Jedro

Upoštevati je treba ne le dejanske materialne in pridobitne sposobnosti roditeljev, ampak tudi potencialne dohodke, ki bi jih s svojimi sposobnostmi lahko pridobili, pa jih morda ne. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da bi sodišče moralo preživnino odmeriti glede na dejansko stanje v času odmere. Prav tako velja poudariti, da imajo preživninske obveznosti prednost pred ostalimi poslovnimi obveznostmi, zaradi česar se odplačevanje kredita ne upošteva pri izračunu zmožnosti preživninskega zavezanca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v I. in II. točki izreka spremeni, tako da se pravilno glasi: „I. Toženec je dolžan plačevati preživnino za mld. A. A. za čas od 21. 4. 2016 do 30. 4. 2016 v znesku 62,50 EUR, za čas od 1. 5. 2016 do 30. 6. 2016 v znesku 87,50 EUR mesečno in za čas od 1. 7. 2016 dalje v znesku 187,50 EUR mesečno.

II. V presežku (glede preživnine nad 187,50 EUR do 230 EUR in začetka plačevanja za čas od 25. 2. 2016 do 21. 4. 2016) se tožbeni zahtevek zavrne.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačevanje preživnine za mld. A. A., roj. ... 2013, za čas od 21. 4. 2016 do 30. 4. 2016 v znesku 57,50 EUR, za čas od 1. 5. 2016 do 30. 6. 2016 mesečno 72,50 EUR in za čas od 1. 7. 2016 dalje 172,50 EUR mesečno (I. točka izreka). V presežku (glede preživnine nad 172,50 EUR do 230 EUR in začetka plačevanja za čas od 25. 2. 2016 do 21. 4. 2016) je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

2. Tožnica v pravočasni pritožbi zoper II. in III. točko izreka sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede preživninskih potreb otroka in preživninskih zmožnosti staršev. Po mnenju pritožnice se višine preživnine ne da preizkusiti, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti med seboj v nasprotju. Zato naj bi bili podani kršitvi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba napada ugotovitve prvostopenjskega sodišča o mesečnih potrebah otroka, ki so po njenem mnenju ocenjene prenizko. Prav tako seštevek priznanih stroškov ni pravilen. Nasprotuje odmeri kolektivnih stroškov mladoletnega sina, ki po oceni pritožnice znašajo 296 EUR (200 EUR najemnine in 96 EUR mesečnih stanovanjskih stroškov). Opozarja, da sodišče ni priznalo stroškov ogrevanja. Meni, da bi sodišče moralo priznati strošek interneta, saj gre za T. paket trojček, ki vključuje televizijo in telefon. Poudarja, da iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče določilo 180 EUR kolektivnih stroškov in v kakšnem delu je priznalo strošek interneta. Pojasnjuje, da bi sodišče tožnici moralo priznati najmanj 350 EUR najemnine, saj se je bila iz toženčevega stanovanja prisiljena izseliti na njegov poziv. Po mnenju pritožnice so stroški prehrane 60 EUR mesečno ocenjeni prenizko. Sodišče je namreč prezrlo, da je v poletnih mesecih otrok izpisan iz vrtca iz zdravstvenih razlogov. Sodišče je prenizko ocenilo tudi strošek obutve in obleke, saj toženec ni dokazal, da je priskrbel rabljena oblačila. Prav tako so zimska oblačila dražja, otrok jih umaže in strga, zaradi česar 30 EUR ne zadošča, kakor tudi ne 20 EUR za plenice in 10 EUR za higieno. Opozarja, da mora sama prinesti plenice za otroka v vrtec. Meni, da je utemeljen strošek počitnic in goriva za prevoze v vrtec, k zdravniku in na stike. Izpodbija odločitev, da ji do izselitve preživnina ne pripada. Nasprotuje tudi oceni zmožnosti staršev. V zvezi s tem poudarja, da si kreditov ni naložila po lastni volji, saj se nanašajo na obveznosti iz skupnega življenja. Navaja, da je sodišče nepravilno presodilo, da so dohodki pravdnih strank primerljivi, saj bi moralo določiti preživnino glede na dejansko stanje v času odmere in ne na podlagi domnev. Meni, da bi sodišče moralo pravdne stroške naložiti v plačilo tožencu, ker je bila tožba potrebna. Predlaga spremembo sodbe v izpodbijanem delu, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno njeno razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je zahtevala, da toženec plačuje 230 EUR preživnine od vložitve tožbe dalje. Sodišče je preživninsko obveznost toženca ocenilo na 172,50 EUR in preživnino priznalo za čas od izselitve tožnice iz stanovanjske hiše toženca 21. 4. 2016. 6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, relevantnih kršitev določb postopka ni storilo, glede na izkazane pridobitne in premoženjske zmožnosti in druge ugotovljene okoliščine je tudi pravilno porazdelilo preživninsko breme med oba zavezanca. Tako je ugotovilo, da so v času odločanja tožničini mesečni dohodki za polovični delovni čas znašali približno 315 EUR neto, medtem ko je toženec prejemal okoli 570 EUR neto mesečne plače. Na podlagi izpovedbe tožnice in obvestila CSD ... je ugotovilo, da se bo po 10. 12. 2016 zaposlila za polni delovni čas, kar pomeni, da bo prejemala okoli 630 EUR mesečno. Tudi do takrat pa je bila zmožna z nekoliko več napora zaslužiti več kot 315 EUR (npr. februarja 2016 je zaslužila 505 EUR, januarja 2016 486,37 EUR in decembra 2015 608,83 EUR), saj je plačana glede na promet. Ob povedanem je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo dohodke in zmožnosti obeh roditeljev kot primerljive.(1) Upoštevati je namreč treba ne le dejanske materialne in pridobitne sposobnosti roditeljev, ampak tudi potencialne dohodke, ki bi jih s svojimi sposobnostmi lahko pridobili, pa jih morda ne. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da bi sodišče moralo preživnino odmeriti glede na dejansko stanje v času odmere. Prav tako velja poudariti, da imajo preživninske obveznosti prednost pred ostalimi poslovnimi obveznostmi,(2) zaradi česar se odplačevanje kredita ne upošteva pri izračunu zmožnosti preživninskega zavezanca. Zato pritožbene navedbe, da se krediti nanašajo na obveznosti iz skupnega življenja s tožencem (tj. obnovo nepremičnine toženca in poračun elektrike v njegovi hiši), za odločitev niso relevantne. Tožnica namreč ni trdila, da bi bila obveznost vezana na pokrivanje njenih življenjskih stroškov.

7. Sodišče prve stopnje je potrebe triletnega sina ocenilo v znesku 340 EUR, in sicer 180 EUR kolektivnih stroškov, 60 EUR prehrane, 30 EUR za obleke in obutev, za plenico in higienske pripomočke 30 EUR, strošek vrtca 45 EUR ter 30 EUR za razvedrilo. Glede na materialne zmožnosti staršev, ki imata nizke dohodke, pritožbeno sodišče ugotovljene stroške triletnega A. ocenjuje kot primerne. Dolžnost zadovoljevanja potreb mladoletnega otroka je namreč odvisna prav od zmožnosti upravičencev in skladno ter premosorazmerno z njimi raste od najnujnejših do tistih manj nujnih (129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR).

8. Sodišče prve stopnje je korektno ocenilo stanovanjske stroške ob upoštevanju 250 EUR najemnine in 150 EUR vtoževanih stanovanjskih stroškov. Ker je ocenilo, da strošek interneta ni potreben za triletnega otroka, je priznalo nekoliko manj od polovice (180 EUR) kolektivnih stroškov. Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da določitev kolektivnih stroškov ni razumljiva, saj gre za približno oceno stroškov stanovanja, ki – tudi niso vsak mesec nujno enaki, ne pa za natančen matematični izračun. Tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni priznalo stroškov ogrevanja, niso resnične. Sodišče je namreč tožnici priznalo celotne vtoževane stanovanjske stroške 150 EUR mesečno (VI. točka prve pripravljalne vloge), ki upoštevaje izpovedbo tožnice na naroku 22. 6. 2016 obsegajo tudi stroške ogrevanja. Pritožnica se nadalje neutemeljeno zavzema za priznanje 400 EUR najemnine za dvoinpolsobno stanovanje, saj gre za nadstandard - najemnina presega tožničino plačo. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni prvostopenjskega, da primerna najemnina znaša 250 EUR, kar predstavlja oglaševano ceno enosobnih najemnih stanovanj v okolici R. Toženčev poziv na izselitev iz njegove hiše ni okoliščina, ki bi opravičevala najem stanovanja za najemnino, ki tako presega tožničine zmožnosti.

9. Prav tako ni prenizka ocena stroškov prehrane. Res sicer sodišče ni upoštevalo, da je bil v poletnih mesecih A. izpisan iz vrtca. Vendar je treba upoštevati, da bo zato manjši strošek vrtca, ki ga je sodišče v celoti priznalo tudi za ta čas. To pomeni, da lahko tožnica preostanek nameni stroškom prehrane mladoletnega sina. Ob tem velja dodati, da so stiki razporejeni tako, da sin približno enako časa preživi pri obeh starših, zato na pritožnici ni večje breme vzgoje in varstva oziroma stroškov prehrane. Kot pravilno pritožbeno sodišče sprejema tudi oceno stroškov oblek in obutve. Upoštevati je treba, da ima otrok zagotovljeno obleko in obutev tudi pri tožencu v času stikov. Zato je treba zagotoviti oblačila v manjšem obsegu. Glede na nizke dohodke pravdnih strank gre verjeti tožencu, da je priskrbel rabljena oblačila, saj si pravdni stranki ne moreta privoščita kupovanja novih oblačil in dražjih blagovnih znamk. Ocenjeni znesek po 30 EUR mesečno po presoji pritožbenega sodišča omogoča pokrivanje osnovnih potreb po obleki in obutvi, pri tem pa je upoštevano tudi to, da velika ponudba tovrstnih izdelkov omogoča cenejše nakupe. Izdatki za plenice so prav tako ocenjeni pravilno, saj za ta namen po oceni pritožbenega sodišča zadošča 20 EUR mesečno. Glede na otrokovo starost in splošno znane cene potrebnih proizvodov je sodišče prve stopnje ocenilo potrebne izdatke za osebno higieno v ustreznem mesečnem znesku 10 EUR. Sodišče pravilno ni upoštevalo stroška prevozov otroka v vrtec, ki jih oddaljenost vrtca ne opravičuje, sicer pa mora otroka v približno enakem obsegu voziti tudi toženec. Tudi izdatek (stroški goriva) zaradi izvrševanja stikov, ni strošek otrokovega preživljanja, temveč gre za strošek otrokovih staršev.(3) Enako velja za strošek dopusta. V zvezi s stroški dopustovanja velja, da se v situacijah, ko so dohodki staršev nizki, morajo tem prilagoditi tudi potrebe otrok, kar gre največkrat na račun dopustov.(4)

10. Pritožbeno sodišče torej nima pomislekov glede ocene potreb mladoletnega A., ki po pravilnem matematičnem izračunu znašajo 375 EUR. Toženčeva preživninska obveznost glede na enako porazdelitev preživninskega bremena tako znaša 187,50 EUR. Na podlagi določbe pete alineje 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in znesek za preživljanje mladoletnega A. ustrezno zvišalo za 15 EUR mesečno. Toženec je tako dolžan plačati mesečno preživnino v znesku 62,50 EUR za čas od 21. 4. 2016 do 30. 4. 2016, za čas od 1. 5. 2016 do 30. 6. 2016 v znesku 87,50 EUR mesečno in za čas od 1. 7. 2016 dalje v znesku 187,50 EUR mesečno. V bodoče dospevajoče preživninske zneske v višini 187,50 EUR je toženec dolžan plačevati do 5. dne za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to odločilo že sodišče prve stopnje. V preostalem pa pritožba ni utemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in v nespremenjenem, izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožba tudi neutemeljeno graja zavrnitev preživninskega zahtevka za čas od vložitve tožbe do izselitve tožnice iz stanovanjske hiše toženca, saj sta pravdni stranki do takrat porazdelili strošek preživljanja. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ki je verjelo tožencu, da je do izselitve tožnice zagotovil poln hladilnik, čistila in potrošni material ter prispeval polovico sredstev za plačilo vrtca. S tem je svoj del sredstev za preživljanje v tem obdobju izpolnil v celoti.

12. Pravilna je tudi stroškovna odločitev prvostopenjskega sodišča. O priglašenih stroških je treba odločiti ne glede na uspeh, saj ta v postopkih iz razmerij med starši in otroki ni merilo, pač pa se o njih odloči po prostem preudarku (413. člen ZPP). Ob upoštevanju, da je bil postopek v korist obeh strank, njunega premoženjskega stanja, stroškov postopka ter okoliščine, da so bila sporna razmerja večinoma urejena s sodno poravnavo, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka. Enako velja tudi glede stroškov pritožbenega postopka. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da toženec sam krije svoje pritožbene stroške. Izrek o pritožbenih stroških tožnice pa je odpadel, ker jih ni priglasila (163. člen ZPP).

Op. št. (1): Ugotovilo je, da tožencu po plačilu njegovih stroškov in preživninske obveznosti ostane okoli 200 EUR, medtem ko bo tožnici pri plači za polni delovni čas (630 EUR) ob upoštevanju 187,50 EUR preživnine in 220 EUR priznanih stroškov ostalo 222,50 EUR.

Op. št. (2): Primerjaj sodba VSL I Cp 54/2000. Op. št. (3): Glej sodbi VSL IV Cp 48/2016 s 30. 3. 2016 in IV Cp 2381/2016 z 19. 10. 2016. Op. št. (4): Primerjaj sodba VSL IV Cp 211/2015 z 28. 1. 2015.