Jedro

Vprašanje pravilnosti ugotovitve, da je obdolženec odpeljal s kraja prometne nezgode in se nanj vrnil zgolj zato, ker ga je k temu prisilil voznik, ki mu je sledil, ni vprašanje zakonitosti odločbe o kazni oz. pravilne uporabe 41.čl. KZJ, ampak vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi 2.odst. 420.čl. ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega F.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 25.8.1997 F.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 1. in 3. odstavku 251. člena KZ-77 in mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 3 mesece zapora in preizkusno dobo 2 leti. Sodišče je obdolžencu izreklo tudi varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za 3 mesece. Z isto sodbo je bila zoper F.P. zavrnjena obtožba zaradi kaznivega dejanja zapustitve poškodovanega v prometni nezgodi brez pomoči po 1. odstavku 254. člena KZ-77. Na pritožbo državnega tožilca je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 9.10.1997 prvostopno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo kazen 3 mesece zapora.

Zagovornika obsojenca sta dne 28.11.1997 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve navajata, da je sodišče kršilo 41. člen KZ, ker je pri odmeri kazni upoštevalo neobstoječe obteževalne okoliščine in sicer, da naj bi obdolženec po nesreči zapustil kraj prometne nezgode. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo Višjega sodišča v Mariboru razveljavi in da do odločitve o zahtevi odloži oziroma prekine izvršitev izpodbijane sodbe.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navedel, da gre v zadevi za vprašanje, kaj so lahko olajševalne in obteževalne okoliščine. Nadalje meni, da zahteva za varstvo zakonitosti nima prav, da sodišče ne bi smelo upoštevati kot obteževalno okoliščino tega, da je obdolženec odpeljal s kraja prometne nezgode, čeprav je bila obtožba za kaznivo dejanje po 254. členu KZ-77 umaknjena, je pa po njegovem mnenju oporečno, da je to okoliščino ugotovilo pritožbeno sodišče. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Višje sodišče v Mariboru je kot pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi državnega tožilca zaradi odločbe o kazni ocenilo, da obdolžencu zaradi visoke stopnje alkoholiziranosti (1,66 g/kg alkohola v krvi), kar predstavlja grobo kršitev cestnoprometnih predpisov, ni moč izreči pogojne obsodbe. Sodišče se pri tem sklicuje na ustrezne določbe Kazenskega zakona SFR Jugoslavije (KZJ) o pogojni obsodbi. Po teh določbah (51. člen KZJ) je bilo pogojno obsodbo mogoče izreči le za družbeno manj nevarna dejanja. Okoliščino, da je obdolženec odpeljal s kraja prometne nezgode in se nanj vrnil zgolj zato, ker ga je k temu prisil voznik, ki mu je sledil, ugotavlja pritožbeno sodišče izven ugotovitev prvostopnega sodišča in jo upošteva pri odmeri kazni (41. člen KZJ).

Vprašanje pravilnosti ugotovitve, da je obdolženec odpeljal s kraja prometne nezgode in se nanj vrnil zgolj zato, ker ga je k temu prisilil voznik, ki mu je sledil, ni vprašanje zakonitosti odločbe o kazni oziroma pravilne uporabe 41. člena KZJ, ampak vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Vložnik se v zahtevi v zvezi z vprašanjem kazni, ki je bila izrečena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, sklicuje le na kršitev 41. člena KZJ, ne pa na morebitno kršitev določb kazenskega postopka v zvezi s tem, da je pritožbeno sodišče ugotavljalo dejansko stanje izven obravnave. Vrhovno sodišče se je v skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo le na preizkus kršitve zakona, na katero se vložnik sklicuje in pri tem ugotovilo, da takšna kršitev zakona ni podana. Neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Glede na takšno odločitev Vrhovno sodišče o predlogu za odložitev oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe posebej ni odločalo.