Jedro

Dokazovanje prikrajšanja se mora čimbolj približati realnemu. Kako zajeti gibanje dohodkov primerljivega delavca in za katero obdobje, je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Prikrajšanje je v danem primeru bližje realnemu, če se upošteva povprečje zadnjih treh plač primerljivega delavca.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in izpodbijana sodba tako spremeni, da ob delni ugoditvi pritožbi glasi: »Toženki sta dolžni tožniku solidarno od 1.8.2006 do 1.3.2008 plačevati namesto dosedanje mesečne rente v znesku 104,32 EUR oz. tedaj 25.000,00 SIT mesečno rento v znesku 250,38 EUR oz. 60.000,00 SIT do vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec, od 1.3.2008 dalje pa v znesku 452,21 EUR do vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, do pravnomočnosti natekle razlike med prejšnjo in novo rento pa v 15. dneh po pravnomočnosti in tožniku povrniti 965,99 EUR stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne za prostovoljno izpolnitev dalje, v 15. dneh.«; Sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem zavrnilnem delu sodba potrdi.

Toženi stranki sta dolžni solidarno povrniti tožeči stranki 383,74 EUR pritožbenih stroškov, v 15-ih dneh po prejemu te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo toženkama, da tožniku solidarno od 1.8.2006 do 1.3.2008 plačujeta namesto dosedanje mesečne rente v znesku 104,32 EUR oz. tedaj 25.000,00 SIT mesečno rento v znesku 250,38 EUR oz. 60.000,00 SIT do vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec, od 1.3.2008 dalje pa v znesku 270,94 EUR, kot je to določno opredeljeno v izreku, ter jima naložilo, da tožniku povrneta stroške postopka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da predstavlja rento zaradi tožnikove nezmožnosti za delo 80% razlike med pokojnino, ki jo tožnik prejema in plače, ki bi jo prejemal, če bi bil še zaposlen. Zavzelo je stališče, da se mora dokazovanje prikrajšanja čimbolj približati realnemu in je pomembna plača, ki bi jo oškodovani prejemal v določeni gospodarski družbi, tožnikova plača bi bila primerljiva s plačo delavca P. M., ker je bila tožnikova plača tudi v času, ko je bil še zaposlen, primerljiva z njegovo plačo. To je zaključilo potem, ko je ocenilo dokaze. Ko je ugotavljalo v kolikšnem obsegu je utemeljen tožnikov zahtevek za plačilo rente od 1.3.2008 dalje, je kot podlago za izračun povprečja vzelo povprečji plače primerljivega delavca P. M. za leto 2006/2007 ter pokojnine tožnika za leto 2006/2007. Povprečna plača primerljivega delavca je znašala 1.176,81 EUR, tožnika pa 838,13 (pokojnina), razlika je 338,68 EUR, 80% pa znaša 270,94 EUR ter je zato razsodilo, da morata toženki solidarno plačevati tožniku od 1.3.2008 dalje rento v tej višini ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo (v zavrnilnem delu) se je tožnik pritožil. Priglaša tudi pritožbene stroške. Meni, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato napačno uporabljeno materialno pravo. Nepravilno je izhodišče prvostopenjskega sodišča, ki je za izhodišče vzelo primerjalne plače oz. pokojnine za leto 2006 in 2007. Primerjavo bi moralo opraviti za zadnje tromesečje, in s podatki je tudi sodišče razpolagalo, torej o plači primerjalnega delavca za januar in februar 2008 in december 2007, ki je povprečno znašala 1.438,12 EUR. To povprečje bi se moralo upoštevati. Z odločitvijo sodišča je tožnik prikrajšan. Renta bi morala biti namreč višja za 209,05 EUR od prisojene. Predlaga spremembo sodbe v zavrnilnem delu tako, da se tožniku od 1.3.2008 dalje prisodi še dodatnih 209,05 mesečne rente.

Pritožba je delno utemeljena.

Po določbi 167. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) ima v primeru smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja odškodnina praviloma obliko denarne rente, do smrti, ali za določen čas. Denarna renta, prisojena kot odškodnina, pa se plačuje mesečno v naprej, če sodišče ne določi kaj drugega. Pravna podlaga za odločitev je določba 175. člena OZ, po kateri lahko sodišče na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovanca zmanjša ali odpravi, če se pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe. Ugotovljeno je, da so se le te odločilno spremenile, dogovorjena renta v obdobju ob in po vložitvi tožbe ne pokriva več 80% razlike med plačo, ki bi jo prejemal in pokojnino, je bistveno nižja.

Namen plačila denarne odškodnine (tudi rente) je ta, da se vzpostavi tako stanje, kot bi bilo, če ne bi prišlo do škodnega dogodka in škode (prim. 1. odst. 164. člena OZ). Pritrditi je torej razlogom prvostopenjskega sodišča, da se mora dokazovanje prikrajšanja čimbolj približati realnemu. To pa gotovo v konkretnem primeru ni (in v tem je pritrditi pritožbi) doseženo, če se upošteva dvoletno povprečje.

Dejansko škodo ugotavlja sodišče tako, da primerja zaslužek upravičenca do rente z zaslužkom delavcev, ki imajo enake kvalifikacije in delajo na podobnih mestih kot prej oškodovanec. Kako zajeti gibanje dohodkov primerljivega delavca in za katero obdobje, je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Prikrajšanje je v danem primeru bližje realnemu, če se upošteva povprečje zadnjih treh plač primerljivega delavca (podatki kažejo, da je bila le ta v tem obdobju relativno stabilna), to pa je, kot opozarja pritožnik, višje, ne 1.176,81 EUR, kot ugotavlja sodišče (ki kot podlago vzame povprečje v letih 2006/2007) pač pa (za zadnje tromesečje – december 2007 ter januar in februar 2008) 1.438,12 EUR, kot izhaja iz listine v prilogi B2, ki jo je sodišče tudi dokazno ocenilo. Pritožba pa spregleda, da se je povišala tudi pokojnina ter zato razlika ni taka, kot jo uveljavlja, pokojnina namreč znaša (listina v prilogi A12) 872,85 EUR v zadnjih treh mesecih pred izdajo sodbe. Renta bi torej morala od 1.3.2008 dalje znašati 452,21 EUR (80% razlike v višini 565,27 EUR). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo, saj je sodišče prve stopnje glede teh okoliščin nepravilno uporabilo materialno pravo ter sodbo ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (kolikor se zavzema za določitev še višje rente – 4. točka 358. in 353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče v odločbo o stroških na prvi stopnji ni poseglo, saj je sodišče prve stopnje glede na pretežni uspeh tožnika naložilo toženkama, da mu solidarno povrneta vse pravdne stroške.

Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (154. in 165. čl. ZPP), ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo glede na Odvetniško in Takso tarifo na 383,74 EUR (400 točk za pritožbo ter 20 točk za končno poročilo stranki, povečano za 20% DDV in 2% materialnih stroškov ter 147,78 EUR takse – vrednost točke – 0,459 EUR).

Pritožbeno sodišče je v tem pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP-UPB3, Ur. l. RS št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo, saj je bila odločba na prvi stopnji, s katero se je postopek končal, izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Ur.l. RS št. 45/2008.