Jedro

Pravočasne, a sprva nepopolne (nepodpisane) pritožbe ni mogoče zavreči, če pritožnik nepopolnost naknadno sam (torej brez postopka po 108. členu ZPP) odpravi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek predhodnega preizkusa pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se pritožba, ki je datirana z dnem 2.3.2009, in je bila pri sodišču prve stopnje vložena 2.3.2009, zavrže. Z 2. točko izreka je odločilo, da se pritožba tožeče stranke, datirana z dne 2.3.2009, ki je bila pri istem sodišču vložena 9.3.2009, prav tako zavrže. Razlog za zavrženje je, da je pritožba, o kateri je govor v 1. točki izreka, nepodpisana, pritožba, o kateri je govora v 2. točki izreka, pa prepozna.

Proti sklepu vlaga laično pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge, sodišču pa predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi. Pritožba je obsežna. Njeno bistvo pa je v tem, da je pritožnik samoiniciativno ravnal skrbno, ko je vložil pravočasno pritožbo in nato, ko je opazil, da te ni podpisal, sodišču takoj poslal še podpisane izvode pritožbe. Poleg tega opozarja, da je tudi prva pritožba bila podpisana na pisemski ovojnici.

Prvotoženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z 2. odstavkom 366.a člena ZPP (1) je sodnik poročevalec zadevo odstopil v odločitev senatu, saj gre za vprašanje ustavno skladne razlage procesnih določb ZPP.

Sankcija, ki jo ZPP navezuje na manjko pritožnikovega lastnoročnega podpisa, je izrazito stroga. Takšna pritožba je nepopolna (3. odstavek 343. člena ZPP) ter jo sodišče zavrže (1. odstavek 343. člena ZPP), ne da bi jo poprej vračalo pritožniku v popravo (336. člen ZPP).

Z zavrženjem sodišče stranki odreče sodno varstvo; v tem primeru varstvo v pritožbenem postopku, ki je tudi ustavnopravno varovano (25. člen Ustave Republike Slovenije). Najmanj, kar je, je treba takšno pravilo zato razlagati restriktivno in v skladu z namenom (ratio legis), ki ga je mogoče izluščiti iz takšne pozitivnopravne ureditve. Ratio legis takšne stroge ureditve je lahko le en. Pritožba mora biti podpisana zato, da potrjuje pritožnikovo istovetnost (oziroma, da je njegova istovetnost preverljiva). Namen ureditve, da se tovrstne pomanjkljivosti pritožniku ne vrača v popravo (torej v podpis), pa je lahko kvečjemu ta, da se sodišča ne obremenjuje z dodatnim postopkom vračanja v popravo (po 108. členu ZPP), marveč se breme popolne pritožbe v celoti prevali na pritožnika. Vprašanje je, ali takšna ureditev prestane ustavnopravni test sorazmernosti.

Vendar v obravnavani zadevi potrebe po preizkusu te procesne določbe pred Ustavnim sodiščem ni. Že z razlago zakonske ureditve je namreč mogoče dognati, da zavrženje pritožbe (v resnici gre za eno samo pritožbo in ne za dve, kakor ju je obravnavalo v predhodnem preizkusu sodišče prve stopnje) ni utemeljeno. Pritožnikova istovetnost je bila namreč v času zavrženja pritožbe že izkazana, ne da bi bilo sodišče pri tem kakorkoli obremenjeno s postopkom po 108. členu ZPP. Tako je v konkretnem primeru odpadel sleherni razumni razlog za uporabo rigorozne sankcije, ki stranki odreka varstvo v pritožbenem postopku. Razlaga procesnih določb (1. odstavek 343. člena ZPP v povezavi s 4. točko 335. člena in 336. člena ZPP) je ustavno neskladna (25. člen Ustave). V trenutku izdaje izpodbijanega sklepa namreč ni bilo nobenega dvoma glede pristnosti pravočasno vložene, a sprva nepopolne, pritožbe. Pravilna razlaga navedenih procesnih določb je zato naslednja: pravočasne, a sprva nepopolne (nepodpisane) pritožbe ni mogoče zavreči, če pritožnik nepopolnost naknadno sam (torej brez postopka po 108. členu ZPP) odpravi. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji predhodni pritožbeni postopek.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007- Ur. l. RS, št. 45/2008).