bila sredstvo njegovega komuniciranja. Kot že navedeno je sodišče tudi ugotovilo, da je obdolženec ravnal z očitnim motivom, da bi si povečal svoj dohodek po pogodbenem delu, kar zasluži še toliko večjo grajo. S svojim surovim ravnanjem je celo dosegel, da hči ZS in priča ŠS živita drugje, od očeta pa se je odselil tudi sin DS. Vse navedeno je drugostopenjsko sodišče upoštevalo pri določitvi višje kazenske sankcije. Kot olajševalno okoliščino pa je višje sodišče upoštevalo, da obdolženec preživlja in skrbi za svojo najmlajšo hčerko SS, in njegovo dosedanjo nekaznovanost. Vendar se je kljub temu odločilo, da mu določi višjo kazen, saj je upoštevalo, da se bodo psihične posledice kaznivega dejanja poznale pri oškodovanki še dolgo, pri tem pa gre za kaznivo dejanje, ki ga je storil proti družinskim članom svoje družine, kar je še posebej očitanja vredno, saj je oškodovanka izgubila zaupanje v svojo družino kot osnovno celoto, ki ji pripada.

Višje sodišče o pritožbi državne tožilke ni odločalo v delu, ki se nanaša na določitev zaporne kazni za kaznivo dejanje storjeno na škodo DS in določitev daljše enotne kazni, saj je v tem delu ugodilo pritožbi zagovornika obdolženega in sodbo razveljavilo ter jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Višje sodišče še meni, da je bila izdana sodna odločba sodišča prve stopnje v obsegu, ki se nanaša na kaznivo dejanje, storjeno na škodo ZS, pravilna in zakonita ter z njo tudi niso bila kršena pravila zakona, na kar je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti v skladu s 1. odstvkom 383. člena ZKP.