Jedro

Tožnik (žičničar - strežnik) je spornega dne skupaj s sodelavcem z motornimi sanmi pregledoval progo na smučišču. Med vožnjo so motorne sani zdrsnile nazaj na stran proge in padle v globel, pri čemer je tožnik iz njih izskočil, začel drseti po snegu, nakar je zadel smreko in se poškodoval. Tožnik je v konkretnem primeru, ko je v zadnjem hipu odskočil iz premikajočih se sani, storil vse, da bi nesrečo preprečil oz. vsaj zmanjšal posledice, zato mu ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi.

Prvo (delodajalec) in drugotožena (zavarovalnica) stranka sta imeli glede uporabe motornih vozil sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti po zavarovalni polici, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji. Vendar Splošni pogoji v svojih določbah ne opredeljujejo pojma kopensko motorno vozilo, kar pomeni, da je potrebno uvrstiti motorne sani med posebna prevozna sredstva po snegu oz. drugi drseči površini. To pa ni značilnost kopenskih motornih vozil, ki so namenjena predvsem za vožnjo po asfaltni ali peščeni površini. Zato po določbi 8. točke 3. odstavka 3. člena Splošnih pogojev ni izključena odgovornost drugotožene stranke za škodo, nastalo v tožnikovem primeru.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Drugotožena stranka sama krije svoje pritožbenega stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta prvo in drugo toženi stranki v celoti (100 %) odškodninsko odgovorni za tožnikovo škodo, nastalo v posledici škodnega dogodka dne 17. 1. 2011. Zoper sodbo sta se pritožili obe toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Prvotožena stranka v pritožbi navaja, da motorne sani, s katerimi je prišlo do delovne nesreče, ne predstavljajo nevarno stvar, poleg tega jih ni mogoče enačiti z motornimi vozili. Meni, da je prišlo do delovne nesreče in poškodbe tožnika zaradi višje sile. Gre za obstoj zunanjega vzroka, to je poledenele in spolzke podlage, ki ga v danih okoliščinah ni bilo mogoče odvrniti oziroma se mu izogniti. Vsak od udeležencev nesreče se je poskušal rešiti na svoj način, voznik je ostal na saneh, tožnik pa je izskočil ter se na takšen način, kolikor je bilo mogoče, obvaroval pred hujšimi poškodbami. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako da tožnikov zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Drugotožena stranka v pritožbi navaja, da je potrebno šteti motorne sani kot motorno kopensko vozilo, ki je kot takšno izključeno iz zavarovanja odgovornosti na podlagi zavarovanja civilne odgovornosti. Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti v določbi 8. točke 3. odstavka 3. člena izključujejo jamčevanje za škode, ki jih povzročijo letala in vodna plovila vseh vrst, kakor tudi kopenska motorna vozila in prikolice ter samovozni delovni stroji, kadar se premikajo. Pri motornih saneh gre za motorno vozilo, kar dokazuje dejstvo, da je večina motornih sani avtomobilsko zavarovanih in vpisanih v ustrezen register. Sodišče zmotno opredeljuje pojem motornega vozila. Tožena stranka se sklicuje na sprejeto sodno prakso in glede tega navaja konkretne sodne odločbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe toženih strank še odgovarja.

Sodišče prve stopnje je v sporu odločilo o temelju odškodninske odgovornosti in na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo naslednja dejstva: - tožnik je bil pri prvotoženi stranki zaposlen za določen čas od 18. 12. 2010 do 31. 3. 2011 na delovnem mestu žičničar - strežnik, delal pa je na lokaciji smučišča A.; - tožnik je dne 17. 11. 2011 skupaj s sodelavcem B. pregledoval z motornimi sanmi progo "C.", med vožnjo so motorne sani zdrsele nazaj na stran proge in padle v globel, pri čemer je tožnik iz njih izkočil, začel drseti po snegu, nakar je zadel smreko in se poškodoval; - tožnik je zaradi padca in udarca ob smreko zadobil frakturo osmega rebra, zaradi česar je bil od 17. 1. 2011 do 25. 2. 2011 v bolniškem staležu; - sodišče prve stopnje je štelo premikajoče se motorne sani za nevarno stvar, imetnik motornih sani je bila prvotožena stranka, ki v sporu ni dokazala, da sani niso bile vzrok nastanka nesreče, zaradi česa je podana njena objektivna odgovornost za tožnikovo škodo; - prvo in drugotožena stranka sta imeli glede motornih sani sklenjeno zavarovalno pogodbo za zavarovanje civilne odgovornosti prvotožene stranke po zavarovalnici polici, katere sestavni del so tudi splošni pogoji ... (v nadaljevanju Splošni pogoji).

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da tožniku glede sporne nesreče ni mogoče očitati nepravilnega, nepazljivega ali kakršnegakoli drugega neskrbnega ravnanja. Kritičnega dne zjutraj je s sodelavcem B., ki je upravljal motorne sani, imel dolžnost pregledati smučišče pred odprtjem prog in v tej zvezi ustrezno poravnati ter zakrpati kopnine v snegu. Po izpovedbi sodelavca in voznika motornih sani B., je tožnik v kritičnem trenutku ravnal pravilno, ko je odskočil iz premikajočih se sani, ki so ob prevratu zdrsele v globino, saj je s tem preprečil nastanek večje škode. V dani situaciji so takratne razmerje na smučišču in spolzkem snegu opravičevale tožnikovo ravnanje, saj je bila nevarnost resnična, konkretna in nezakrivljena. V tej zvezi je nadrejeni delavec D. potrdil, da je potrebno v takšnem primeru, kot je bil obravnavani, čim prej zapustiti sani.

Pravila, kako ravnati v primeru zdrsa in prevračanja sani, pri prvotoženi stranki niso imeli. Zato po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne more biti sprejemljivo zavzemanje prvotožene stranke, da je prišlo do delovne nesreče po naključju oz. iz razloga, ki je bil zunaj stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so motorne sani predstavljale delovni pripomoček, ki se je pri prvotoženi stranki uporabljal vsakodnevno, upravljal pa jih je tisti delavec, ki je bil usposobljen za njihovo vožnjo, kar utemeljuje okoliščino, da je šlo pri izvajanju dela z motornimi sanmi za dejavnost s povečano stopnjo nevarnosti, glede premikajočih se motornih sani pa za nevarno stvar. Za presojo osebne odgovornosti pa je pomembno, da je tožnik v konkretnem primeru, ko je v zadnjem hipu odskočil iz premikajočih se sani, storil vse, da bi nesrečo preprečil oz. vsaj zmanjšal posledice, zaradi česar se mu ne more očitati nobene krivde oz. soprispevka k nastali škodi.

Pritožbeno sodišče soglaša za ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da se motorne sani skladno z določbo 3. člena Zakona o pravilnih cestnega prometa (ZPrCP, Ur. l. RS, št. 109/2010 s spremembami) štejejo za posebna prevozna sredstva, kamor se uvrščajo tudi invalidski vozički, otroški vozički in po namenu uporabe podobna prevozna sredstva, ki niso vozila po zakonu, ki ureja motorna vozila. Tudi sicer se motorne sani razlikujejo od splošnega motornega vozila, ki je namenjeno vožnji po cesti. Zato je povsem spremenljiv zaključek v izpodbijani sodbi, da se uporabljajo zgolj za posebne namene, to je za vožnjo po snegu oz. drseči površini.

Prvo in drugotožena stranka sta imeli glede uporabe motornih vozil sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti po zavarovalni polici, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji. Vendar Splošni pogoji v svojih določbah ne opredeljujejo pojma kopensko motorno vozilo, kar pomeni, da je potrebno uvrstiti motorne sani samo med posebna prevozna sredstva po snegu oz. drugi drseči površini. To pa ni značilnost kopenskih motornih vozil, ki so namenjena predvsem za vožnjo po asfaltni ali peščeni površini. Zato je po ugotovitvi pritožbenega sodišča v celoti utemeljeno stališče prvostopenjskega sodišča, da po določbi 8. točke 3. odstavka 3. člena Splošnih pogojev ni izključena odgovornost drugotožene stranke za škodo, nastalo v tožnikovem primeru. Skladno z navedenimi pravnimi razlogi drugačno zavzemanje tožene stranke, da temu ni tako, ne more biti sprejemljivo.

Pritožbeno sodišče je obravnavalo vse pritožbene navedbe, ki sta jih poskušali uveljaviti prvo in drugotožena stranka v vloženih pritožbah. Pritožbeno sodišče se je v razlogih te sodbe opredelilo zgolj do tisti navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Gre predvsem za opozarjanje na sprejeto sodno prakso, ko naj bi bilo po stališču pritožbe drugotožene stranke že odločeno v podobnih primerih. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča gre v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 999/2008 z dne 27. 10. 2011 za presojo škode, ki jo je povzročil viličar kot samovozni delovni stroj pri razkladanju palet s tovornjaka, ter nadalje v sodbi Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 25/2012 z dne 30. 5. 2012 za presojo škode v primeru trčenja dveh motornih sani. Pritožbeno sodišče je obe zahtevi preizkusilo in ugotovilo, da sta po vsebini nastanka škode drugačni od dogodka, ki se je pripetil v primeru tožnika, kar pomeni, da se glede dejanske podlage ne moreta enačiti s sporno zadevo.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V pritožbenem postopku je priglasila stroške vložene pritožbe le drugotožena stranka. Pritožbeno sodišče je odločilo, da ta stranka sama krije svoje pritožbene stroške iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).