- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSL sklep II Cp 184/94
ECLI:SI:VSLJ:1994:II.CP.184.94 Civilni oddelek
Povzetek
- Dovoljena samopomočAli je toženec deloval v okviru dovoljene samopomoči pri odstranitvi ograje, ki jo je postavila tožnica?
- Ugotovitev dejanskega stanjaAli je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje glede lastništva zemljišča in uporabe zemljišča s strani toženca?
- Višina odškodnineAli je bila višina odškodnine, ki jo je toženec dolžan plačati tožnici, pravilno določena?
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Če je bilo škodno dejanje storjeno v okvirih dovoljene samopomoči (76. čl. ZTLR), ni nedopustno.
Izrek
Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (prvi odstavek izreka) se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
Obrazložitev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora tožnici plačati 12.885,60 SIT z zamudnimi obrestmi od 25.11.1992, kar predstavlja škodo zaradi dvakratne odstranitve ograje.
Zoper ugoditveni del sodbe se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje toženec in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da sodišče ni ugotavljalo, čigavo je bilo zemljišče, ki ga je tožnica ogradila. Bržkone je šlo za družbeno lastnino v splošni rabi, ki sta jo uporabljali obe stranki. Sodišče je sicer upoštevalo najemno pogodbo z dne 4.6.1992, očitno pa spregledalo, da je toženec ograjo odstranil že pred sklenitvijo te pogodbe. Pomembno je tudi, da je zemljišče vseskozi tudi sam uporabljal. Ograjo je odstranil zato, ker je ovirala vožnje, ki jih je tod opravljal že 20 let. Tožnica je ograjo postavila protipravno.
Glede ugotovitve, kdo je uporabljal sporno zemljišče, predlaga zaslišanje priče S.K., ki bi potrdil, da je toženec to zemljišče uporabljal za vožnjo z avtomobilom. Priča bi vedela povedati tudi, kdo je ograjo postavil in kdaj ter zakaj jo je toženec odstranil. Toženec oporeka tudi višini dosojene odškodnine. Zatrjuje, da tožnica ni imela nikakršnih stroškov s postavitvijo ograje. Les je namreč posekal njen zet v družbenem gozdu, delo pa je opravil za zabavo. Pri delu je uporabil kvečjemu 3 do 6 žebljev, nikakor pa ne toliko, da bi žeblji predstavljali vrednost 100,00 SIT.
Pritožba je utemeljena.
Za odločanje je irelevantno, na čigavem zemljišču je tožnica postavila ograjo. S tem, ko ji jo je toženec podrl, ji je vsekakor povzročil škodo. Konec koncev je tožnica nato zemljišče, kjer je (bila) ograja, tudi dobila v najem.
Vendar če je toženec ograjo podrl v okviru dovoljene samopomoči, to dejanje ne bi bilo nedopustno (162. čl. ZOR in 76. čl. ZTLR). Ker (smiselno) prav to zatrjuje v pritožbi in v dokaz predlaga zaslišanje priče S.K., je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odst. 355. čl. ZPP). Kajti če je bil posestnik ali soposestnik zemljišča, na katerem je tožnica postavila ograjo ter s tem motila njegovo posest ali mu onemogočila dotedanji način izvrševanja posesti, ni izključeno, da nista bili škodni dejanji storjeni v okviru dovoljene samopomoči (76. čl. ZTLR). Ker je torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odst. 370. čl. ZPP).
Ob ponovnem obravnavanju naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali ni toženec storil dejanje v mejah dovoljene samopomoči. V ta namen naj zasliši stranki ter pričo S.K. o tem, kdo je bil posestnik zemljišča, na katerem je tožnica postavila ograjo ter ali sta bila dejanja storjena ob pogojih 76. čl. ZTLR.
Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odst. 166. čl. ZPP.