Jedro

V obravnavanem primeru tožbe ni vložila oseba, ki zatrjuje, da služnost ima, ampak oseba, ki zatrjuje, da je lastnik stvari in da nekdo drug (tožena stranka) neutemeljeno vznemirja njeno lastninsko pravico. S tožbenim zahtevkom se tedaj ne zahteva varstvo služnostne pravice, ampak varstvo lastninske pravice. Ta pa se ne varuje po pravilih, ki veljajo za varstvo služnostne pravice, ampak po pravilih, ki so vsebovana v poglavju ZTLR z naslovom "Varstvo lastninske pravice" (37. do 43. člen ZTLR).

V obravnavanem primeru sta toženca ves čas postopka zatrjevala, da nimata prav nobene osebne služnosti. V čem naj bi bil ob takem stališču tožene stranke interes tožeče stranke, da se vseeno ugotovi neobstoj osebne služnosti, tožeča stranka niti v tožbi niti tekom postopka ni nikoli navedla. Poleg tega pa bi tožeča stranka cilj, ki ga želi doseči (opustitev posegov v njene nepremičnine), lahko dosegla z lastninsko dajatveno tožbo (opustitveno - negatorno tožbo - 42. člen ZTLR). Z v revizijskem postopku izpodbijanim delom pravnomočne sodbe je bilo tedaj odločeno o ugotovitvi (da tožena stranka nima osebne služnosti), za katero tožnik nima izkazanega pravnega interesa.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem obsodilnem delu razveljavita, tožba pa v tem delu zavrže. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki: - 163.859,50 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje; - 31.818,00 SIT stroškov pritožbenega postopka; - 59.725,00 SIT stroškov revizijskega postopka, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Odločitev sodišča prve stopnje o plačilu separatnih stroškov (del tretje točke izreka odločbe sodišča prve stopnje) ostane nespremenjena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se "ugotovi, da toženca nimata osebne služnosti za uporabo voženj po trasi poti po tožnikovih nepremičninah parc. št... in parc. št... k. o..., ki poteka med stanovanjsko hišo v D. in gospodarskim poslopjem tj. po dvorišču in naprej do območja tožencev v J.". V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da trpi vsaka stranka svoje (razen zneska 5.846 SIT, ki ga je iz naslova separatnih stroškov dolžna plačati tožeči stranki tožena stranka).

Pritožbo tožene stranke proti obsodilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje (ugotovitev neobstoja osebne služnosti) je sodišče druge stopnje zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni ugotovitveni sodbi, da tožena stranka na nepremičninah tožeče stranke nima osebne služnosti, je vložila pravočasno revizijo tožena stranka in v njej uveljavljala vse revizijske razloge. Določba 56. člena ZTLR, ki se sicer nanaša na stvarne služnosti, v obravnavani zadevi ni bila pravilno uporabljena. Tožeča stranka nima nobenega pravnega interesa za to, da naj se s sodno odločbo ugotovi, da tožena stranka nima osebne služnosti. Da naj bi imela kakršnokoli osebno služnost, tožena stranka ni nikoli zatrjevala. Trdila pa je, da ima stvarno služnost v korist svojih nepremičnin in v breme nepremičnin tožeče stranke.

Tožeči stranki teh trditev ni uspelo ovreči, saj je bil glede (ne)obstoja stvarne služnosti njen zahtevek pravnomočno zavrnjen. Če tožeča stranka meni, da tožena stranka neupravičeno posega v njene nepremičnine, naj vloži dajatveno tožbo, s katero pa zaradi obstoječe stvarne služnosti ne bo mogla uspeti.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77, je tožeča stranka na revizijo odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

V revizijskem odgovoru je tožeča stranka predlagala zavrnitev revizije. Tožena stranka nima osebne služnosti. Zato je pravilna odločitev sodišča, ki ugotavlja, da je temu res tako.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri obravnavanju zadeve uporabilo predpise Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija vsebinsko zatrjuje, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili 187. člen ZPP/77. Služnostno pravico ureja Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/8, p. 20/80, 36/90 - v nadaljevanju ZTLR), vendar pa ne v celoti. Zakon ima samo temeljne določbe glede stvarnih služnosti. Osebne služnosti samo našteva in določa, da bodo urejene s posebnim zakonom (60. člen ZTLR). Kar glede stvarnih služnosti ni urejeno v ZTLR, glede osebnih služnosti pa v celoti, se še naprej uporabljajo pravna pravila ODZ.

Služnost je stvarna pravica. Tudi ODZ in ZTLR uvrščata služnosti med stvarne pravice in zato prav vse značilnosti stvarnih pravic veljajo tudi za služnosti. Iz tega izhaja, da ima služnostni upravičenec pravico neposredno uporabljati služno stvar, vsakokratni lastnik te stvari pa je dolžan to trpeti. Kot stvarna pravica deluje proti vsem. Zato se je ne le vsakokratni lastnik služne stvari, ampak tudi vsak tretji, dolžan vzdržati motenja služnostnega upravičenca v izvrševanju te služnosti. Na pasivni strani je služnost breme, ki je v tem, da je vsakokratni lastnik služne stvari dolžan trpeti določene posege v svojo stvar, opustiti mora nekatera dejanja, ki bi jih kot lastnik lahko opravil. Če pride do posegov v služnostno pravico (stvarno ali osebno) ima služnostni upravičenec na razpolago dve tožbi (seveda poleg tožb, s katerimi se lahko zahteva posestno varstvo, kar pa za obravnavani primer ni aktualno), s katerima lahko zahteva varstvo služnostne pravice: - Kadar služnostnemu upravičencu lastnik služne stvari odreka obstoj služnosti, lahko služnostni upravičenec zahteva, da se ugotovi obstoj služnosti. Za tako ugotovitveno tožbo se smiselno uporablja drugi odstavek 37. člena ZTLR (56. člen ZTLR).

- Če kdo neutemeljeno preprečuje ali moti izvrševanje služnosti, se lahko s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha (negativna konfesorna tožba - actio confessoria - 57. člen ZTLR).

Obe tožbi ima na razpolago le služnostni upravičenec (le on je aktivno legitimiran zanju), pri čemer lahko tožbo na ugotovitev obstoja služnosti naperi le proti lastniku služne stvari, negativno konfesorno tožbo pa proti lastniku služne stvari in tretjim osebam. Glede prve tožbe (tožbe na ugotovitev obstoja služnosti) je potrebno glede na vsebino spora v obravnavani pravdni zadevi oziroma vsebino zahtevka, o katerem je bilo pravnomočno odločeno in ki je edina predmet revizijskega preizkusa, posebej poudariti, da je možnost vložitve tožbe na ugotovitev obstoja služnosti (za katero je aktivno legitimiran le služnostni upravičenec, pasivno pa le lastnik služne stvari) v zakonu izrečno predvidena, zaradi česar tistemu (le služnostnemu upravičencu oziroma osebi, ki zatrjuje, da služnost ima), ki proti lastniku služne stvari zahteva ugotovitev obstoja služnosti, za vložitev ugotovitvene tožbe ni potrebno posebej ne zatrjevati in ne izkazovati pravnega interesa (187. člen ZPP/77). Predpostavlja se, da je interes podan s tem, da je zakon takšno tožbo predvidel in dopustil (interes je tedaj obsežen v sami zakonski napotitvi na pravdo).

V obravnavanem primeru tožbe ni vložila oseba, ki zatrjuje, da služnost ima, ampak oseba, ki zatrjuje, da je lastnik stvari in da nekdo drug (tožena stranka) neutemeljeno vznemirja njeno lastninsko pravico. S tožbenim zahtevkom se tedaj ne zahteva varstvo služnostne pravice, ampak varstvo lastninske pravice. Ta pa se ne varuje po pravilih, ki veljajo za varstvo služnostne pravice, ampak po pravilih, ki so vsebovana v poglavju ZTLR z naslovom "Varstvo lastninske pravice" (37. do 43. člen ZTLR). Ker tožeča stranka ne zatrjuje, da ji je tožena stranka odvzela stvar, ampak naj bi njeno lastninsko pravico le neutemeljeno vznemirjala, predstavlja vložena tožba opustitveno tožbo (actio negatoria), ki je urejena v 42. členu ZTLR. Zahtevek pri tej tožbi je dajatveni, zakon pa posebej posebej ne predvideva (tako kot v primeru ugotovitvene konfesorne tožbe - 56. člen ZTLR), da je brez izkazovanja pravnega interesa (187. člen ZPP/77) dovoljena tudi le tožba na ugotovitev neutemeljenega vznemirjanja lastninske pravice.

Prej povedano ne pomeni, da tožeča stranka kot lastnik v sodbenem izreku navedenih nepremičnin nikoli ne bi mogla vložiti ugotovitvene tožbe. Tako kot vsi drugi imetniki pravic in udeleženci pravnih razmerij bi s tožbo lahko zahtevala, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja (celo, kot v obravnavanem primeru, ugotovitev neobstoja osebne služnosti), saj ZPP/77 (pa tudi ZPP/99) predvideva ugotovitveno tožbo kot posebno obliko pravnega varstva (187. člen ZPP/77 in 181. člen ZPP/99).

Vendar pa bi zaradi dejstva, da zakon negativne ugotovitvene tožbe - zahteve za ugotovitev neobstoja služnostne pravice - posebej ne predvideva (pri tej tožbi tedaj pravni interes ni izkazan že z zakonsko napotitvijo na pravdo, kot je to v primeru tožbe, ki jo ima na razpolago tisti, ki zatrjuje obstoj služnosti), morale za vložitev take ugotovitvene tožbe biti izpolnjene predopostavke, ki se nanašajo na predmet tožbe in pa na pravovarstveno potrebo (pravovarstveni interes). Pravni interes na ugotovitvi je posebej izrečno predpisana predpostavka za dopustnost te tožbe (187. člen ZPP/77 in 181. člen ZPP/99).

Pravni interes je podan, če se nahaja tožnik glede svojega položaja v negotovosti, s sodbo pa bo ta negotovost odstranjena. Negotovost povzroča toženčevo dejanje, ker so njegove izjave v nasprotju s pravico tožnika. Tožnik pa nima pravnega interesa na ugotovitvi, če se da isti cilj doseči z dajatveno tožbo. Interes mora tožnik navajati in ga tudi substancirati.

V obravnavanem primeru sta toženca ves čas postopka zatrjevala, da nimata prav nobene osebne služnosti. V čem naj bi bil ob takem stališču tožene stranke interes tožeče stranke, da se vseeno ugotovi neobstoj osebne služnosti, tožeča stranka niti v tožbi niti tekom postopka ni nikoli navedla. Poleg tega pa bi tožeča stranka cilj, ki ga želi doseči (opustitev posegov v njene nepremičnine), lahko dosegla z lastninsko dajatveno tožbo (opustitveno - negatorno tožbo - 42. člen ZTLR). Z v revizijskem postopku izpodbijanim delom pravnomočne sodbe je bilo tedaj odločeno o ugotovitvi (da tožena stranka nima osebne služnosti), za katero tožnik nima izkazanega pravnega interesa. Izkazani pravni interes pa je bil procesna predpostavka. Ker je ta predpostavka manjkala ob začetku in ves čas postopka, sodišče o tem, da naj se le "ugotovi, da toženca nimata osebne služnosti", ne bi smelo soditi. Z drugimi besedami to pomeni, da odločanje o zahtevku, ki se izpodbija z revizijo, ni bilo dopustno.

Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu (ugotovitev neobstoja osebne služnosti) razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo (drugi odstavek 394. člena ZPP/77).

Izrek o stroških postopka temelji na določbah 154., 155 in 166. člena ZPP/77. Tožeča stranka je v pravdi popolnoma propadla, zato mora toženi stranki povrniti vse stroške, ki so bili za pravdo potrebni v postopku pred sodiščem prve stopnje, sodiščem druge stopnje in v postopku pred revizijskim sodiščam. Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in zakonom o sodnih taksah.

Odločitev o plačilu separatnih stroškov je ostala nespremenjena.