Jedro

Odločbe se ne da preizkusiti. To pa je kršitev pravil postopka za izdajo izpodbijane odločbe, ki je mogla vplivati na odločitev v zadevi, da se prošnja tožnika zavrne, saj je pri oceni verodostojnosti eden bistvenih elementov objektivnosti namreč to, da je treba upoštevati tako pozitivne kot tudi negativne elemente prosilčeve (ne)konsistentnosti, čemur v konkretnem primeru tožena stranka ni sledila, glede na citirane neobrazložene ocene in zaključke, zato se ugotovljena kršitev pravil postopka kvalificira kot bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v povezavi s 33. členom ZMZ-1. Utemeljenost strahu pred preganjanjem je treba presojati tudi glede na objektivne okoliščine, tako da ni potrebno čakati, da se prosilcu najprej zgodi nekaj hudega v smislu določil 26. člena ZMZ-1 (dejanja preganjanja), še preden zapusti izvorno državo.

Ob med strankama nespornem dejstvu, da je bil tožnik v izvorni državi med trajanjem pripora že podvržen ravnanju, ki ustreza opredelitvi mučenja in nečloveškega ravnanja oziroma kaznovanja, sodišče po povedanem ugotavlja, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za priznanje statusa begunca iz 2. odstavka 20. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-68/2018/169 (1312-03) z dne 7. 6. 2019 in se prošnji za priznanje mednarodne zaščite osebe A. A., rojen ... 1972 v kraju Bozova, Republika Turčija, ugodi tako, da se mu prizna status begunca od 7. 6. 2019 dalje.

II. Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe tožniku velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

**Povzetek izpodbijane odločbe**

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik kot razlog, zaradi katerega prosi za mednarodno zaščito, navedel, da je član kurdske politične stranke HDP; zaradi njegove politične aktivnosti je bil v Turčiji izdan nalog za njegovo aretacijo; zoper odločitev 7. okrajnega sodišča Gaziantep (v nadaljevanju Okrajno sodišče) se je tožnik sicer pritožil na Višje sodišče, ki pa je potrdilo sklep Okrajnega sodišča, zaradi česar je pobegnil iz države, saj sicer države ne bi mogel več zapustiti, če bi nalog postal pravnomočen in bi moral v zapor. Prepoved ukvarjanja s politiko mu je bila nekoč že izrečena za obdobje petih let, enako kot njegovemu očetu, zaradi sodelovanja s kurdsko politično stranko PKK, pozneje pa je bil iz tega razloga nadzorovan s strani oblasti; zaradi politične aktivnosti v kurdski politični stranki PKK se je morala tožnikova družina nekoč že začasno iz Gaziantepa preseliti v Ankaro, kjer so bili pod stalnim nadzorom, tožnik pa se tedaj s politiko ni ukvarjal, da ga ne bi obsodili in zaprli tako, kot so očeta. Že ko se je leta 1997 vrnil s študija v Nemčiji, je bil tožnik šest mesecev v priporu, nato so ga izpustili. Na lokalnih volitvah leta 2014 je bil kandidat lokalnega odbora HDP v Gaziantepu, vendar je Erdoganova stranka AKP preprečila tožnikovo izvolitev tako, da so lističe z njegovim imenom vzeli iz volilnih skrinjic. Tako je stranka HDP pridobila le 3 člane namesto 15, vendar stranka HDP kljub temu nadaljuje z aktivnostmi. Tožnik je bil v stranki HDP v Gaziantepu aktiven tudi kot član Odbora za človekove pravice. Na vprašanje o razlogih, zakaj je bil zoper njega izdan nalog za aretacijo, je pojasnil, da ima v Gaziantepu nekaj sorodnikov, ki so člani politične stranke AKP in so tožnika prijavili kot napadalca za napad, ki se v resnici sploh ni zgodil. 3. Nadalje v obrazložitvi navaja, da tožnik prošnjo utemeljuje s tem, da ga je strah aretacije in zaporne kazni za očitano dejanje, ki ga ni storil. Za svoje trditve je predložil kopije več uradnih dokumentov. Ker je po stališču tožene stranke glede vprašanja, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite, dokazno breme predvsem na strani tožnika, ki mora ob odsotnosti dokazov za vse njegove izjave izpolniti dolžnosti iz 21. člena ZMZ-1, je tožena stranka v nadaljevanju ugotavljala obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Glede na drugi odstavek 2. člena in zadnji alineji 23. člena ZMZ v povezavi s četrtim odstavkom 4. člena Direktive 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 (v nadaljevanju Procesna direktiva II) tožena stranka meni, da mora izkazati prosilec bodoče preganjanje, pri čemer je njegovo preteklo preganjanje oziroma storjena resna škoda ali grožnja z enim oziroma drugim pred zapustitvijo izvorne države le podkrepitev verjetnosti, da bi se ob vrnitvi v izvorno državo nadaljevalo (če je že bilo) oziroma uresničilo (če je bila grožnja), ne more pa biti samo po sebi dokaz, da mu to grozi tudi v bodoče, tudi ob upoštevanju okoliščin, ki so v izvorni državi nastale po njegovem preganjanju oziroma resni škodi ali grožnji z njima oziroma po tem, ko je zapustil izvorno državo.

4. V konkretnem primeru po oceni tožene stranke ni mogoče z razumno verjetnostjo sklepati, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z dejanji preganjanja. Zato ni relevantno, kakšna je bila narava in podlaga zatrjevanih dejanj preganjanja v tem primeru, saj bi moral tožnik najprej z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi do takšnih dejanj dejansko prišlo, a mu to ni uspelo. Njegove izjave v povezavi s preučenimi informacijami tožena stranka ocenjuje kot malo verjetne, njegov subjektivni strah pa po oceni tožene stranke ni notranje skladen in verjeten oziroma ni utemeljen. Razen tega meni, da se je tožnik za utemeljitev prošnje potrudil le deloma.

5. V zvezi s predložitvijo dokazov tožena stranka navaja, da tožniku ne more očitati, da jih ni predložil, saj je predložil, kar je lahko. Hkrati ocenjuje, da za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je to bilo mogoče, kar je v Sloveniji storil šele po prijetju s strani policije, pa tudi, ker ni zaprosil za mednarodno zaščito v kateri izmed držav, v katerih se je nahajal pred prihodom v Slovenijo. Nadalje kot posplošeno in premalo konkretizirano ocenjuje njegovo zatrjevanje, da bi bilo njegovo življenje v primeru vrnitve v Turčijo ogroženo, ker mu grozi zaporna kazen zaradi očitanega kaznivega dejanja streljanja z orožjem, ki ga ni storil. Po oceni tožene stranke niti predložena dokazila še ne pomenijo, da je tožnik potencialna žrtev. Zato glede na njegove navedbe v lastnoročni izjavi, prošnji in na osebnem razgovoru zaključuje, da tožnik v izvorni državi ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, razen v času pripora, ko so ga poniževali in tepli ter se do njega grdo vedli.

6. V nadaljevanju obrazložitve še pojasni, da se pogoje za priznanje mednarodne zaščite ugotavlja v enotnem postopku tako, da se najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, se nadalje ugotavlja pogoje za priznanje subsidiarne zaščite.

7. Glede na tožnikove trditve, da turške oblasti pripadnikom kurdskih političnih strank očitajo delovanje proti obstoječi oblasti, s čimer tožnik kot razlog uveljavlja dejansko in pripisano politično prepričanje, tožena stranka pojasnjuje, da je njegovo prošnjo presojala v okviru izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca. Vendar meni, da tožnik pogojev za priznanje statusa begunca ne izpolnjuje, ker njegove navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje subjektivni strah pred preganjanjem, ocenjuje kot pavšalne, skope in v veliki meri neprepričljive, čeprav je v izvorni državi v preteklosti sicer že imel težave zaradi politične angažiranosti v kurdski stranki, ki pa jih ni izkazal z listinskimi dokazi, niti ni pojasnil razlogov za nepredložitev listin, kot so policijski in sodni zapisniki ali druge sodne in policijske listine ter listine o članstvu v politični stranki ipd. Čeprav je tožnik v potrditev lastnih navedb sicer predložil nekaj dokazov, vendar po stališču tožene stranke ni predložil dokazov za izkazovanje njegove neposredne ogroženosti ali političnega delovanja ali članstva v politični stranki HDP ali o prepovedi političnega delovanja. Hkrati v nadaljevanju meni, da glede na tožnikove navedbe ni utemeljeno pričakovati, da bi te navedbe lahko tožnik podprl s kakšnimi konkretnimi dokazi.

8. O pripadnosti politični stranki HDP tožnik po mnenju tožene stranke ni navedel nič takega, kar bi neposredno kazalo na to, da je res član politične stranke HDP in da bi se mu kot članu stranke HDP karkoli zgodilo. Zgolj zatrjevanje, da je bil politično angažiran in ker ni priložil v zvezi s tem nobenih dokazil, ne omogoča zaključka, da je pripadnik oziroma član politične stranke HDP.

9. To, da je tožnik po vstopu v državo na nedovoljen način podal prošnjo po tem, ko ga je prijela slovenska policija, po stališču tožene stranke kaže, da je za zaščito zaprosil le zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države in da zaščite tožnik ne potrebuje ter da gre za zlorabo instituta mednarodne zaščite, še zlasti zato, ker je bil namenjen v Švico.

10. Ker je tožnik v lastnoročni izjavi z dne 7. 1. 2018 navedel, da prosi za azil, ker je bil v Turčiji priprt, drugih razlogov, ki jih je navajal kasneje v postopku pa takrat ni uveljavljal, tožena stranka ocenjuje, da njegova splošna verodostojnost ni podana ter da se je za utemeljitev prošnje potrudil le deloma in da v izvorni državi ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja. Ker za svoje navedbe o sodni prepovedi političnega udejstvovanja ni predložil nobenih pisnih dokazil, po stališču tožene stranke ne gre za preganjanje, pač pa za omejevanje politične svobode.

11. Njegovo zatrjevanje, da bi bil v primeru vrnitve v Turčijo življenjsko ogrožen zaradi obsodbe za kaznivo dejanje, ki ga ni storil, tožena stranka označuje kot zgolj posplošeno in premalo konkretizirano. Tudi predložena dokazila in informacije o izvorni državi ne pomenijo, da je tožnik potencialna žrtev. Kar zadeva njegov strah, da bo v primeru vrnitve tožnik moral v Turčiji odslužiti zaporno kazen, ne omogoča z razumno verjetnostjo sklepati, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo tožnik soočen z dejanji preganjanja. Zato meni, da ni relevantno, kakšna je sploh bila narava in podlaga navedenih dejanj preganjanja, saj bi moral tožnik z zadostno stopnjo verjetnosti najprej izkazati, da bi do takšnih dejanj sploh prišlo. To pa mu ni uspelo niti s predloženimi informacijami o stanju v Turčiji niti z drugimi predloženimi listinami. Predvsem zato, ker gre le za spor tožnika s sorodniki, torej zasebno zadevo.

12. V luči tega, da gre le za zasebno zadevo, pa ne gre za preganjanje tožnika zaradi političnega prepričanja. Zato razlogov, zaradi katerih tožnik želi zaščito, ni mogoče povezati s pogoji iz 26. člena ZMZ-1, opisanih dejanj pa ni mogoče šteti za dejanja preganjanja iz drugega odstavka 26. člena ZMZ-1 niti iz 1. alineje 1. odstavka istega člena. To pa zato, ker opisanih težav tožnik ni imel zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, pač pa gre za zasebno zadevo.

13. Po oceni tožene stranke tožnik ni izkazal niti vzročne zveze v smislu osmega odstavka 27. člena ZMZ-1 med dejanji in razlogi preganjanja, ker ni z listinskimi dokazi izkazal preteklih težav zaradi politične angažiranosti v kurdski stranki in ni pojasnil, zakaj jih ne more predložiti.

14. V nadaljevanju obrazložitve navaja, da je zaradi tožnikovih dovolj prepričljivih izjav mogoče sprejeti, da je tožnik pripadnik stranke HDP, vendar hkrati meni, da tožnik ni z ničemer dokazal, da bi imel do odhoda iz izvorne države kakršnekoli težave zaradi svoje pripadnosti stranki HDP.

15. Prav tako meni, da mu pred odhodom iz izvorne države ni neposredno grozilo preganjanje, čeprav sam navaja, da mu zaradi politično motivirane obsodbe grozi zaporna kazen zaradi dejanja, ki ga ni storil, saj si je pred odhodom iz Turčije pridobil potni list in brez težav odpotoval, kar je za toženo stranko očiten znak, da mu ni grozilo preganjanje. Tožnik tudi ni dokazal, da bi se zoper njega v Turčiji vodil kazenski postopek zaradi politične aktivnosti ali pripadnosti kurdski stranki HDP (Halklarin Demokratik Partisi - Ljudska demokratska stranka); ta stranka deluje kot ena izmed več kurdskih političnih strank v Turčiji, kot so HEP, DEP, OZDEP, HADEP, DEHAP, DTP; vse od ustanovitve v letu 2012 stranka HDP deluje kot politično krilo združenja Ljudsko demokratski kongres (HDK), ki vključuje številne levičarske in kurdske skupine.

16. Sicer pa sama po sebi pripadnost prokurdski stranki HDP po oceni tožene stranke še ne izkazuje utemeljenega strahu pred preganjanjem. Zlasti zato, ker je z doseženim 11,67% deležem glasov na zadnjih parlamentarnih volitvah že drugič zapored presegla 10-odstotni prag za vstop v parlament kot druga največja opozicijska stranka. S tem je zmanjšala večino Erdoganove vladajoče stranke AKP, čeprav so bili nekateri člani HDP v letih med 2015 in 2018 aretirani zaradi obtožb o terorističnih aktivnostih v povezavi s prepovedano kurdsko politično stranko PKK ter podporo kurdski avtonomiji, med drugimi tudi tedaj sopredsedujoči stranki HDP Selahattin Demirtaș, ki je v priporu že od novembra 2016 in je iz pripora sodeloval v volilni kampanji za predsedniške volitve.

17. Ker po oceni tožene stranke tožnik na navedeni dejanski in pravni podlagi ne izpolnjuje pogojev ne za priznanje statusa begunca in tudi ne za priznanje statusa subsidiarne zaščite, je njegovo prošnjo zavrnila.

**Navedbe strank v tožbi, odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi**

18. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita ter da je tožnik s svojimi navedbami in predloženimi dokazi izkazal izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca po 20. členu ZMZ-1, saj tožena stranka ni ugotovila nobenega od izključitvenih razlogov iz 31. člena ZMZ-1. 19. Toženi stranki očita številna protislovja v njeni obrazložitvi, npr. na str. 6 in 7 odločbe, kjer se navaja: _»Pristojni organ ugotavlja, da so prosilčeve navedbe, s katerim utemeljuje subjektivni strah pred preganjanjem, pavšalne, skope in v veliki meri neprepričljive. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilec po lastnih navedbah, v izvorni državi zaradi politične angažiranosti v kurdski stranki, v preteklosti sicer imel nekaj težav, ki pa jih ni izkazoval z listinskimi dokazi, niti ni pojasnil, zakaj teh ne more predložiti (članstvo v politični stranki, policijski in sodni zapisniki in ostale sodne in policijske listine ipd.)«_ in v nadaljevanju _»pristojni organ ugotavlja, da je prosilec predložil nekaj dokazov, predvsem takšnih, ki bi lahko potrjevali njegove navedbe glede groženj z orožjem, ni pa predložil dokazov, ki bi izkazovali njegovo neposredno ogroženost in politično delovanje ter prepoved le-tega ter priporov in članstva v politični stranki. Pristojni organ ocenjuje, da v konkretnem primeru glede na navedbe prosilca, ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi te lahko podprl s kakšnimi konkretnimi dokazi, saj pristojni organ dvomi v zmožnost predložitve kakršnihkoli dokazil«._

20. Za protislovno smatra tudi navedbo na str. 8 odločbe, da se je tožnik _"potrudil le deloma za utemeljitev prošnje, čeprav mu ni mogoče očitati v zvezi s predloženimi dokazi, da jih ni predložil"_, kjer se mu očita, da ni predložil dovolj listinskih dokazov, za katere celo tožena stranka sama meni, da tudi sicer ni mogoče pričakovati, da bi jih tožnik predložil. Tako je sama s seboj v nasprotju, glede na njeno ugotovitev, da je on predložil vse, kar je lahko.

21. Za nejasno tožnik šteje tudi navedbo, da _»je prosilčevo zatrjevanje, da bi bilo njegovo življenje v primeru vrnitve v Turčijo ogroženo, ker mu grozi zaporna kazen zaradi kaznivega dejanja streljanja z orožjem, posplošeno in premalo konkretizirano, čeprav je dolžnost prosilca za mednarodno zaščito, da svojo prošnjo samoiniciativno in čim bolj natančno utemelji«,_ pri čemer tožena stranka ni konkretizirala, kaj točno bi moral tožnik sploh še predložiti, glede na to, da iz predloženega tožnikovega pisnega povzetka poslanih dokumentov izhaja, da je tožnik predložil sodbo kazenskega sodišča prve stopnje v kraju Gaziantep, s katero je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje grožnje z orožjem, streljanja z orožjem, ki lahko povzroči strah, tesnobo ali paniko, za kar mu je bila izrečena tudi zaporna kazen. Poudarja, da je dodatno predložil tudi izpisek iz osebne evidence kot dokaz, da je trenutno v kazenskem postopku, čeprav je od prosilcev nemogoče pričakovati, da bi že vnaprej pridobivali dokaze za primer, če bi morda kdaj zaprosili za mednarodno zaščito, pri čemer gre za t.i. negativno sklepanje (_negative/adverse credibility inference_), ki je le izjemoma dopustno po petem odstavku 4. člena Kvalifikacijske direktive II, točka b, kadar je že ugotovljeno, da prosilec dejansko ima določene dokaze v posesti, oziroma, da ima realno možnost, da jih pridobi, pa tega ne stori, oziroma noče to storiti. Tako ni na strani prosilca dolžnost, da bi prošnjo dokazoval še z dodatnimi dokazi, saj dodatnih dokazov v prid prošnji pogosto niti ni, oziroma ne obstajajo. Zato je potrebno naprej ugotoviti, ali so dodatni dokazi sploh razpoložljivi prosilcu, da bi se šele na podlagi dejstva, da jih prosilec ni predložil, lahko izvajalo kakršne koli sklepe ob upoštevanju njegovih razlogov, zakaj ni predložil takih dokazov in njegovega truda, da jih zagotovi, o čemer se je že izreklo tudi ESČP v zadevi _Said proti Nizozemski_ z dne 5. 7. 2005. 22. Toženi stranki še očita, da ni presojala kredibilnosti (verodostojnosti) tožnika, temveč verjetnost (plausibility) njegove zgodbe. Zaradi njunega medsebojnega razlikovanja se ta dva koncepta v azilnem pravu ločeno obravnava tako, da se izjava obravnava kot verjetna in možna, kadar je skladna s splošno znanimi dejstvi in izvedenimi dokazi, verodostojnost pa se obravnava kot lastnost prosilca, ki izjavo poda, česar pa tožena stranka ni upoštevala. Predvsem pa ni izpolnila dolžnosti glede preverjanja informacij o stanju v izvorni državi v skladu z 21. in 23. členom ZMZ-1 in je posledično nepopolno ugotovila dejansko stanje.

23. Stališče, da mora biti nekdo že podvržen preganjanju ali resni škodi kot pogoj za priznanje mednarodne zaščite, je po mnenju tožnika zmotno, saj tudi iz Smernic za izvajanje prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) izhaja, da ta nevarnost ne pomeni dejanskega preteklega historičnega dogodka, temveč gre za ugotavljanje verjetnosti, da bi bila oseba v bodoče podvržena nekemu prepovedanemu ravnanju. Gre torej za probabilistično oziroma verjetnostno presojanje morebitne prihodnje nevarnosti, glede katere lahko posameznik izkaže utemeljen strah, o čemer se je že izreklo ESČP v zadevi Saadi proti Italiji. Prav to, da je v konkretnem primeru tožnik že bil v kazenskih postopkih zaradi političnega preganjanja, nakazuje tudi na bodoče preganjanje. Tožnik poudarja, da so se razmere v Turčiji po državnem udaru še poslabšale, politično angažirani posamezniki pa so še bolj preganjani, kar je ugotovila tudi sama tožena stranka v izpodbijani odločbi na str. 9, vendar teh okoliščin ni celovito presodila. Upoštevala ni niti dejstva, da so se v priporu do tožnika grdo vedli, ga tepli in poniževali, zato izpodbijane odločbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti.

24. Po stališču tožnika pri preganjanju ni nujno, da gre "za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic", kar na več mestih zmotno trdi tožena stranka, saj celo t.i. zatečeni (_sur place_) begunec lahko pridobi status begunca, čeprav v času, ko je zapustil izvorno državo sploh ni bil preganjan. Bistveno je to, da je mogoče obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem ugotoviti v času odločanja o prošnji, o čemer se je sodišče že večkrat izreklo, med drugim v sodbi U 911/2006 z dne 5. 5. 2006. To pomeni, da je utemeljen strah treba presojati tudi glede na objektivne okoliščine in da prosilcu ni treba čakati, da se mu najprej nekaj hudega zgodi v smislu 26. člena ZMZ-1 (dejanja preganjanja), preden zapusti izvorno državo. Koncept "utemeljenega strahu" se tako nanaša na prihodnost, ugotavlja pa se hipotetično, kot je izpostavilo Vrhovno sodišče v zadevi I Up 294/2016 z dne 16.11. 2016 (v 9. odstavku) z navedbo, da gre za _"varstvo osebe pred bodočim preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo. V tem okviru je že pretrpljeno preganjanje v smislu 26. in 27. člena ZMZ-1 ali že povzročena resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 ali pa dejstvo, da je osebi preganjanje ali resna škoda že neposredno grozila, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali se grožnje uresničile (drugi odstavek 23. člena ZMZ-1)"_. S tem v zvezi citira stališče Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-50/08, Up-2177/08 z dne 26. 3. 2009 (12. odstavek), da _"ni [...] namen pridobitve statusa begunca ugotoviti, ali je bil prosilec v preteklosti izpostavljen preganjanju. Ugotovitev pristojnega organa, da je bil posamezen prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja, je lahko le upošteven dokaz, da je strah prosilca pred preganjanjem res utemeljen"_. 25. Tožnik poudarja, da vse predložene informacije o stanju v njegovi izvorni državi kažejo na preganjanje zaradi politične angažiranosti in da sodna oblast kazni zreducira na manjši nivo, da je navzven videti, kot da posamezniki niso preganjani, čeprav _de facto_ so.

26. Toženi stranki očita, da ni celovito preučila informacij o izvorni državi. Čeprav sicer navaja, da je _»treba ugotoviti, ali dejstvo, da je prosilec pripadnik kurdske stranke HDP, zadošča za utemeljeno sklepanje, da bo podvržen ukrepom oblasti, ki dosegajo standard preganjanja«_ temu nasprotno sama navaja v nadaljevanju, da _»pripadnost stranki HDP očitno ne zadostuje za to, da bi bilo mogoče govoriti o utemeljenem strahu pred preganjanjem«_. Tako gre za navedbe, ki ne zadostujejo standardu obrazložitve upravne odločbe.

27. Izrecno toženi stranki še očita, da ni presojala subjektivnih okoliščin tožnikove ogroženosti, kar je v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-292/09, Up-1427/09, ki ga citira: _»Postopek obravnave prošenj za mednarodno zaščito mora biti zasnovan tako, da je prosilcem zagotovljeno spoštovanje jamstev iz 18. člena Ustave. Zakonodajalec je s tem, ko je dopustil, da pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi, če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, posegel v 18. člen Ustave. Ker je ta človekova pravica absolutne narave, je ni mogoče omejiti niti na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave«._

28. Tožnik nasprotuje zaključku, da v Sloveniji, če ga ne bi prijela policija, sploh ne bi zaprosil za mednarodno zaščito in poudarja, da bo v Sloveniji počakal tudi na zaključek postopka. Vendar toženi stranki še očita, da ga o tem ni nič vprašala in tega ni upoštevala, niti ga ni vprašala, ali je Švica še vedno njegova ciljna država. Tožnik poudarja, da je zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko je bilo to mogoče, drugačne navedbe pa označuje kot golo sklepanje.

29. Dejstvo, da je Turčija umaknjena iz seznama varnih držav v Odloku Vlade Republike Slovenije o določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 38/2019, v nadaljevanju Odlok/2019), ki je nadomestil prej veljavni Odlok iz leta 2016 (Uradni list RS, št. 13/2016, v nadaljevanju Odlok/2016), po mnenju tožnika pomeni, da se s tem Turčija ne uvršča več med varne izvorne države in bi tako tudi vračanje v Turčijo pomenilo kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

30. Na navedbo, da je iz Turčije odpotoval z novim potnim listom, tožnik odgovarja, da ni znan niti podatek, ali je bil njegov potni list morda pozneje preklican. Kljub temu pa ni mogoč zaključek, da je do statusa begunca upravičen zgolj tisti, ki mu je turška država preklicala potni list. 31. Čeprav sicer verjame, da je tožnik pripadnik prokurdske stranke HDP, pa v odločbi na str. 12 v tej zvezi tožena stranka trdi tudi nasprotno, da _»po oceni pristojnega organa sama pripadnost stranki HDP ne more izkazovati utemeljenega strahu pred preganjanjem, ampak mora prosilec izkazati, da je iz kakršnegakoli razloga za oblasti dejansko postal sumljiv. Kot že navedeno, pa prosilcu tega ni uspelo izkazati, kot mu v času postopka tudi ni uspelo z ničemer dokazati svojega članstva v politični stranki«._ Ta kontradiktornost onemogoča preizkus izpodbijane odločbe tudi v tem delu. Protislovne so tudi navedbe, da tožnik ni imel težav v smislu prepovedi političnega delovanja in da mu preganjanje ni neposredno grozilo, kljub oblastni prepovedi njegovih političnih aktivnosti. Protisloven je tudi njen zaključek, da tožniku ni uspelo dokazati, da je za oblasti sumljiv zaradi svoje pripadnosti kurdski stranki in svojega političnega aktivizma, saj je to v nasprotju z njeno ugotovitvijo, da _"je tožnik predložil vse, kar je lahko"_. 32. Kar zadeva navedbo na str. 10 odločbe, da tožnik _"nima sodbe Višjega sodišča"_, sam poudarja, da je on navedel vsa pomembna dejstva in bi jih morala tožena stranka tudi presojati. Razen tega je njena dolžnost, da po uradni dolžnosti pridobi relevantne podatke skladno z določili 22. in 23. člena ZMZ-1, vključno s podatkom o zaključku njegovega sodnega postopka, ker je iz opisanih razlogov zapustil izvorno državo in teh podatkov sam ne more pridobiti, kar je tudi logično. Šele če bi pridobila podatek, da mu ni bila izrečena zaporna kazen s sodbo Višjega sodišča, bi tožena stranka lahko zaključila, da dvomi v tožnikove navedbe v tej zvezi.

33. Toženi stranki še očita, da ni ustrezno preučila s strani tožnika predloženih virov in informacij o stanju v izvorni državi niti v zvezi z resno škodo iz 28. člena ZMZ-1, saj resna škoda ne zajema le resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih, pač pa tudi smrtno kazen ali usmrtitev ter mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen. Vendar tožena stranka sama ni pridobila in navedla nobenega vira o stanju v izvorni državi, s strani tožnika predložene dokaze pa je napačno interpretirala. Če bi jih upoštevala celovito, ne bi mogla zaključiti, da v njegovem primeru niso izkazani elementi resne škode. Sama ni predstavila ne splošnih informacij iz 8. alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 o stanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, družbenopolitični situaciji in sprejeti zakonodaji, niti specifičnih informacij o izvorni državi iz 9. alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1, ki bi vključevale način izvajanja zakonov, niti kakršnihkoli drugih relevantnih in aktualnih informacij o stanju v izvorni državi, kar je že vse predložil sam tožnik in s tem tudi izkazal resno škodo. Vendar vsega tega tožena stranka ni upoštevala, ampak je svojo oceno o (ne)upravičenosti do subsidiarne zaščite utemeljila zgolj na svojih trditvah, ki niso preverljive.

34. V tožbenem zahtevku tožnik predlaga sodišču, naj izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku prizna mednarodno zaščito, oziroma podredno, naj zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

35. Po pozivu na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je tožena stranka sodišču predložila upravni spis in odgovorila na tožbo. V svojem odgovoru se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, ker meni, da je pravilna in zakonita, zato pri njej v celoti vztraja. Zavrača tožbene navedbe, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo tožnik izpostavljen nevarnosti oziroma zaporni kazni, kot presplošne oziroma nekonkretizirane. Sama meni, da tožnik ni podal ustreznih navedb za presojo verjetnosti dejanske uresničitve bodočega preganjanja in da ne zadošča le predložitev splošnih ali specifičnih informacij ter člankov. Ker meni, da tožnik ni podal ustreznih trditev, je presojo utemeljenosti njegovega strahu pred preganjanjem opravila zgolj na podlagi njegovega opisa konkretnih dogodkov in na podlagi tega tudi odločila, saj po njeni oceni pogoji za priznanje statusa begunca niso podani, niti ne obstaja kakršenkoli utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Sklicuje se na stališča ESČP v zadevi F.G. proti Švedski in Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016 in I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017. Opozarja na določilo 119. člena ZMZ-1 v zvezi s tožbenim očitkom, da bi morala tožena stranka preveriti, kako se je v tožnikovi izvorni državi zaključil sodni postopek zoper njega, ker tega sama ne sme storiti zaradi dolžnosti varovanja tožnikovih osebnih podatkov pred organi izvorne države. Pač pa lahko tovrstne dokumente priskrbi sam tožnik. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo odpravi in ugodi prošnji tožnika ter mu prizna status begunca oziroma subsidiarne zaščite.

36. V prvi pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2020 (s prilogami A5 - A6) tožnik dodatno utemeljuje tožbeni zahtevek z navedbo, da je pripadnik Gülen gibanja. Navaja, da je to gibanje Turčija razglasila v mesecu maju 2016 za teroristično organizacijo. S tem se je začelo sistematično preganjanje vseh, ki bi bili s tem gibanjem kakorkoli povezani, tako da so izpostavljeni nasilju in nečloveškemu ravnanju oblasti kot politični nasprotniki oblasti, čeprav za to ni dokazov. Nadalje tožnik izpostavlja sodbo št. I U 1875/2015 z dne 1. 6. 2017 glede dokaznih standardov v azilnih zadevah, ki so nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostma, torej nižji od 50 %, tako da gre za _»standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo«_. Dodaja, da že od leta 2015 dalje potekajo zoper tožnika v Turčiji kazenski postopki, ki so neposredno povezani z njegovim političnim prepričanjem, oziroma njegovo povezavo z Gülen gibanjem, tako da je bil že dne 3. 11. 2015 zaradi domnevne izvršitve kaznivega dejanja _»streljanje z orožjem zaradi strahu, tesnobe ali panike«_ po 6136. členu Kazenskega zakonika Republike Turčije obsojen na glavni obravnavi pred prvostopenjskim kazenskim sodiščem v Gaziantepu v Turčiji, vendar do izvršitve sodbe še ni prišlo. Razen tega je bil zoper tožnika dne 7. 11. 2017 izdan sklep o prisilni privedbi. Ker je v teku tudi postopek v zadevi, v kateri sta obtožena B. B. in C. C., ki sta oba tožnikova sorodnika in sta obtožena kaznivega dejanja _»preproste poškodbe, materialne škode«_, v izvorni državi torej potekajo postopki zdaj tudi zoper tožnikove sorodnike. Ti postopki so politično motivirani, saj je splošno znano, da so sistematično preganjani posamezniki, ki so kakorkoli povezani z Gülen gibanjem in celo njihovi sorodniki. Tožnik je preko vladnega elektronskega portala Republike Turčije izvedel, da zoper njega poteka zdaj tudi nov kazenski postopek _in abstientia_, saj sta že bila opravljena dva naroka v dneh 11. 6. 2019 in 21. 11. 2019. Poleg tega je bil 26. 3. 2020 določen narok za glavno obravnavo zoper tožnika, vendar iz vsebine portala ni razvidno, katerega kaznivega dejanja je tožnik obdolžen, kar pomeni, da kljub njegovi odsotnosti potekajo nadaljnji kazenski postopki, vendar sam ni bil seznanjen niti s tem, za katero kaznivo dejanje je obtožen, kar je osnova za pripravo obrambe. Na podlagi zapisa uporabljene opravilne številke 2019/282 tožnik sklepa, da gre za nov kazenski postopek, ki se je začel v letu 2019, ostale okoliščine pa mu niso znane, tako da iz novo pridobljene dokumentacije izhaja, da se v izvorni državi nadaljuje njegovo preganjanje ter da gre za politično motiviran kazenski pregon v njegovi odsotnosti (_in absentia_). Tako je le še vprašanje časa, kdaj bo zoper tožnika razglašena (nova) kazenska sodba za kaznivo dejanje, ki ga ni storil. Zato ima utemeljen razlog za strah pred preganjanjem in se zato ne želi vrniti v Turčijo, saj obstaja velika verjetnost, da bo tam preganjan in obsojen za kazniva dejanja, ki jih ni storil. V zvezi s tem se sklicuje na stališča naslovnega sodišča v sodbi št. I U 669/2016 z dne 22. 2. 2017. Tožnik ponovno poudarja, enako kot v tožbi, da je bila Turčija umaknjena iz seznama varnih izvornih držav z Odlokom/2019. Izpostavlja tudi stališče Odbora Združenih narodov proti mučenju z dne 5. 12. 2019, da bi vračanje posameznikov v Turčijo pomenilo kršitev 3. člena EKČP (prepoved mučenja) zaradi velikega tveganja izpostavljenosti škodljivemu ravnanju in mučenju za pripadnike Gülen gibanja in osebe, ki se jim to pripisuje. Enako izhaja tudi iz predloženega poročila Human Rights Watch, iz katerega sledi, da so do meseca julija 2019 zaradi terorizma sodili 65.259 ljudem, zoper 155.560 oseb pa zaradi suma terorizma potekajo sodne preiskave v povezavi s sumom povezanosti z Gülen gibanjem. Medtem so politični vplivi na sodstvo v Turčiji privedli do tega, da sodišča sistematično sprejemajo lažne obtožnice in obsojajo posameznike, kljub pomanjkanju dokazov o njihovi krivdi. Tako tudi tožniku grozi zapor po obsodbi iz leta 2015 ter plačilo denarne kazni, kot izhaja iz 3.c odstavka zapisnika o glavni obravnavi, ki ga je tožnik že predložil. Njegov položaj je še dodatno negotov zaradi novih kazenskih postopkov, s katerimi do nedavnega sploh ni bil seznanjen, za njih pa je izvedel šele na podlagi lastnih poizvedb. Dodatno težavo predstavlja tožnikov strah za družino, saj je splošno znano, da oblasti preganjajo tudi družinske člane pripadnikov Gülen gibanja. Glede na to, da tudi zoper njegove sorodnike že potekajo kazenski postopki, je njegov strah toliko bolj utemeljen. Neposredno mu grozi tudi to, da bo v odsotnosti obsojen še za drugo kaznivo dejanje, čeprav z novim kazenskim postopkom do nedavnega sploh ni bil seznanjen. Tako bo v izvorni državi ponovno preganjan zaradi političnega prepričanja, ob vrnitvi tja pa bi mu bile ponovno kršene temeljne človekove pravice.

37. Tožena stranka ni vložila odgovora na tožnikove navedbe v pripravljalni vlogi.

38. Na naroku za glavno obravnavo sta obe stranki vztrajali pri dotedanjih navedbah in predlogih, tožena stranka pa je dodatno v zvezi s trditvijo v pripravljalni vlogi tožnika o njegovi pripadnosti Gülen gibanju navedla, da gre za tožbeno novoto, saj tega ni do izdaje izpodbijane odločbe tožnik še nikoli navedel, ampak le, da je član HDP. Dodala je še, da je Turčija od 1. 4. 2022 dalje spet uvrščena na seznam varnih izvornih držav.

**K I. točki izreka:**

39. Tožba je utemeljena.

40. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v tem primeru predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Vendar se sodišče ob dejstvu, da je izpodbijani akt odpravilo in samo odločilo o stvari, ne bo posebej opredeljevalo do tega, ali bi morala tožena stranka v tem primeru zapisati izrek v dveh ločenih točkah, posebej o statusu begunca in posebej o statusu subsidiarne zaščite.

41. V zadevi je sodišče opravilo glavno obravnavo in na naroku dne 24. 6. 2022 pregledalo vse listine v upravnem in sodnem spisu s prilogami A1-A8 in B1-B2. Preostala dokazna predloga za ustno zaslišanje tožnika in za vpogled dodatno na naroku predložene listine v nečitljivi fotokopiji (priloga A9) je sodišče zavrnilo kot nepotrebna, kar je tudi obrazložilo.

42. V zvezi z zavrnitvijo tožnikovih dokaznih predlogov sodišče želi še pojasniti, da v upravnem sporu o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta sodišče presoja ob upoštevanju materialno-pravnega in dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijani upravni akt. Kar po ustaljeni sodni praksi tudi pomeni, da je morala tožena stranka že v svoji sedaj izpodbijani odločbi navesti vse pravno relevantne razloge za sprejeto odločitev, zato ne more z navedbami v odgovoru na tožbo in na glavni obravnavi dopolnjevati svojih razlogov za sprejeto odločitev in dokazovati utemeljenost le-teh.

43. Razen tega pa mora stranka upravnega postopka (sedaj tožnik) v skladu s prvim in drugim odstavkom 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v povezavi s 33. členom ZMZ-1 v upravnem postopku natančno, po resnici in določno navesti dejansko stanje, na katerega opira svoj zahtevek ter za svoje navedbe predlagati oziroma ponuditi tudi dokaze; enaka dolžnost glede zatrjevanja dejstev in predlaganja dokazov velja tudi v primerih, ko se stranka z njimi odziva na dejanja in navedbe nasprotne stranke ali upravnega organa, ki jih ta opravi po uradni dolžnosti v okviru pooblastil, danih za izvedbo preiskovalnega načela1, čeprav v tej zvezi ne smejo ostati spregledane določbe Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (Procesna Direktiva II) in Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite in glede vsebine te zaščite (Kvalifikacijska direktiva II).

44. Tudi iz podatkov upravnega spisa, s katerim razpolaga sodišče, ne izhaja, da bi tožnik med tekom upravnega postopka ponudil kakršnekoli trditve ali dokaze za izkazovanje svoje pripadnosti Gülen gibanju ali krogu oseb, ki se jim to pripisuje, čeprav je trditveno breme primarno na njegovi strani, o čemer se je že večkrat izreklo tudi Vrhovno sodišče, na primer v sodbi I Up 136/2015 z dne 27. 1. 2016 (17. točka obrazložitve) in je v 16. točki obrazložitve posebej poudarilo: _"da je pri uporabi ZPP v zvezi z ZUS-1 v postopkih po ZMZ treba upoštevati tudi specifiko postopkov po ZMZ. V teh postopkih so namreč izjave strank (prosilcev), dane na zapisnik pri toženi stranki ali pred sodiščem na glavni obravnavi, pogosto edini dokaz/.../K zgoraj navedenemu pa Vrhovno sodišče sicer zgolj pripominja, da pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot (52. člen ZUS-1) ne dajejo podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vložene tožbe samo po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva (in izvajati dokaze), ki niso bila niti del trditvene podlage tožnika, navedene v tožbi, oziroma po uradni dolžnosti ugotavljati tista dejstva, glede katerih je tožnik v upravnem sporu prekludiran, ker niso bila del trditvene podlage v postopku izdaje upravnega akta. Za neupoštevanje pravila o nedovoljenih tožbenih novotah npr. prosilčeva navedba, da o nečem ni bil izrecno vprašan, ne daje podlage, saj je navajanje dejstev in okoliščin, torej trditveno breme, na strani prosilca in ga organ oziroma sodišče ne moreta spraševati o okoliščinah, ki jih prej ni niti omenil […]. Tega ne spremeni niti opravljena glavna obravnava, saj izvedba glavne obravnave oziroma ugotavljanje dejanskega stanja na njej in izvajanje dokazov, ne izključuje pravil o nedovoljenih tožbenih novotah. Tudi z vidika člena 40(1) Direktive 2013/32/EU je možnost navajanja novih dejstev in dokazov v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito skladno z načelom procesne avtonomije držav članic odvisna od ureditve v posamezni državi članici. Glede na ureditev ZMZ in ZUP se lahko nova dejstva in dokazi (tudi na predlog stranke) upoštevajo do konca upravnega postopka, dejansko stanje pa se ob ustrezni izvedbi dokazov ugotovi ob izdaji odločbe, ko se na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabi materialno pravo. Skladno z ZUS-1 pa sodišče prve stopnje v svojem postopku presoja zakonitost izpodbijanega upravnega akta glede na pravno in dejansko stanje, ki je veljalo v trenutku izdaje akta, pri tem pa določenih tožbenih novot ni ne dolžno in ne upravičeno upoštevati (52. člen ZUS-1). Odstopa od splošne procesne ureditve, ki glede navedenega torej velja v upravnem sporu po ZUS-1, pa Direktiva ne zahteva“_ (24. točka obrazložitve).

45. Sodišče ob upoštevanju zgoraj citiranih stališč Vrhovnega sodišča glede dolžnosti materialno-procesnega vodstva sodi, da je v prvi vrsti trditveno in dokazno breme v upravnem sporu na strani obeh strank tega spora2, naloga sodišča pa je, da vzpostavi le morebitno nezakrivljeno porušeno ravnotežje med njima, sicer pa ohranja svoj nevtralni položaj. Povedano z drugimi besedami navedeno pomeni, da je na strani obeh strank upravnega spora odločitev o tem, kdaj in katera dejstva bodo zatrjevale in dokazovale. Pri tem morajo stranke ravnati skrbno in s svojim ravnanjem prispevati k kakovostnemu sodnemu varstvu ter racionalnemu in ekonomičnemu postopku. To se pričakuje še toliko bolj, če ima stranka za pooblaščenca odvetnika3 ali tudi več odvetnikov, kar je primer v obravnavani zadevi.

46. Nikakor pa se sodišče ne sme postaviti v vlogo tožnikovega pooblaščenca in mu svetovati, na kakšen način naj dopolni svoje trditve in dokaze, da bi v postopku lažje uspel.4 Prav za to bi namreč šlo, če bi tožnika sodišče dodatno pozivalo k določni opredelitvi dokaj obsežnih, a zgolj posplošenih navedb o svoji pripadnosti Gülen gibanju, ki jih tožnik ni še nikoli zatrjeval med tekom upravnega postopka do izdaje izpodbijane odločbe z dne 7. 6. 2019 niti v tožbi z dne 4. 7. 2019, ampak je to prvič omenil šele pozneje v naknadni prvi pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2020, pri čemer ni niti zatrjeval niti ni kakorkoli izkazal, da bi ne imel možnosti navajati ta dejstva (in predlagati dokaze) v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (tretji odstavek 20. člena5 v zvezi z 52. členom6 ZUS-1).

47. Drugačnemu zaključku v prid ne govorijo niti navedbe (o pomoti) tožnikove tedanje pooblaščenke7, glede na celotno vsebino njene pisne vloge z dne 6. 12. 2018, tako da niti iz njene strani pomotoma predlagana listinska dokazila o (komitentih) D. D. niso bila predložena v svojstvu njenega zastopanja tožnika, pač pa povsem druge osebe (E. E., ki je bil tedaj, enako kot tožnik prav tako prosilec za mednarodno zaščito).

48. Kolikor bi sodišče citiranemu dopisu tožnikove tedanje pooblaščenke z dne 16. 2. 2018 pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici ima, bi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. 49. Po povedanem sodišče lahko sledi stališču tožene stranke, izraženem na naroku za glavno obravnavo glede naknadnih tožnikovih navedb o njegovi pripadnosti Gülen gibanju, da gre za nedopustno novoto, saj to trditev tožnik navaja prvič šele po izteku zakonsko predpisanega 30-dnevnega roka za vložitev tožbe iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1, in sicer v pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2020, torej prepozno. V tej zvezi ni nepomembno, da ni tožnik niti zatrjeval, da tozadevnih trditev ne bi mogel prej navajati že med tekom upravnega postopka, bodisi ob vložitvi prošnje ali na osebnem razgovoru ali v morebitni pisni vlogi še pred izdajo izpodbijane odločbe.

50. V nadaljevanju je sodišče presojalo, ali pri tožniku individualno obstajajo razlogi in posebne okoliščine, ki utemeljujejo priznanje mednarodne zaščite v obliki priznanja statusa begunca iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, in če ne, ali pri njem obstajajo razlogi za priznanje subsidiarne zaščite iz tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da tožnikova istovetnost, njegova kurdska narodnost in državljanstvo med strankama ni sporno in da je tožnik državljan Republike Turčije. Tožena stranka tudi sama v obrazložitvi izpodbijane odločbe8 ugotavlja, da je tožnik državljan Republike Turčije, kar je izkazal z osebno izkaznico z veljavnostjo do ... 2017 in potnim listom št. ..., izdan v kraju Gaziantep ... 2017, z veljavnostjo do ... 2027. Hkrati ni sporno, da je tožnik ob vložitvi prošnje 9. 1. 2018 in na ustnem zaslišanju dne 29. 1. 2018 izpovedal, da je zapustil Turčijo 29. 12. 2017 z letalom in odšel v Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BIH).

51. Prav tako ni sporno, da je tožnik v potrditev svojih navedb predložil številne listinske dokaze po tedanji pooblaščenki, in sicer je z vlogo z dne 18. 1. 2018 predložil priponke št. 001.jpg - 016.jpg, s priloženim povzetkom vseh poslanih dokumentov v slovenskem jeziku. Naknadno je z vlogo z dne 27. 3. 2019 predložil še dodatno dokazilo v turškem jeziku, z vlogo z dne 10. 4. 2019 pa je podal pojasnilo glede dokazila z dne 27. 3. 2019 skupaj s slovenskim prevodom. Nato je z vlogo z dne 11. 4. 2019 predložil informacije o stanju v izvorni državi in slovenske prevode relevantnih odlomkov teh informacij.

52. Sporno pa med strankama ostaja vprašanje, ali tožnik v konkretnem primeru, glede na opisane individualne osebne okoliščine, izpolnjuje predpisane pogoje za priznanje mednarodne zaščite, bodisi v obliki statusa begunca ali subsidiarne zaščite.

53. Skladno z določbo drugega odstavka 2o. člena ZMZ-1 pomeni status begunca eno izmed dveh navedenih oblik priznanja mednarodne zaščite iz prve točke 2. člena ZMZ-1 in se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so subjekti preganjanja po tem zakonu lahko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ali nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (država, politične stranke ali organizacije), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Dejanja preganjanja morajo biti v skladu s 26. členom ZMZ-1 dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena EKČP ni mogoče omejiti, ali pa morajo ta dejanja predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Med razloge preganjanja se v skladu s 27. členom ZMZ-1 med drugim šteje tudi pripadnost določenemu političnemu prepričanju, pri čemer pojem političnega prepričanja pomeni imeti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem tudi ravnal. Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem ni pomembno, ali prosilec dejansko ima politične značilnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja (sedmi in deveti odstavek 27. člena ZMZ-1). Iz teh določb izhaja, da tožena stranka kot pristojni organ odloča o zahtevku, izraženem s prošnjo za mednarodno zaščito, ki opredeljuje tudi okvir odločanja tožene stranke, tako da pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1, izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito pa ugotovi na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, v zakonitem postopku in ob pravilni razlagi materialnega prava9. 54. Tožnik kot razlog, zaradi katerega prosi za mednarodno zaščito uveljavlja politično delovanje v prokurdskih političnih strankah, ki so se večkrat tekom let preimenovale, nazadnje v Ljudski demokratični stranki (HDP), ki je politična nasprotnica Erdoganove vladajoče stranke AKP, zaradi česar je bil po lažni prijavi obsojen za kaznivo dejanje streljanja z orožjem zaradi strahu, tesnobe ali panike, za kar mu je bila izrečena tudi zaporna kazen s strani 7. okrajnega sodišča Gaziantep, čeprav orožja nikoli niso našli. Turčijo je zato zapustil, saj po nastopu pravnomočnosti ne bi mogel več oditi iz države (str. 2, 4. odstavek odločbe in str. 6, 5. odstavek prošnje). V tej zvezi je navedel (str. 9, 6. odstavek odločbe), da ga je strah aretacije in zaporne kazni za očitano kaznivo dejanje, ki ga ni storil, saj je že izkusil poniževanje, žalitve in pretepanje v času, ko je bil v priporu.

55. Ob vložitvi prošnje10, še podrobneje pa na osebnem razgovoru je tožnik opisal svoje politično udejstvovanje v prokurdski politični stranki HDP, pretekle aktivnosti in preimenovanja te stranke ter politično angažiranost očeta in iz tega izvirajoče posledice za družino, kot so preselitev v Ankaro, petletna prepoved političnega delovanja in očetova večletna zaporna kazen. Tožnik je o vladajočem režimu v Turčiji izpovedal na podlagi svojih lastnih preteklih izkušenj in opisal oblastno postopanje s tožnikom od leta 1997 po njegovi vrnitvi s študija v Nemčiji, ko je prebil v priporu 6 mesecev, med sojenjem očetu pred sodiščem za državno varnost v Adani leta 1999, v teku katerega je prebil tožnik 10 dni v priporu, potem pa so mu odredili javljanje na policiji, celotni družini pa petletno prepoved političnega delovanja in selitev iz Gaziantepa v Ankaro. To je tožena sicer povzela v obrazložitvi (na str. 8, 7. odstavek odločbe)11, vendar je v zvezi s tem protislovno ocenila, da so tožnikove navedbe, s katerimi utemeljuje subjektivni strah pred preganjanjem "pavšalne, skope in v veliki meri neprepričljive" ter "malo verjetne oziroma prosilec subjektivnega strahu ni v zadostni meri izkazal kot notranje skladnega in verjetnega, da bi ga lahko obravnavali kot utemeljenega" in da "splošna verodostojnost" tožnika ni ugotovljena (str. 8, 5. odstavek odločbe).

56. Zakaj bi bile tožnikove navedbe "pavšalne, skope in v veliki meri neprepričljive" in "malo verjetne" iz izpodbijane odločbe ni razvidno, saj tožena stranka svojih preudarkov, ki bi vodili k temu zaključku ni navedla in ni pojasnila, katere konkretne tožnikove izjave ima pri tem v mislih. Vendar tožena stranka vseh tožnikovih izjav ni natančno in argumentirano ocenila, niti ni v povezavi s tožnikovimi izjavami natančno in celovito presodila vseh predloženih dokazil, na katere se je tožnik skliceval med tekom celotnega upravnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, dodatno pa tudi v tožbi s prilogami A1 - A4. Razen tega ni kakorkoli pojasnila svoje ocene, da tožnik "v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja" (str. 8, 5. odstavek), pač pa temu nasprotno celo navaja, da so se _" v priporu do njega grdo vedli, ga tepli in poniževali"_ (str. 8, 7. odstavek). Zato se odločbe ne da preizkusiti. To pa je kršitev pravil postopka za izdajo izpodbijane odločbe, ki je mogla vplivati na odločitev v zadevi, da se prošnja tožnika zavrne, saj je pri oceni verodostojnosti eden bistvenih elementov objektivnosti namreč to, da je treba upoštevati tako pozitivne kot tudi negativne elemente prosilčeve (ne)konsistentnosti, čemur v konkretnem primeru tožena stranka ni sledila, glede na citirane neobrazložene ocene in zaključke, zato se ugotovljena kršitev pravil postopka kvalificira kot bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v povezavi s 33. členom ZMZ-1 in je zato že sama po sebi zadosten razlog za odpravo izpodbijane odločbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-112. 57. Razen tega tožena stranka tudi ni ustrezno konkretizirala svojega stališča do informacij o stanju v izvorni državi in drugih dokazil, ki ji jih je predložil tožnik, glede česar je zgolj navedla: _"Dokazila, ki jih je predložil prosilec in same informacije o izvorni državi, ki jih je preučil pristojni organ, še nikakor ne pomenijo, da je prosilec potencialna žrtev"_ (str. 8, 7. odstavek). To, da predloženih informacij tožena stranka ni upoštevala (čeprav navaja, da jih je preučila), za kar ni podala nobenega tehtnega razloga, je v nasprotju z določili 8. člena, 146. člena in 164. člena ZUP v povezavi s 33. členom ZMZ-1. Te informacije o stanju v izvorni državi13, ki jih je skupaj s slovenskimi prevodi izpostavljenih delov predložil tožnik, namreč tožena stranka ni ocenila ne kot nerelevantne ali neaktualne ali neverodostojne, po svoji vsebini pa nedvomno izkazujejo, da so s strani turških oblasti pogosto preganjane, napadane in aretirane osebe, ki sodelujejo v prokurdski politični stranki HDP, napadeni in požgani so tudi številni objekti in prostori stranke HDP, vendar policija teh napadov ne preiskuje in Kurdom ne nudi zaščite. Teh informacij o stanju v izvorni državi, ki jih je predložil tožnik, torej tožena stranka ne izpodbija in glede njih ne navaja kakorkoli drugače ne v izpodbijani odločbi niti v odgovoru na tožbo in tudi ne na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem, pač pa sodišču celo sama (podredno) predlaga, naj tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter prizna tožniku status begunca oz. subsidiarne zaščite.

58. Sodišče z razliko od tožene stranke sodi, da je tožnik vseskozi med tekom upravnega postopka za priznanje mednarodne zaščite verodostojno, argumentirano, dokazno podprto in prepričljivo uveljavljal utemeljen strah pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja v izvorni državi zaradi svoje angažiranosti pri političnih aktivnostih v prokurdski politični stranki HDP. Po ugotovitvi sodišča med strankama ni sporno, da je tožnik kurdske narodnosti, da je kurdski jezik njegov materni jezik in hkrati tudi ni sporno, da je pripadnik prokurdske politične stranke HDP14. V zadevi prav tako ni sporno, da iz relevantnih, verodostojnih ter ažurnih informacij o izvorni državi, ki jih je že v upravnem postopku skupaj s slovenskimi prevodi relevantnih odlomkov predložil tožnik, izhaja, da so politično angažirane osebe kurdske narodnosti s strani turških oblasti in večinskega prebivalstva praviloma percipirane v povezavi s pripisanim protivladnim delovanjem15. 59. S tem v zvezi je tožena stranka kot pristojni organ v izpodbijani odločbi16 navedla, da je po lastnih navedbah tožnik v izvorni državi zaradi politične angažiranosti v kurdski stranki v preteklosti že imel težave, ki pa jih ni izkazoval z listinskimi dokazi niti ni pojasnil zakaj teh ne more predložiti (članstvo v politični stranki, policijski in sodni zapisniki in ostale sodne in policijske listine ipd.). V tej zvezi je ocenila, da so njegove navedbe, s katerimi utemeljuje subjektivni strah pred preganjanjem "pavšalne, skope in v veliki meri neprepričljive" ter "malo verjetne", vendar iz odločbe ni razvidno, zakaj bi bile njegove izjave "v veliki meri neprepričljive, skope in pavšalne" in katere konkretne izjave ima tožena stranka pri tem v mislih, saj teh svojih stališč sama ni niti konkretizirala in tudi ni pojasnila, kateri preudarki so jo vodili k takemu zaključku. Vendar tožena stranka vseh tožnikovih izjav sploh ni natančno in argumentirano ocenila, niti ni v povezavi s tožnikovimi izjavami natančno in celovito presodila vseh predloženih dokazil, na katere se je tožnik skliceval med tekom upravnega postopka, čeprav je v odločbi sicer navedla, da je preučila dokazila, ki jih je predložil tožnik in same informacije o izvorni državi, ki pa še nikakor ne pomenijo, da je tožnik potencialna žrtev (str. 8, 7. odstavek). Ker se tako tožena stranka v izpodbijani odločbi do predloženih dokazil torej ni ustrezno opredelila, pri čemer jih tudi ni ocenila kot neverodostojne, nerelevantne ali nepotrebne, je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka (2. točka in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi z 8. členom, 146. členom in 164. členom ZUP ter 33. členom ZMZ-1).

60. Sodišče z razliko od tožene stranke nasprotno meni, da je tožnik za odločitev relevantna dejstva oziroma okoliščine vseskozi konsistentno uveljavljal, saj je že ob prijetju 7. 1. 2018 slovenski policiji navedel, da je Turčijo zapustil zaradi preganjanja v povezavi z njegovim članstvom v Narodni demokratski stranki, kot je razvidno iz policijske depeše št. 2253-3/2018/1 z dne 7. 1. 2018 Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Piran. Enako izhaja tudi iz Registracijskega lista PP Piran z dne 7. 1. 2018. Razen tega je v svoji lastnoročni prošnji za azil z dne 7. 1. 2018 tožnik navedel, da prosi za azil v Sloveniji zato, ker je bil v Turčiji priprt in v imenu človečnosti prosi, da se njegovo prošnjo sprejme oz. ugodi. Te navedbe je v nadaljnjem postopku podrobneje argumentirano, konsistentno in prepričljivo utemeljil z navedbami v prošnji in na osebnem razgovoru, da je bil zaradi svojega političnega prepričanja in delovanja v prokurdski stranki HDP obsojen za kaznivo dejanje, ki ga ni storil ter za svoje navedbe ponudil tudi dokaze, vključno z informacijami o stanju v izvorni državi. Te so po presoji sodišča verodostojne, relevantne in v času odločanja tožene stranke tudi aktualne, tožena stranka pa jih iz nepojasnjenega razloga ni upoštevala, pač pa v odločbi zmotno ter v nasprotju s podatki in listinami v upravnem spisu ugotavlja, da tožnik _"ni predložil dokazov, ki bi izkazovali njegovo neposredno ogroženost in politično delovanje ter prepoved le-tega ter priporov in članstva v politični stranki"_ (str. 7, 1. odstavek) in še da je _"ob odsotnosti kakršnihkoli dokazov potrebno upoštevati, ali je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče"_ (str. 7, 4. odstavek). Vendar v tožnikovem primeru po presoji sodišča nikakor ni mogoče govoriti _"o odsotnosti kakršnihkoli dokazov"_, ker je ta trditev v nasprotju s podatki in listinami predloženega upravnega spisa oziroma je protispisna. Prav tako je protispisen in zato zmoten tudi njen zaključek, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, kar pojmuje kot zlorabo instituta mednarodne zaščite, česar prav tako ni podrobneje pojasnila s svojimi razlogi, ki bi vodili k takemu zaključku. Nasprotno iz predloženih informacij o stanju v izvorni državi tožnika nedvoumno izhaja, da se člani HDP soočajo z množičnimi aretacijami in pridržanji, ki so mnogokrat neosnovana, brez kakršnihkoli kriterijev, pri čemer so jim množično kršene človekove pravice, podvrženi so fizičnemu nasilju in mučenju, zato si nekateri prizadevajo za pridobitev azila (vir: Inspection of Country of Origin Information, May 2018). Da je tožnik pripadnik prokurdske politične stranke HDP navsezadnje tudi za toženo stranko ni sporno, zaradi njegovih dovolj prepričljivih izjav (str.10, 8. odstavek odločbe).

61. Sodišče z razliko od tožene stranke s tem v zvezi sodi, da je v konkretnem primeru mogoče z razumno verjetnostjo sklepati, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo zelo verjetno ponovno soočen z dejanji preganjanja v smislu 1. in 2. alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 26. člena ZMZ-1, kot so dejanja fizičnega in psihičnega nasilja s strani državnih oblasti kot subjekta preganjanja (v smislu prve alineje 24. člena ZMZ-1) in ne kot subjekta zaščite (iz 1. alineje prvega odstavka 25. člena ZMZ-1). V tej zvezi po mnenju sodišča ni mogoče prezreti oz. spregledati, da je bil tožnik v preteklosti že (večkrat) izpostavljen preganjanju oblasti zaradi političnega prepričanja v smislu 5. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, predvsem v priporu, kar nenazadnje tudi za toženo stranko niti ni sporno, saj celo sama ugotavlja, da je bil tožnik v času pripora že izpostavljen mučenju oziroma nečloveškemu ravnanju (str. 8., 7. odstavek odločbe), poleg tega pa tudi zaradi kazenskega postopka zoper očeta na podlagi obtožbe o sodelovanju s PKK in s tem povezane prepovedi političnega delovanja svojcev in njihove selitve v Ankaro.

62. Tudi glede dokaznih standardov sodišče lahko sledi tožniku kar se tiče ugovora nepravilne uporabe materialnega prava ter da v tej zvezi ne smejo ostati spregledane določbe Procesne direktive II in Kvalifikacijske direktive II, saj se namreč strinja s tožnikom, da je zmotno stališče, ki ga zagovarja tožena stranka v izpodbijani odločbi, da mora biti nekdo že podvržen preganjanju ali resni škodi kot pogoju za priznanje mednarodne zaščite, saj tudi iz Smernic za izvajanje prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) nasprotno izhaja, da ta nevarnost ne pomeni dejanskega preteklega historičnega dogodka, temveč gre za ugotavljanje verjetnosti, da bi bila oseba v bodoče podvržena nekemu prepovedanemu ravnanju. Navedeno povedano z drugimi besedami pomeni, da gre tako za probabilistično oziroma verjetnostno presojanje morebitne prihodnje nevarnosti, v zvezi s katero lahko posameznik izkaže utemeljen strah, o čemer se je že večkrat izreklo tudi ESČP, med drugim v zadevi Chahal (74. točka) in v zadevi Saadi (142. točka) ter v ločenem mnenju sodnika Zupančiča. Prav to, da je tožnik že (bil) v kazenskih postopkih zaradi političnega prepričanja oziroma pripisanega političnega prepričanja v konkretnem primeru kaže na večjo verjetnost oziroma možnost bodočega preganjanja, s čimer se izkaže kot utemeljen strah pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja tožnika. Predvsem zato, ker so se razmere v Turčiji po državnem udaru (15. 7. 2016) še dodatno poslabšale in se je preganjanje politično angažiranih posameznikov prokurdskih političnih strank še močneje zaostrilo, kar nedvoumno izhaja tudi iz številnih sodb ESČP17 in to nenazadnje potrjujejo tudi s strani tožnika predložene informacije o stanju v izvorni državi, ki jih tožena stranka ni ocenila kot nerelevantne, neažurne ali neverodostojne ter jih tudi ni kakorkoli izpodbijala. Še zlasti ob nespornem dejstvu, da je bila z Odlokom/2019 Turčija izvzeta iz seznama varnih izvornih držav.

63. Sodišče se prav tako strinja s tožnikom, da pri razlagi pojma "preganjanje" ni nujno, da gre "za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic", kar sicer na več mestih v odločbi zmotno trdi tožena stranka, saj nenazadnje tudi t.i. zatečeni (_sur place_) begunec pridobi lahko status begunca, četudi v času odhoda iz izvorne države sploh ni bil preganjan. Odločilno je to, da se obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem ugotovi v času odločitve o prošnji, o čemer se je že izrekla tudi upravno-sodna praksa, npr. v sodbi št. U 911/2006 z dne 5. 5. 2006. To z drugimi besedami pomeni, da je utemeljenost strahu pred preganjanjem treba presojati tudi glede na objektivne okoliščine, tako da ni potrebno čakati, da se prosilcu najprej zgodi nekaj hudega v smislu določil 26. člena ZMZ-1 (dejanja preganjanja), še preden zapusti izvorno državo, o čemer se je izreklo tudi že Vrhovno sodišče v sodbi I Up 294/2016 z dne 16.11. 2016 in pri tem poudarilo, da se koncept "utemeljenega strahu" tako nanaša na prihodnost, ugotavlja pa se hipotetično (9. točka).

64. Kar pa zadeva dokazno vrednost predloženih zapisnikov obravnav 7. okrajnega sodišča iz Gaziantepa, poročil in izjav sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da v izpodbijani odločbi tožena stranka ni kakorkoli konkretno in določno zanikala verodostojnosti predloženih dokazil, ampak je zmotno zaključila, da gre za zasebno zadevo, ker gre le za spor med tožnikom in sorodniki po ženini strani (str. 10, 1. odstavek odločbe), v luči tega, da gre za zasebno zadevo pa ne gre za preganjanje zaradi političnega prepričanja. Ta zaključek je po presoji sodišča nepravilen predvsem zato, ker predloženi dokazi izvirajo iz kazenskega postopka, ki je zoper tožnika tekel pred 7. okrajnim sodiščem v Gaziantepu na podlagi določil Kazenskega zakonika Republike Turčije, na katerem je utemeljena tudi odločitev kazenskega sodišča, tožnik pa ni nikoli med tekom postopka za priznanje mednarodne zaščite omenjal spora z ženinimi sorodniki. Zato nepravilen in protispisen zaključek tožene stranke, da gre pri predloženih dokazih v zvezi z odločitvijo 7. okrajnega sodišča iz Gaziantepa za izključno zasebno zadevo, ki je ni mogoče povezati s pogoji, kot jih določa 26. člen ZMZ-1 in da vzročna zveza ni izkazana, saj je tožnik vseskozi zatrjeval vzročno-posledično povezanost opisanega postopanja oblasti zoper tožnika in njegovega političnega prepričanja oz. delovanja v prokurdskih političnih strankah, nazadnje HDP, kar je vsaj kot verjetno tudi izkazal s svojimi navedbami in predloženimi dokazi, iz katerih nedvoumno izhaja, da nikoli ni bilo najdeno ne strelno orožje niti tulci nabojev, zoper tožnika pa je bila kljub temu izrečena sodba, s katero je bil obsojen za kaznivo dejanje streljanja z orožjem zaradi strahu, tesnobe ali panike, za kar mu je bila izrečena tudi zaporna kazen. Ob med strankama nespornem dejstvu, da je bil tožnik v izvorni državi med trajanjem pripora že podvržen ravnanju, ki ustreza opredelitvi mučenja in nečloveškega ravnanja oziroma kaznovanja, sodišče po povedanem ugotavlja, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za priznanje statusa begunca iz 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 (v zvezi s 1. in 2. alinejo 2. odstavka 26. člena in 5. alinejo 1. odstavka in 9. odstavkom 27. člena v povezavi s 1. alinejo 24. člena ZMZ-1).

65. Pri tem mora sodišče še določiti, od kdaj navedeno priznanje velja. Za odločitev o tem vprašanju je relevantno zlasti stališče, ki ga je že sprejelo Vrhovno sodišče, da je upravni spor primarno spor o zakonitosti upravnega akta, ki je predmet konkretnega upravnega spora in da mora zato sodišče zakonitost upravnega akta presojati po trenutku izdaje dokončnega individualnega posamičnega upravnega akta s strani upravnega organa, da se zagotovi polna (celovita) presoja zakonitosti te odločbe18. Nadalje je Vrhovno sodišče navedlo, da tudi v sporu polne jurisdikcije sodišče presoja zakonitost izdanega akta, le da hkrati z odpravo upravnega akta tudi meritorno odloči v upravni zadevi, da takšna sodba povsem nadomesti odpravljeni upravni akt in neposredno učinkuje na pravno razmerje tožnika in da je od materialnopravne narave pravice, o kateri odloča sodišče, odvisno, ali odločitev sodišča o priznanju te pravice učinkuje od trenutka izdaje sodbe ali že pred tem, ker mora upravni spor izpolnjevati pogoje učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem19. Tako iz evropske kot slovenske zakonodaje oziroma sodne prakse izhaja, da je odločba o priznanju mednarodne zaščite ugotovitveni akt20, kar je po stališču Vrhovnega sodišča razlog, da tudi odločitev sodišča o priznanju statusa begunca namesto statusa subsidiarne zaščite pomeni, da je prosilcu tak status priznan ne le za čas od odločitve sodišča dalje, temveč tudi za čas od izdaje odločbe tožene stranke dalje21. 66. Glede na povedano sodišče sodi, da je zaradi varovanja pravice do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave) tudi v obravnavani zadevi pravilno, da velja priznanje statusa begunca tožniku že od dneva izdaje izpodbijane dokončne odločbe, tj. od 7. 6. 2019 dalje, tudi ob upoštevanju stališč Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki je namreč v sodbi C-391/16, C-77/17 in C-78/17, M in X. X. ob sklicevanju na dejstvo, da je priznanje statusa begunca deklarativne narave in ne konstitutivne, presodilo, da ima po sistemu, uvedenem z Direktivo 2011/95, državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki izpolnjuje materialne pogoje iz poglavja III te direktive, že zaradi tega status begunca v smislu člena 2(d) navedene direktive in člena 1(A) Ženevske konvencije22. Obstoj stanja „begunca“ v smislu člena 2(d) Direktive 2011/95 in člena 1(A) Ženevske konvencije torej ni odvisno od formalnega priznanja tega stanja s priznanjem „statusa begunca“ v smislu člena 2(e) te direktive v povezavi s členom 13 iste direktive23. Če torej sodišče ugotovi, da je bil tožnik dejansko begunec že v času izdaje prvostopenjske odločbe, potem mu mora zaradi zagotavljanja pravice do učinkovitega sodnega varstva, sodišče, ko odloči v sporu polne jurisdikcije, priznati status najmanj od dneva izdaje izpodbijane odločbe24. Enako stališče je izrazilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 62/2019, ko je navedlo, da po priznanju statusa begunca ta status ne preneha zaradi spremembe razlogov, ki so bili podlaga za priznanje statusa, temveč preneha oziroma se ga odvzame v posebnem postopku in da morebitna presoja, da je odločba o priznanju statusa subsidiarne zaščite nezakonita, ker bi moral biti ob dejanskem in pravnem stanju ob njeni izdaji priznan status begunca, pomeni, da bi moral biti ta status priznan že ob sprejemu odločitve tožene stranke v konkretnem primeru, torej ob izdaji izpodbijane odločbe.

67. Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče zaradi bistvenih kršitev določb postopka in nepravilnega sklepa o dejanskem stanju ter nepravilne uporabe materialnega prava izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ocenilo je, da lahko samo odloči o stvari, ker v obravnavanem primeru narava stvari to dopušča in za takšno odločitev dajejo zadostno podlago podatki spisa in dejansko stanje, kot ga je sodišče ugotovilo na glavni obravnavi. Sodišče je zato ob izpolnitvi pogojev iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 odločilo v sporu polne jurisdikcije v skladu s tožbenim zahtevkom in prav tako tudi v skladu s podrejenim predlogom tožene stranke v odgovoru na tožbo, tako da je tožniku priznalo status begunca od 7. 6. 2019 dalje.

**K II. točki izreka:**

68. Odločitev v točki 2 izreka te sodbe temelji na določilih prvega odstavka 65. člena ZUS-1 in prvega odstavka 92. člena ZMZ-1. 69. Na podlagi prvega odstavka 92. člena ZMZ-1 velja, da osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določilu tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Pri tem je treba upoštevati, da Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v drugem odstavku 333. člena v zvezi z 22. členom ZUS-1 določa, da pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija.

1 Glej tudi: N. Smrekar v Zakonu o upravnem sporu s komentarjem, ur. E. Kerševan, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 308 - 312. 2 Prim. npr. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 96/2006 z dne 17. 4. 2008 (13. odstavek), I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 (11. odstavek) in I Up 1/2022 z dne 2. 2. 2022 (16. odstavek). 3 Prim. npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 159/2016 z dne 13. 10. 2016 (9. točka obrazložitve) ter II Ips 96/2006 z dne 17. 4. 2008 (14. odstavek). 4 Prim. npr. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 211/2018 z dne 5. 9. 2019, 12. točka; III Ips 30/2019 z dne 3. 9. 2019, 37. točka; II Ips 19/2017 z dne 22. 11. 2018, 16. točka; II Ips 60/2018 z dne 19. 7. 2018, 10 točka; II Ips 119/2015 z dne 6. 10. 2016, 7. točka. 5 Določilo 3. odstavka 20. člena ZUS-1 se glasi: "V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta." 6 Določilo 52. člena ZUS-1 se glasi: "V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navajal že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta". 7 Glej vlogo tedanje pooblaščenke tožnika F. F. z dne 16. 2. 2018, ki se glasi: "Spoštovani, iskreno se opravičujemo za pomoto, do katere je prišlo 16. 2. 2018. Po nesreči smo namreč posredovali dokaze, ki naj bi jih želel predložiti prosilec G. G., vendar pa jih je želel posredovati prosilec E. E. Prosimo za popravek". 8 Glej besedilo 1. odst. na str. 1 odločbe. 9 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 (10. točka). 10 Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito 9. 1. 2018 na vprašanje, da naj na kratko pove razloge, zaradi katerih želi mednarodno zaščito, odgovoril, da je član stranke HDP; ker je politično aktiven, je Turčija oziroma Okrajno sodišče izdalo nalog za njegovo aretacijo, po pritožbi tožnika pa je Višje sodišče potrdilo sodbo okrajnega sodišča, zato je pobegnil, saj po nastopu pravnomočnosti države ne bi mogel več zapustiti, v preteklosti pa je imel že prepoved ukvarjanja s politiko za obdobje 5 let, enako kot njegov oče, ker je pomagal PKK, zato je bil tudi pod nadzorom oblasti. Na nadaljnje vprašanje, na kakšen način je bil v Turčiji politično aktiven odgovoril, da je bil na lokalnih volitvah leta 2014 kandidat za lokalni odbor HDP v Gaziantepu, a je Erdoganova stranka AKP preprečila njegovo izvolitev tako, da so lističe z njegovim imenom vzeli iz volilnih skrinjic in je tako HDP dobila samo 3 člane namesto 15-ih. Sicer pa je tožnik član Odbora za človekove pravice v stranki HDP v Gaziantepu. Na vprašanje, zakaj je bil izdan nalog za njegovo aretacijo je tožnik odgovoril, da so se sprli z nekimi sorodniki, ki so pripadniki stranke AKP v Gaziantepu, ti pa so zoper tožnika podali lažno prijavo za napad, ki se v resnici ni zgodil, tožnik pa je bil zaradi tega obsojen. 11 Besedilo 7. odstavka na str. 8 odločbe se glasi: "Dokazila, ki jih je predložil prosilec in same informacije o izvorni državi, ki jih je preučil pristojni organ še nikakor ne pomenijo, da je prosilec potencialna žrtev. Pristojni organ glede na prosilčeve izjave podane pri prošnji za mednarodno zaščito in v osebnem razgovoru ugotavlja, da prosilec v izvorni državi ni bil izpostavljen mučenju in nečloveškemu ravnanju, z izjemo časa v priporu, ko so se do njega grdo vedli, ga tepli in poniževali". 12 Prim. npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 (16. točka). 13 Glej: 1. Informacije o ogroženosti oseb zaradi sodelovanja v Ljudski demokratski stranki (HDP): 1.1 Country Policy and Information Note Turkey: Kurdish political parties, Avgust 2017 (https://www.ecoi.net/en/file/local/1406350/1226 1504968371 turkey-kurd-pol-cpin-v2-0-august-2017.pdf); 1.2. Inspection of country of Origin Information (https://www.ecoi.net/en/file/local/2004340/Inspection of Country of Origin Information May 2018.pdf); 1. 3. Country Policy and Information Note Turkey: Kurdish political parties (https://assets.publishing.service.gov.uk/government/uploads/system/uploads/attachment data/file/732170/Turkey - kurdish political Parties-CPIN-v3.0 August 2018.pdf); 2. Informacije o ogroženosti oseb, ki so povezane s člani Kurdske delavske stranke (PKK). 2.1. Country Policy and Information Note: Kurdistan Workers' Party (PKK) (https://www.ecoi.net/en/file/local/1440158/1226 1533728891 turkey-pkk-cpin-v3-0-august-2018.pdf); 3. Informacije o arbitrarnih aretacijah Kurdov po Turčiji in mučenju in pretepanju po sami aretaciji: 3.1. Country Report on Human Rights Practicies 2018 - Turkey (https://ecoi.net/en/document/2004277.html); 3.2. In Custody Police Torture and Abductions in Turkey (https://www.ecoi.net/en/file/local/1415989/5228 1508404016 turkey1017-web-0.pdf); 4. Informacije o poštenem sojenju v Turčiji: 4.1. Freedom in the World - Turkey (https://ecoi.net/en/document/2004358.html). 14 Besedilo osmega odstavka na strani 10 odločbe se glasi:"Pristojni organ je že predhodno navedel, da je zaradi dovolj prepričljivih izjav prosilca mogoče sprejeti, da je pripadnik stranke HDP." 15 Iz predloženih informacij Country Policy and Information Note Turkey: Kurdish political parties, Avgust 2017 (https://www.ecoi.net/en/file/local/1406350/1226 1504968371 turkey-kurd-pol-cpin-v2-0-august-2017.pdf) med drugim izhaja, da so v letih 2013 in 2014, kljub omejitvam pri uporabi protiterorističnih zakonov tožilci še naprej uporabljali široko opredelitev terorizma in groženj nacionalni varnosti, da bi sprožili kazenske ovadbe proti širokemu krogu obtožencev, vključno z več kot 140 novinarji in več sto prokurdskimi politiki, strankarskimi uradniki in podporniki; glede na uradne izjave HDP z dne 2. 1. 2017 je od julija 2015 število pridržanih vodij HDP, njihovih članov in podpornikov 8.711; od 29. 12. 2016 dalje naj bi bilo število aretiranih 2.705; po poskusu državnega udara 15. 7. 2016 je bilo pridržanih 4.457 oseb, povezanih s stranko HDP, 1.275 pa je bilo aretiranih. Po bombnih napadih 10. 12. 2016 se je javno ogorčenje obrnilo na splošno proti Kurdom. Turški režim je to izkoristil in povečal svoj nadzor nad Ljudsko demokratično stranko (HDP). Pri tem je bilo po državi aretiranih na stotine članov stranke HDP v lovu nad kurdskimi in prokurdskimi aktivisti. Pisarne HDP v okrožju Beyliküdzi v Istanbulu je napadla skupina 30 - 40 ljudi, ki so zlomili vrata, razbili okna in podtaknili ogenj. V obdobju petih dni v začetku septembra 2015 je bilo napadenih več kot 130 stavb, povezanih s stranko HDP, pri čemer so bile številne požgane, na oknih pa izobešene turške zastave. 16 Besedilo sedmega odstavka na strani 6 izpodbijane odločbe se glasi:"Pristojni organ ugotavlja, da je prosilec po lastnih navedbah v izvorni državi zaradi politične angažiranosti v kurdski stranki, v preteklosti sicer imel nekaj težav, ki pa jih ni izkazoval z listinskimi dokazi, niti ni pojasnil zakaj teh ne more predložiti (članstvo v politični stranki, policijski in sodni zapisniki in ostale sodne in policijske listine ipd.)" 17 Prim. npr. sodbo ESČP v zadevi Selahattin Demirtaş v. Turkey (No.2) (Application No. 14305/17) z dne 22. 12. 2020. 18 Prim. npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (15 . točka). 19 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (17. točka). 20 Gl. uvodna izjava št. 21 Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU in sodbi SEU, C-391/16, C-77/17 in C-78/17 , _M in X. X._ (85. do 92. točke), in C-550/16 z dne 12. 4. 2018, A, S (53. in 54. točka) ter sklepa Vrhovnega sodišča I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 (10. točka) in I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (18. točka). 21 Sklep Vrhovnega sodiščaI Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (19. točka.). 22 C-391/16, C-77/17 in C-78/17 , _M in X. X._, 85. in 86. točka. 23 Prav tam, 92. odst. 24 SEU je izrazilo celo stališče, da gre beguncu v tem primeru priznanje statusa od dneva vložitve prošnje, npr. C-279/20 z dne 1. 8. 2022, XC (46. točka) in C-550/16 z dne 12. 4. 2018, AS (53. in 54. točka).