Jedro

Upnik, ki hoče razdreti pogodbo, mora pustiti dolžniku primeren dodaten rok za izpolnitev obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da ostane sklep o izvšbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Trbovljah, opr.št. I Ig 227/94 z dne 14.12.1994 v 1. in 3. točki v veljavi.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 52.487,60 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP/99 je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi po določbah ZPP/77. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo 1. in 3. točko sklepa o izvršbi I Ig 227/94 in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 84.426,00 SIT s pp in povrnitev pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila ter ji naložilo plačilo 41.195,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča se je tožnik pravočasno pritožil in sicer iz pritožbenih razlogov 2. in 3. točke 353. člena ZPP, t.j. zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo glede zastaranja terjatev, ko je toženca štelo za fizično osebo, čeprav je bil toženec v spornem obdobju podjetnik, posameznik, ki je imel obrt z imenom P. Zato je uporabilo splošni zastaralani rok petih let, ne pa kot bi moralo, zastaralni ro treh let, ki ga določa 374. člen ZOR. Pri tem bi moralo upoštevati tudi 25. člen ZOR, ki določa, kaj šteje za gospodarsko pogodbo in nat odločiti, da je ugovor pobota zastaral. Dodaja še, da v kolikor je toženec ugotovil po prejemu računalnika in programa, da le-ta ne funkiconira, bi moral, prodajalca, ker gre za skrito napako, o njej nemudoma obvestiti prodajalca, toženec pa je prvič obvestil tožnika šele v ugovoru zoper sklep o izvršbi, pred tem pa dne 28.11.1994, ko je podal predlog za kompenzacijo, katerega pa ni mogoče šteti kot izjavo o razdrtju pogodbe, kot je to zmotno presodilo sodišče ter da toženc v vsem tem času tudi ni nikoli zahteval izpolnitev pogodbe.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi ali spremeni.

Pritožba je bila poslana toženi stranki, ki je v odgovoru nanjo navedla, da so navedbe tožeče stranke o uporabi 374. člena ZOR neutemeljene, saj se določbe tega člena nanašjo na družbeno pravne osebe, kar pa tožena stranka ni nikoli bila, saj samostojni podjetnik posameznik pri ZGSD ni pravna oseba. Nadalje dodaja, da je prav tako zmotna trditev tožeče stranke, da tožena stranka tožečo stranko ni obvestila o napakah, to je namreč storila telefonično, pri čemer je zahtevala, da se napake odpravijo. Tožena stranka tako predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno ter v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila v letu 1994 med tožnikom in tožencem sklenjena pogodba za nakup računalniške opreme v višini vtoževanega zneska, ki je bila tožencu tudi dostavljena, čemur nobena izmed strank tudi ni oporekala. Sodišče prve stopnje pa je zmotno zaključilo, da je terjatev ugasla, zaradi pobota z nasprotno terjatvijo, to je terjatvijo toženca do tožnika iz pogodbe za nakup računalniške opreme iz leta 1991, ko naj tožnik ne bi izpolnil sklenjene in s strani tožene stranke izpolnjene pogodbe, saj naj ne bi dobavil dogovorjen in plačan software. Prvostopenjsko sodišče je napačno štelo predlog za kompenzaicjo tožene stranke z dne 28.11.1994 za izjavo o razdrtju pogodbe, opirajoč se na to, da se ta jasno sklicuje na dolg tožeče stranke do tožene. Pri tem se prvostopno sodišče opira na 124. člen ZOR, po katerem ima pogodbi zvesta stranka pravico vztrajati pri pogodbi in zahtevati izpolnitev ali pa pogodbo razdreti z navadno izjavo. Pri tem sodišče prve stopnje kar nekako spregleda, da je potrebno pred razdrtjem pogodbe izpolniti nekatere pogoje, ki jih določa 126. člen ZOR, to je, da mora upnik, ki hoče razdreti pogodbo, pustiti dolžniku primeren dodaten rok za izpolnitev. Da bi toženec ta pogoj izpolnil, iz priloženih listin in drugih dokazov ni razvidno. Pritožbeno sodišče j glede na obstoječe dokaze sicer mnenja, da le ti kažejo na to, da terjatev toženca do tožnika zaradi neizpolnitve pogodbe obstaja, vendar pa gre za izpolnitveni zahtevek, ne pa za vrnitvenega (denarnega), kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Na podlagi vsega navedenega pritožbneno sodišče zaključuje, da pobot obeh terjatev ni mogoč, saj za to niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa 336. člen ZOR. Terjatvi namreč nista istovrstni. Glede na to tudi predlog za kompenzacijo oziroma pobotna izjava in mogla imeti učinka (337. člen ZOR).

Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti, ki jo določa 365. člen ZPP, preizkusilo sodbo tudi glede obstoja bistvenih kršitev določb po 2. odst. 354. člena ZPP, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevk v celoti ugodilo (4. točka 373. člena ZPP).

Pritožnik je s pritožbo uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške celotnega postopka (1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo vse nadaljnje pravdne stroške, priglašene s stroškovnikom z dne 6.4.1999 in sicer v skupni višini 440 točk, po Odvetiški tarifi, kar znaša 38.456,00 SIT, 5.031,60 SIT potnih stroškov in 9.000,00 SIT stroškov z sodno takso za sodbo.