Jedro

Balkonska ograja, zgrajena po gradbenih standardih ni nevarna stvar. Imetnik objekta odgovarja za škodo zaradi padca z ograje po krivdnem načelu, ker ni preprečil posedanja dijakov na ograji.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se izreče: Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna plačati tožnici M. K. odškodnino v znesku 1.530.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.6.1996 dalje do plačila ter ji povrniti 136.846,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.6.1996 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici 34.682,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.11.1996 dalje do plačila ter 40.490,00 SIT revizijskih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.8.1998 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V preostalem delu se revizija tožeče stranke, revizija tožene stranke pa v celoti, zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino v znesku 1.030.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti 85.000,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da se je dne 3.6.1994 smrtno ponesrečil tožničin sin R. B., ko je padel z ograje balkona v tretjem nadstropju internata izobraževalnega centra v ... R. B. je končal četrti letnik šole za miličnike v .... Tožena stranka odgovarja za škodo v zvezi z njegovo smrtjo kot imetnik nevarne stvari, kajti balkonska ograja je nevarna glede na svojo konstrukcijo, višino ter namestitev na stavbi, v kateri so bili nastanjeni kadeti, ki so bili večinoma še mladoletni. Posedanje kadetov na balkonski ograji je bilo za toženo stranko predvidljivo. Vendar je tudi pok. B. sam krivdno prispeval k nesreči. Star je bil 19 let in je vedel, da je sedenje na takšni ograji nevarno. Znano mu je tudi bilo, da so učitelji dijake opozarjali, naj ne posedajo na balkonski ograji. Glede na to je sodišče ugotovilo polovično sokrivdo pok. B. in je prisodilo tožnici odškodnino v višini polovice ugotovljene škode. V zvezi s tem je ugotovilo, da je bila tožnica zaradi sinove smrti zelo prizadeta, tako da je potrebovala zdravniško pomoč. Odločilo je, da znaša pravična denarna odškodnina za njeno nepremoženjsko škodo 1.500.000,00 SIT in ji glede na sokrivdo pok. B. prisodilo 750.000,00 SIT. Priznalo ji je tudi polovico zahtevane odškodnine za premoženjsko škodo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper sodbo druge stopnje vlagata reviziji obe pravdni stranki.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni izrek, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni obe sodbi nižjih sodišč ter v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je tožena stranka v celoti krivdno odgovorna za smrt R. B. Ni poskrbela za dosledno spoštovanje hišnega reda. Dijakom ni preprečila nedovoljenih izhodov in pitja alkoholnih pijač. Ni preprečila posedanja dijakov na balkonski ograji. Izpodbija ugotovljeni del krivde pok. B. in meni, da bi bil ta lahko največ 20 odstoten. Osporava tudi odločitev o višini odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo in vztraja pri celotnem zahtevku.

Tožena stranka izpodbija sodbo druge stopnje v delu, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je edini vzrok nesreče nepravilno ravnanje pokojnega B. Trdi, da ograja ni nevarna. Gre za običajno balkonsko ograjo. Za stavbo, kjer je prišlo do nesreče, je upravni organ izdal uporabno dovoljenje.

Pravdni stranki na nasprotni reviziji nista odgovorili. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o revizijah ni izjavilo (3.odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, revizija tožene stranke pa ni utemeljena.

Napačno je stališče obeh sodb, da je odgovornost tožene stranke za škodo zaradi smrti R. B. objektivna. Standardno zgrajena balkonska ograja sama zase ni nevarna stvar. Ni pa ograja namenjena, da bi kdo na njej sedel. Po ugotovitvah obeh sodb je bilo za toženo stranko ravnanje dijakov, ki so posedali po ograji, predvidljivo. Vodstvo šole in učitelji so vedeli za to navado dijakov in so jo po svoji moči preprečevali. Pravilno je stališče sodb prve in druge stopnje, da z vzgojnimi in represivnimi ukrepi tožena stranka tega v celoti ni mogla preprečiti. To še v večji meri velja za kadete višjih letnikov, ki so že postali polnoletni in so končevali šolanje za poklic, ki zahteva razsodnost in odgovornost. Toda tožena stranka bi morala na drug način preprečiti nevarnost, ki je obstajala in za katero je vedela. To bi bilo povsem mogoče z raznimi tehničnimi rešitvami, ki bi dejansko preprečile možnost sedenja na ograji. Tožena stranka tega ni storila in zato je njena odškodninska odgovornost krivdna. Podlaga za to stališče je v dosedanjih dejanskih ugotovitvah, ki pa so bile napačno interpretirane v smeri objektivne odškodninske odgovornosti. Ne glede na to je delež odgovornosti tožene stranke ugotovljen pravilno. V obravnavani zadevi je nesrečo odločilno sozakrivil tudi ponesrečeni B. sam. Bil je star 19 let in tik pred koncem študija, torej polnoleten in poklicno izobražen ter poleg tega po ugotovitvah prvostopne sodbe seznanjen s tem, da tožena stranka ne dovoljuje sedenja na balkonski ograji. Zato je njegov krivdni delež enak deležu tožene stranke in je v tem pogledu izpodbijana odločitev pravilna. V zvezi z uveljavljanjem večje ali celo izključne krivde tožene stranke tožeča stranka neutemeljeno očita zanemarjanje vzgojnih in disciplinskih ukrepov. Revizijsko sodišče povsem soglaša s prvostopnimi ugotovitvami, da s poostrenimi vzgojnimi ukrepi ni mogoče zagotoviti varnosti dijakom. Popolen nadzor ni mogoč in tudi iz vzgojnih razlogov ni sprejemljiv. Ugotovljeno je tudi, da toženi stranki ni mogoče očitati nereda in splošnega zanemarjanja vzgoje in nadzora. Revizija z drugačnimi trditvami izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar glede na določbo 3. odst. 385.čl. ZPP ni mogoče. Iz navedenega sledi, da sta bila deleža odgovornosti določena pravilno. Na pravilnost odločitve ni vplivalo napačno stališče, da je odgovornost tožene stranke objektivna. Ugotovljeno dejansko stanje daje podlago za pravno opredelitev odgovornosti tožene stranke kot krivdne, ker ni poskrbela za tehnične rešitve, ki bi onemogočale nevarno uporabo ograje. Pri tem je delež njene odgovornosti enak, kot je bil ugotovljen v dosedanjem postopku. Z razlogi glede krivdne soodgovornosti ponesrečenega B. pa revizijsko sodišče v celoti soglaša. Reviziji obeh strank, kolikor izpodbijata temelj odgovornosti, torej nista utemeljeni.

Delno utemeljeno pa tožeča stranka izpodbija odločitev o višini odškodnine za tožničine duševne bolečine zaradi sinove smrti.

Ugotovljeno je, da je bila tožnica zelo navezana na sina. Njegova smrt je bila tragična. Tožničina prizadetost je bila taka, da je potrebovala zdravniško pomoč. V takih okoliščinah odškodnina v znesku 1.500.000,00 SIT ni pravična denarna odškodnina za tožničine duševne bolečine zaradi sinove smrti (1. odst. 201.čl. zakona o obligacijskih razmerjih). Upoštevati je treba posebnosti obravnavanega primera, to je tožničino izredno navezanost na sina, okoliščine nesreče in prejšnjo tragično izgubo moža, po drugi strani pa tudi sodno prakso v primerljivih primerih. Glede na merila po 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih in glede na prakso sodišč je pravična denarna odškodnina v tem primeru 2.500.000,00 SIT, tako da pripada tožnici denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo glede na krivdne deleže 1.250.000,00 SIT. Revizijsko sodišče je zaradi tega spremenilo sodbi prve in druge stopnje tako, da je prisodilo tožnici za 500.000,00 SIT višjo odškodnino. Prisojena odškodnina znaša za nepremoženjsko škodo 1.250.000,00 SIT in za premoženjsko 280.000,00, skupaj 1.530.000,00 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od datuma sodbe prve stopnje dalje.

V skladu s spremenjeno odločitvijo o glavni stvari je revizijsko sodišče na novo odmerilo pravdne stroške. Pri tem je glede na uspeh v pravdi upoštevalo opravljena pravdna dejanja obeh strank ter takse od zneska, s katerim je tožnica uspela.

Revizijsko sodišče je o glavni stvari odločilo na podlagi 1. odst. 395.čl. ZPP, o stroških pa na podlagi 2. odst. 166. in 2. odst. 154.čl. ZPP.