Jedro

Okoliščina, da govedo zaradi izgube ušesne znamke ostane neoznačeno, sama po sebi še ne pomeni imetnikovega (v tem primeru tožnikovega) ravnanja v nasprotju s Pravilnikom o idetifikaciji in registraciji govedi, temveč do tega pride šele, če imetnik ušesne znamke ne nadomesti v predpisanih rokih, ki izhajajo iz 8. člena Pravilnika.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33101-41494/2016/14 z dne 7. 6. 2017 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku znižal zahtevke za ukrep za plačila območje z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami (v nadaljevanju OMD) zaradi kršitev iz naslova navzkrižne skladnosti, in sicer za 1 % oziroma za 31,02 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da je bil pri tožniku dne 24. 8. 2016 opravljen kontrolni pregled, ob katerem je bilo ugotovljeno, da je bilo 9 govedi nepopolno označenih, 2 govedi pa neoznačeni. Tožnik je navedel, da bo naročil dvojnike ušesnih znamk in da ušesne številke živali nadomešča mesečno, vendar je zaradi načina reje izguba zelo pogosta. Redno nadomeščanje lahko dokaže tudi z računi. Prvostopenjski organ na tej podlagi ugotavlja, da tožnik ne označuje govedi oziroma jih označuje nepopolno, kar v skladu z Uredbo o navzkrižni skladnosti oziroma prilogo 1 predstavlja kršitev v višini 1 %. Iz prej navedene tožnikove izjave prvostopenjski organ sklepa, da je „nesporno, da bi govedo ob kontroli moralo biti pravilno označeno“, iz njegovih navedb o tem, kdaj je naročil in namestil ušesne znamke pa še, da je kršitev na dan kontrolnega pregleda obstajala in je bila pravilno ugotovljena. Zaradi ugotovljene kršitve se v skladu z Uredbo o navzkrižni skladnosti plačila za OMD znižajo za 1 %.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, iz obrazložitve pa izhaja, da je tožnik imel možnost podati pripombe na zapisnik kontrolnega pregleda, vendar tega ni storil oziroma ni navedel razlogov, iz katerih bi menil, da je prišlo pri kontrolnem pregledu do napačnih ugotovitev. Sankcijam iz naslova zadevne kršitve bi se lahko izognil le, če bi že na dan kontrole zatrjeval, da je takrat prišlo do izgube ušesne znamke, ker pa je to storil šele v pritožbi, gre za nedovoljene pritožbene novote, tako da je izpodbijana odločba po mnenju drugostopenjskega organa pravilna in zakonita.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je že pri pregledu jasno povedal, da se ušesne številke nadomeščajo mesečno, kar lahko dokaže z računi, saj pride zaradi načina reje zelo pogosto do njihove izgube. Glede na tako pripombo na zapisnik bi ga moral organ pozvati k predložitvi dokazov in dokumentov, ki se na to nanašajo. Ker ga organ pred izdajo odločbe ni seznanil z nameravano odločitvijo, ni imel možnosti predložiti dokazov v zvezi z izjavo, ki jo je podal na zapisnik. Organ bi mu moral dopustiti možnost dokazovanja že zato, ker je imel pripombe na ugotovljeno nepravilnost, pri tem pa tožnik ni imel druge možnosti, kot da v pritožbi navede, da je ušesne znamke naročil dne 23. 8. in jih namestil dne 30. 8. Do kršitve označevanja zato ni moglo priti, saj je tožnik ravnal na podlagi materialnega predpisa. Ne gre torej za pritožbeno novoto, kot to navaja drugostopenjski organ, temveč je tožnik zaradi pomanjkljivo vodenega postopka šele tedaj dobil možnost dokazovanja dejstev. To je procesna kršitev, ki terja odpravo odločbe. Tožnik iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja navedbe iz obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Pravna podlaga, na katero se toženka izrecno sklicuje glede svoje ugotovitve o neoznačenosti oziroma pomanjkljive označenosti tožnikovega goveda, je 8. člen Pravilnika o identifikaciji in registraciji goved (Uradni list RS, št. 16/3 in nadaljnji; v nadaljevanju Pravilnik). Po tej določbi mora imetnik goved v primeru, če se ušesna znamka izgubi, posamezno ušesno znamko čimprej, najpozneje pa v 4 tednih od dneva, ko to opazi, nadomestiti z dvojnikom ušesne znamke. Imetnik goved mora najpozneje v 7 dneh naročiti dvojnik ušesne znamke in ga vstaviti v uho takoj oziroma najpozneje v 7 dneh od dneva prejema dvojnika. To pomeni, da okoliščina, da govedo zaradi izgube ušesne znamke ostane neoznačeno, sama po sebi še ne pomeni imetnikovega (v tem primeru tožnikovega) ravnanja v nasprotju s Pravilnikom, temveč do tega pride šele, če imetnik ušesne znamke ne nadomesti v predpisanih rokih, ki izhajajo iz prej navedene določbe.

7. Tožnikovo navedbo v pripombah na zapisnik kontrolnega pregleda dne 24. 8. 2016, da izgubljene ušesne znamke nadomešča mesečno, kar lahko dokaže z računi, je po presoji sodišča težko razumeti drugače, kot zatrjevanje ravnanja v skladu s Pravilnikom. Mesečno nadomeščanje izgubljenih ušesnih znamk namreč pomeni, da so te znamke praviloma nadomeščene v roku, ki ga predpisuje prej navedena določba Pravilnika, kaj drugega pa ne izhaja ne iz obrazložitve prvostopenjske, ne drugostopenjske odločbe. Navedba toženke, da naj bi taka pripomba tožnika celo dokazovala obstoj kršitve, je glede na prej povzeto pravno ureditev povsem nelogična, saj se nanaša izključno na čas kontrolnega pregleda, v ničemer pa ne upošteva rokov, ki jih je po 8. členu Pravilnika tožnik imel na voljo za nadomestitev izgubljenih ušesnih znamk. Povedano drugače: da bi toženka lahko tožniku očitala ravnanje v nasprotju s Pravilnikom, bi morala poleg tega, da vsa goveda niso označena z ušesnimi znamkami, ugotoviti tudi to, da tožnik po izgubi ušesnih znamk ni ravnal v skladu s Pravilnikom. Če pa je toženka iz ugotovljenega dejanskega stanja sklepala drugače, bi morala to obrazložiti oziroma se opredeliti do tožnikovih navedb in mu s tem omogočiti, da jih dokaže oziroma dopolni.

8. Tudi v pritožbi zoper izpodbijano odločbo je tožnik navedel prav to, da je namreč pri nadomeščanju ušesnih znamk ravnal v skladu z veljavnimi predpisi, saj so bile znamke nadomeščene v predpisanem roku. Pri tem ima toženka sicer prav, da je svoje trditve šele v pritožbi konkretiziral z datumi, ko je opazil izgubo ušesnih številki in datumom naročila nadomestnih številk. Vendar pa ni nobenega razloga, da bi toženka štela za pritožbeno novoto še kaj drugega kot zgolj te navedbe datumov; kot že rečeno, je namreč temeljna trditev v pritožbi, da številke nadomešča v skladu s Pravilnikom, enaka, kot izhaja že iz tožnikove pripombe k zapisniku, torej iz njegove izjave v prvostopenjskem postopku.

9. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da toženka že zaradi napačno materialnopravnega stališča, ko je očitno štela, da že izguba ušesnih številk sama po sebi pomeni kršitev Pravilnika, deloma pa tudi zaradi napak, do katerih je prišlo v postopku, ko se toženka do tožnikovih pravno relevantnih pripomb sploh ni opredelila oziroma jih je v pritožbenem postopku (zaradi sicer res naknadno navedenih datumov) v celoti štela za nedovoljene pritožbene novote, pravno pomembnih okoliščin sploh ni ugotavljala oziroma so njene ugotovitve o kršitvah Pravilnika ostale neobrazložene. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v skladu s tretjo in četrto točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom tega člena je zadevo vrnilo organu, ki je to odločbo izdal, v ponoven postopek, po četrtem odstavku istega člena pa je ta organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

10. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, ob tem pa v postopku ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, torej skupno 347,70 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Zakonske zamudne obresti stroškov postopka tečejo od poteka roka za njegovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).