Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov pristojnih organov, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje. Ugotovilo je, da tožnik naloženega dela ni opravil brez opravičenega razloga. Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločbo spremenilo in zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnik analiziral in pregledoval dokumentacijo, dela pa ni opravil, ker za delo ni bil usposobljen in ne gre za prenehanje del. razmerja, saj razlogi niso dani. Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo, ker je izpodbijano ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni revizijski razlog.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepa toženca z dne 17.7.1990 o prenehanju delovnega razmerja in sklepa z dne 17.8.1990, s katerim je bil prvi sklep potrjen, na razveljavitev odredbe o začasnem zmanjševanju osebnega dohodka z dne 30.5.1990, 26.6.1990 in 27.7.1990 in na vzpostavitev delovnega razmerja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja v času, ko tožnik zaradi nezakonitih sklepov ni bil v delovnem razmerju pri tožencu in mu izplačati razliko v osebnem dohodku zaradi nezakonitih odredb.

Na pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče odločbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je razveljavilo izpodbijana sklepa toženca in vzpostavilo tožniku delovno razmerje, v preostalem delu zahtevka , ki se je nanašal na odredbe in na stroške postopka pa je odločbo s sklepom razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. Svojo odločitev v izreku, s katerim je spremenilo odločbo sodišča prve stopnje je utemeljilo s tem, da se zahteva za prenehanje delovnega razmerja delavca v 9. točki prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih krivdno ravnanje delavca, to je, da je delavec brez upravičenega razloga odklonil delo na delovnem mestu na katero je bil razporejen. Tožnik dela ni neupravičeno odklonil, saj za delo ni imel niti strokovnih niti praktičnih znanj, razen tega je zahteval še ustrezno metodologijo dela, pa je ni dobil. Zato ni kriv, če je delo odklonil. Za opravo dela tudi ni imel dovolj časa. Predlagateljeva reakcija v dopisu z dne 25.6.1990 je rezultat njegove aktivnosti v mesecu juniju, ko je pregledoval in analiziral dokumentacijo. Zato njegova pobuda za zadolžitev posameznih strokovnjakov ne more biti tolmačena v njegovo škodo.

Zoper odločbo in sklep sodišča druge stopnje je vložil toženec revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in je predlagal, naj revizijsko sodišče izpodbijano odločbo in sklep tako spremeni, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno oziroma podrejeno, da odločbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek in odločanje. V obrazložitvi revizije je navajal, da je sodišče nepravilno razlagalo določilo 9. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih, ko je govorilo o nedokončanju tožnikovega dela. Tožniku ni bilo naloženo, da bi sinopsise pisal saj bi pomenil poseg v vsebino kršitev avtorskih pravic. Naloženo mu je bilo le, da sinopsise zbere. Da je delo odklonil izhaja iz njegovih dopisov z dne 2.4. in 25.6.1990. Ni mu bilo torej naloženo delo izdelave publikacije, ampak le zbiranje gradiva. Za opravo dela je imel dovolj časa. Bercetovi, ki je delo opravila od tožnika ni prejela nobenega gradiva.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki je vložil odgovor na revizijo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91, ki se glede na prvi odstavek 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS št. 1/91-I in 45/1/94 smiselno uporablja kot republiški predpis). V njem je med drugim navajal, da ni nikoli trdil, da je njegovo delo pisanje sinopsisov temveč je skušal ugotoviti, kakšna naj bi bila priprava teh sinopsisov, da bi ustrezala publikaciji. Pri izdelavi publikacije naj bi sodelovali strokovnjaki z večih področij, on pa bi prevzel obdelavo in redakcijo ekonomskega dela. Bil je utemeljeno prepričan, da gre za pripravo literarnega in obsežnega dela ter je skušal zadevo pripeljati vsaj do vsebinske zasnove.

Revizija ni utemeljena.

Prvi odstavek 400. člena ZPP določa, da stranke lahko vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek končan. Toženec je vložil revizijo zoper odločbo in sklep, s katerim je sodišče druge stopnje razveljavilo del odločbe sodišča prve stopnje. Ta sklep ni sklep, ki ga omenja citirano zakonito določilo, zato je revizijsko sodišče odločilo le o reviziji zoper odločbo sodišča druge stopnje, v skladu z določilom prvega odstavka 382. člena ZPP.

Tretji odstavek 385. člena ZPP določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizija navaja nekatere podatke iz izvedenega dokaznega postopka in pove, v čem naj bi sodišče te podatke napačno ocenilo, vendar morebitna zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog. Zato teh revizijskih navedb sodišče ni moglo upoštevati pri svoji odločitvi.

Po 386. členu ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija ne pove v kateri točki drugega odstavka tega člena naj bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožnik v mesecu juniju pregledoval in analiziral dokumentacijo, zaradi česar ni bilo pravne podlage za prenehanje delovnega razmerja tožnika po 9. točki prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 ZDR). Pri taki ugotovitvi pa ne more biti podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena, na kar bi se lahko nanašale revizijske navedbe glede zmotne ocene dejanskega stanja, ki naj bi jo zagrešilo sodišče druge stopnje, ko je odločalo o zadevi.

Revizija tudi ne pove, v čem naj bi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov le ugotovilo, da niso podani pogoji za prenehanje delovnega razmerja tožniku na podlagi zakonitega določila, po katerem je tožniku, na podlagi sklepov pristojnih organov toženca prenehalo delovno razmerje. Tej ugotovitvi, pa na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče, ni mogoče oporekati.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 393. člena ZDR revizijo zavrnilo.

Odgovor na revizijo ni bil potreben, zato nosita udeleženca vsak svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).