Jedro

Za izdajo začasne odredbe ne zadostuje splošna in povsem nekonkretizirana trditev, da utegneta toženki sporno zemljišče prodati tretji osebi, brez vednosti tožnika, temu pa bo zato nastala težko nadomestljiva škoda. Upoštevati je namreč potrebno tudi, da gre za prodajo kmetijskega zemljišča, po strogih obličnostnih določilih ZKZ, ki praktično onemogočajo prodajo konkretnih kmetijskih zemljišč brez vednosti tožnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru toženk ugodi, sklep o začasni odredbi z dne 1.10.2010 razveljavi, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrne.

Tožnik je dolžan toženkama nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 190,80 EUR v roku 15 dni po prejemu sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor toženk (zoper začasno odredbo) zavrnilo in začasno odredbo z dne 1.10.2010 obdržalo v celoti v veljavi. Odločilo je še, da sta toženki dolžni tožniku povrniti stroške v znesku 53,58 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep sta toženki vložili pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju -ZIZ in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi, začasno odredbo razveljavi, predlog pa zavrže ali zavrne. Navajata, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da rok iz 22. čl. Zakona o kmetijskih zemljiščih – ZKZ ni prekluziven. Tožnik bi nedvomno moral v skladu z ZKZ podati vlogo na UE Krško za odobritev pravnega posla, najkasneje v roku 60 dni po poteku roka za sprejem ponudbe. Sam je povedal, da vloge za odobritev pravnega posla ni vložil, poleg tega tudi tožbe ni vložil v navedenem 60. dnevnem roku, zaradi česar je izgubil pravico do tožbe za sklenitev prodajne pogodbe za nakup spornega zemljišča. Takšno stališče je v podobni zadevi zavzelo tudi Višje sodišče v Mariboru, v odločbi I Cp 1942/2008. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na dve drugačni odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, ki pa ju toženki ne sprejemata. Tožnik tako ni izkazal prvega pogoja za izdajo začasne odredbe iz 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, to je verjeten izkazan obstoj terjatve ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Izkazal tudi ni drugega pogoja, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugovoru toženk ugoditi in sklep o začasni odredbi razveljaviti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je sodna praksa neenotna v zvezi z vprašanjem, kdaj je sklenjena pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča med ponudnikom – lastnikom in sprejemnikom ponudbe, ali s sprejemom ponudbe nastane za prodajalca tudi zaveza, da z osebo, ki je sprejela ponudbo, podpiše pisno prodajno pogodbo pod pogoji iz ponudbe, ki jo je mogoče iztožiti tudi pred sodiščem, ali ima sprejemnik ponudbe le zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo lahko kot lastnik vknjižil v zemljiško knjigo, koliko so takšni zahtevki vezani na roke iz ZKZ idr. (prim. sklepe VSL I Cp 547/2010, II Cp 1621/2010, II Cp 835/2010, I Cp 4511/2009, I Cp 494/2010, I Cp 493/2010; Janč Ljubimski: Sodno varstvo prejemnika ponudbe pri prodaji kmetijskih zemljišč – Pravna praksa št. 41/2010, Danilo Ukmar: Sodno varstvo sprejemnika ponudbe pri prodaji kmetijskih zemljišč – Pravna praksa št. 46/2010). Glede na to, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je (zaenkrat) šteti, da je tožnik izkazal verjetnost svoje terjatve in da je torej izkazal prvi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve (1. odst. 272. čl. ZIZ). Ni pa izkazal drugega pogoja, na katerega se je skliceval, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode oziroma, da je verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (2. odst. 272. čl. v zvezi s 270. čl. ZIZ). Navedbe o nastanku težko nadomestljive škode so povsem pavšalne. Za izdajo začasne odredbe ne zadostuje splošna in povsem nekonkretizirana trditev, da utegneta toženki sporno zemljišče prodati tretji osebi, brez vednosti tožnika, temu pa bo zato nastala težko nadomestljiva škoda. Upoštevati je namreč potrebno tudi, da gre za prodajo kmetijskega zemljišča, po strogih obličnostnih določilih ZKZ, ki praktično onemogočajo prodajo konkretnih kmetijskih zemljišč brez vednosti tožnika. Prepovedi odtujitve in obremenitve zemljišč za katere je bila izdana začasna odredba, pa tudi ni moč enačiti s pojmom škode, ki je neznanta. Prav z ničemer tožnik ni izkazal, zakaj takšen poseg v lastnino pomeni za toženki le neznatno škodo, glede na to, da je pravica razpolaganja bistven element lastninske pravice.

Ker morata biti oba pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve podana kumulativno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

V postopku izdaje začasne odredbe je torej tožnik propadel. Toženki stroškov ugovora zoper začasno odredbo nista priglasili, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Priglasili pa sta stroške pritožbe, do katerih sta na podlagi 1. odst. 154. čl. ZPP upravičeni. Pritožbeno sodišče jima je priznalo 139,00 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 Odvetniške tarife, 20,00 EUR materialnih stroškov in 20 % DDV (31,80 EUR), skupaj 190,80 EUR. Te stroške je tožnik dolžan povrniti toženkama v roku 15 dni po prejemu sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.