Jedro

Začasna odredba v zavarovanje ugotovitvenega ali oblikovalnega tožbenega zahtevka ni dopustna. Sodišče lahko ustavi postopek zavarovanja terjatve z začasno odredbo samo na dolžnikov predlog.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek zavarovanja upnikovega zahtevka na ugotovitev ničnosti sklepov skupščine dolžnika. Štelo je namreč, da je dolžnik predlagal ustavitev postopka, upnik pa z ugotovitveno tožbo ni opravičil začasne odredbe.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP in predlagal njegovo razveljavitev. Navedel je, da je dolžnik vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev ugovora zoper sklep o začasni odredbi ter ugovor. Sodišče bi moralo o teh vlogah odločiti predno je odločalo o ustavitvi postopka. O ustavitvi bi lahko odločilo samo na izrecen dolžnikov predlog. Takega predloga dolžnik ni vložil, sodišče pa njegovih vlog ne more samo smiselno šteti za tak predlog. S tem, da bo obravnavalo tak predlog, upnika niti ni seznanilo, s čemer mu je bila vzeta možnost sodelovanja v postopku, kar je bistvena kršitev določb postopka po 7. točki 2. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP.

Zavarovanje ugotovitvenega ali oblikovalnega zahtevka z začasno odredbo načeloma ni možno, vendar je v obravnavanem primeru potrebno zaradi zavarovanja učinkov sodbe; sicer pa v primeru, ko je bila izdana začasna odredba v zavarovanje takega zahtevka, sodišče samo še formalno preizkusi, ali je bila vložena tožba za njeno opravičbo in ne ugotavlja, ali je ta tožba dajatvena ali oblikovalna. Poleg tega pa pooblaščenec dolžnika nima veljavnega pooblastila, ker mu ga je dala oseba, ki te pravice nima.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s pravnim stališčem pritožbe, da je mogoče izdati začasno odredbo v zavarovanje ugotovitvenega ali oblikovalnega (tožbenega) zahtevka. Po določbi 1. odst. 1. člena ZIP namreč ta zakon določa pravila, po katerih postopa sodišče za prisilno izvršitev sodne odločbe, ki glasi na izpolnitev obveznosti, in za zavarovanje terjatev. Po 1. točki 15. člena ZIP izraz "terjatev" označuje pravico do denarnega zneska ali do neke storitve ali opustitve. Samih učinkov (ugotovitvene ali oblikovalne) sodbe zato z začasno odredbo ni možno zavarovati.

Ne drži niti pritožbena trditev, da sodišče vsebinsko ne preizkuša, ali je z vloženo tožbo opravičena začasna odredba, izdana v zavarovanje določene terjatve. Sodišče je to vsekakor dolžno preizkusiti, saj mora upnik v primeru izdaje začasne odredbe pred vložitvijo tožbe glede na določbo 1. odst. 272. člena ZIP v določenem roku vložiti tako tožbo, da bo z njo začasna odredba opravičena (in ne kakršnekoli tožbe).

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je mogoče po 273. členu ZIP postopek zavarovanja terjatve ustaviti samo na dolžnikov predlog.

Takega predloga pa v tej zadevi dolžnik ni vložil. Iz njegovih vlog z dne 19.10.1995 in 8.12.1995 ter navedb na naroku dne 7.12.1995 namreč jasno sledi, da je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zatrjevane zamude roka za vložitev ugovora zoper sklep o začasni odredbi in ugovor. Tudi po vsebini so - kolikor z njimi napada utemeljenost izdaje začasne odredbe - njegove trditve usmerjene na izpodbijanje začasne odredbe, torej na zavrnitev predloga za njeno izdajo in ne na ustavitev postopka. Sodišče prve stopnje bi zato moralo odločati v mejah dolžnikovih zahtevkov (glej 1. odst. 2. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP) in ne bi smelo kar samo šteti dolžnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje in ugovora zoper začasno odredbo za predlog za ustavitev postopka. Zato je z izpodbijanim sklepom odločilo izven zahtevka dolžnika, to kršitev procesnih določb pa upnik v pritožbi izrecno uveljavlja. Iz tega razloga je moralo pritožbeno sodišče po določbi 3. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP napadeni sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, komu in kako je bil vročen sklep o začasni odredbi. Če bo ugotovilo, da dolžniku sploh še ni bil vročen - kar le-ta tudi zatrjuje - bo treba vsebinsko odločiti o pravočasnem ugovoru zoper ta sklep. Če pa bo ugotovilo, da mu je bil pravilno vročen, bo moralo ugotavljati pravočasnost ugovora in če je bil ugovor vložen prepozno, utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Pri tem sodišče druge stopnje glede zastopanja dolžnika meni, da je v postopku, ko nekdo trdi, da je sklep skupščine družbe o odpoklicu poslovodje ničen, zakoniti zastopnik te družbe prav tisti, ki ga je skupščina imenovala za poslovodjo namesto prejšnjega poslovodje (tistega, ki uveljavlja ničnost). Ničnost se namreč uveljavlja s tožbo (1. odst. 362. člena ZGD) in učinek ničnosti nastane s pravnomočnostjo ugotovitvene sodbe, seveda pa sega nazaj, vse od sprejetja ničnega sklepa dalje (glej 363. člen ZGD). Če temu ne bi bilo tako, potem bi bil vsak postopek ugotavljanja ničnosti nemogoč (če upnik zahteva, naj se mu sodna odločba vroči hkrati tudi kot zakonitemu zastopniku dolžnika). Zato zatrjevana bistvena kršitev procesnih določb po 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP, ni podana.