Jedro

Glede na pravni temelj nastanka obveznosti plačati obresti je treba razlikovati zamudne in pogodbene obresti. Zamudne obresti so obresti, ki so določene kot civilna sankcija za zamudo in tečejo v obdobju od zapadlosti denarne obveznosti (torej od nastanka zamude) do njenega plačila. Pravni temelj nastanka obveznosti plačati zamudne obresti je tako pravno dejstvo nastopa zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. Pri tem se lahko stranki dogovorita, da je obrestna mera zamudnih obresti nižja ali višja od obrestne mere zamudnih obresti, določene z zakonom. Terjatev iz naslova glavnice in pogodbenih obresti predstavlja judikatno terjatev, za katero velja deset letni zastaralni rok. Zamudne obresti pa predstavljajo občasne terjatve, ki izvirajo iz judikatne terjatve in zapadejo v bodoče, zato je za presojo njihovega zastaranja potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 356. člena OZ, ki določa tri letni zastaralni rok.

Stališče, da v izvršilnem postopku kot ugovorni razlog ni mogoče uveljavljati ničnosti, je posledica dejstva, da je namen izvršilnega postopka zgolj še realizacija terjatve, ugotovljene v kvalificirani listini, izdani v predhodnem postopku, in je zato ugotavljanje njene utemeljenosti v nasprotju z naravo izvršilnega postopka.

V izvršilnem postopku narok za obravnavanje ugovora ni obligatoren, temveč je ugovor tisti, ki je namenjen podajanju pravno relevantnih trditev in predlaganju ustreznih dokazov, torej zbiranju in predlaganju ustreznega procesnega gradiva dolžnika, ki nasprotuje upnikovi terjatvi, katerega narok ne more nadomestiti.

Izrek

I. Pritožbi upnika se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka glede odločitve, da se sklep o izvršbi z dne 25. 1. 2023 razveljavi in predlog za izvršbo zavrne v I. točki izreka tudi za v tem postopku upniku priznane izvršilne stroške, razveljavi, v II. točki izreka pa spremeni tako, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovora. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi.

II. Pritožbi dolžnika se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v drugem odstavku I. točke izreka ter v IV. točki izreka) sklep potrdi.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru delno ugodilo in sklep o izvršbi z dne 25. 1. 2023 razveljavilo v I. točki izreka v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba za izterjavo terjatve, ki presega znesek glavnice v višini 78.917,46 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 2 % mesečno od 6. 1. 2020 dalje z mesečno kapitalizacijo ter v tem postopku upniku priznane izvršilne stroške, in v III. točki izreka v presežku nad zneskom 75,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje ter v tem delu predlog upnika za izvršbo zavrnilo (prvi odstavek I. točke izreka). V preostalem delu je ugovor zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da je upnik dolžan dolžniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti 722,80 EUR stroškov ugovora (II. točka izreka), dolžnik pa je dolžan upniku v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti 423,02 EUR stroškov odgovora na ugovor, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od poteka roka dalje do plačila (III. točka izreka). Dolžnik sam nosi svoje stroške vloge z dne 31. 3. 2023 (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožujeta tako upnik kot dolžnik. Upnik odločitev sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor dolžnika zavrže, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico v korist upnika.

3. Dolžnik vlaga pritožbo zoper del sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika, da terjatev, ki je predmet izvršbe, še ni zapadla, da je bila dovoljena izvršba tudi za pogodbene zamudne obresti v višini 2% mesečno od 6. 1. 2020 dalje z mesečno kapitalizacijo in da je bila terjatev v celoti poplačana. Zahteva, da se mu povrnejo vsi nadaljnji stroški izvršilnega postopka.

4. Dolžnik in upnik predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje je upoštevajoč pravni interes in pritožbene navedbe pritožnikov izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

7. Po določbi drugega odstavka 53. člena ZIZ mora dolžnik svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložiti. Navesti mora dejstva, s katerimi ga utemeljuje in zanje predložiti ustrezne dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti le iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteti v prvem odstavku 55. člena ZIZ.

_O pritožbi upnika:_

8. Očitek, da je ugovor vložila oseba, ki ni stranka tega postopka, je neutemeljen. V zadevi ne gre za napako v osebi, kot to želi prikazati pritožnik, pač pa zgolj za napako v zapisu njenega priimka na ugovoru. Bistveno pri tem pa je, da ne gre za spremembo osebe (identitete) stranke (poleg imena in priimka je na ugovoru navedena tudi EMŠO kot osebna identifikacijska številka ki je lastna le eni osebi), ampak le za pomoto pri navedbi priimka osebe, ki je ves čas stranka postopka in katero je mogoče kadarkoli popraviti. Napaka v zapisu priimka dolžnika tako na pravilnost in zakonitost postopka ne more vplivati.

9. Obresti so nadomestilo za uporabo denarja. Glede na pravni temelj nastanka obveznosti plačati obresti je treba razlikovati zamudne in pogodbene obresti. Zamudne obresti so obresti, ki so določene kot civilna sankcija za zamudo in tečejo v obdobju od zapadlosti denarne obveznosti (torej od nastanka zamude) do njenega plačila. Pravni temelj nastanka obveznosti plačati zamudne obresti je tako pravno dejstvo nastopa zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti. Pri tem se lahko stranki dogovorita, da je obrestna mera zamudnih obresti nižja ali višja od obrestne mere zamudnih obresti, določene z zakonom. Pogodbene obresti pa so obresti, za katere se dogovorita upnik in dolžnik, in ki tečejo od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti. Pravni temelj nastanka obveznosti plačati pogodbene obresti je tako pravni posel oziroma pogodba. Pogodbene obresti so stranska terjatev, ki po 344. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastarajo takrat, ko zastara glavna terjatev. Zamudne obresti pa so po svoji naravi stranske in občasne terjatve, zato dospevajo dnevno, torej za vsak dan zamude posebej. Tako zgolj terjatev iz naslova glavnice in pogodbenih obresti predstavlja judikatno terjatev, za katero velja deset letni zastaralni rok (prvi odstavek 356. člena OZ). Zamudne obresti pa predstavljajo občasne terjatve, ki izvirajo iz judikatne terjatve in zapadejo v bodoče, zato je za presojo njihovega zastaranja potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 356. člena OZ, ki določa tri letni zastaralni rok. V predmetni zadevi so tako zastarale vse zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo pred potekom treh let od vložitve predloga za izvršbo. Kot zgoraj navedeno, gre tudi v konkretni zadevi za zamudne obresti, pa čeprav s s pogodbo določeno obrestno mero.

10. Pritožba upnika zato v tem delu ni utemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Je pa sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodilo glede odločitve o razveljavitvi sklepa o izvršbi in zavrnitvi predloga za izvršbo za izterjavo mu priznanih izvršilnih stroškov. Sodišče za takšno odločitev ni imelo pravne podlage. Upnik je do izterjave vseh nadaljnjih potrebnih izvršilnih stroškov v okviru zneska, za katerega se še vodi izvršba, upravičen. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako je pritožbi ugodilo v II. točki izreka sklepa. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa, je dolžnik z ugovorom le delno uspel, zato sodišče druge stopnje glede na uspeh strank zaključuje, da naj vsaka od njiju nosi svoje stroške ugovornega postopka.

_**O pritožbi dolžnika:**_

11. Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Skladno z 2. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ je izvršilni naslov tudi izvršljiv notarski zapis, tak pa je v skladu z 20.a členom ZIZ, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla.

12. Upnikova terjatev je zapadla. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča. V posojilni pogodbi, ki je sestavni del notarskega zapisa SV 253/2013 z dne 11. 3. 2013, je bilo določeno, da mora posojilodajalec prejeto posojilo vrniti najkasneje do 11. 4. 2014. V času vložitve predloga za izvršbo, dne 6. 1. 2020, je tako v plačilo zaradi poteka časa zapadla celotna glavnica s pogodbenimi obresti. Zapadlost terjatve tako kljub zapisu v splošnih določbam omenjenega notarskega zapisa, na katerega se sklicuje pritožnik, ni odvisna od nastopa kakšnega drugega dejstva. Takšno drugo dejstvo ni določeno ne v notarskem zapisu, niti ga dolžnik ne zatrjuje v svojem ugovoru.

13. Glede neposredno izvršljivega notarskega zapisa posojilne pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je izvršilno sodišče zaradi načela stroge formalne legalitete na izvršilni naslov vezano in se v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti ne sme spuščati. Izvršilni postopek ni namenjen ukinjanju izvršilnega naslova oziroma ugotovitvi ničnosti (neveljavnosti) pogodbe, ki je zapisana v obliki izvršilnega naslova, zato izvršilno sodišče ni pristojno presojati njegove materialnopravne pravilnosti in upniku na tej podlagi z učinkom pravnomočnosti trajno odreči pravice do izvršbe na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Stališče, da v izvršilnem postopku kot ugovorni razlog ni mogoče uveljavljati ničnosti, je posledica dejstva, da je namen izvršilnega postopka zgolj še realizacija terjatve, ugotovljene v kvalificirani listini, izdani v predhodnem postopku (1. člen ZIZ), in je zato ugotavljanje njene utemeljenosti v nasprotju z naravo izvršilnega postopka. Tudi zakonodajna ureditev loči postopek nastanka izvršilnega naslova in njegovega izvrševanja, pri čemer v zvezi z notarskimi zapisi postopek nastanka izvršilnega naslova določa Zakon o notariatu (v nadaljevanju ZN). Ta v 4. členu določa, da je notarski zapis, v katerem je določena obveznost nekaj dati, storiti, opustiti in trpeti, glede katere je dovoljena poravnava, izvršilni naslov, če zavezanec soglasje za njegovo neposredno izvršljivost izjavi v istem ali posebnem notarskem zapisu in če je terjatev zapadla. Soglasje z neposredno izvršljivostjo je enostranska procesna dispozicija, katere namen je nastanek izvršilnega naslova. Razpolaganje s pravovarstvenim zahtevkom sicer ni dovoljeno, če to nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (prim. tretji odstavek 3. člena ZPP), pri čemer pa predhodni preizkus skladnosti s prisilnimi predpisi in moralo pri sklepanju pravnih poslov v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa opravi že notar kot oseba javnega zaupanja, vešča pravne stroke, ki ima pooblastila, s katerimi lahko prepreči učinkovanje volje strank, ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo. V skladu z določbo 23. člena ZN notar namreč ne sme sestaviti notarskega zapisa, vključno z izjavo o neposredni izvršljivosti, o poslih, ki so po zakonu nedopustni. Tudi pri sklepanju pravnih poslov v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa je torej predpisan predhoden preizkus skladnosti s prisilnimi predpisi in moralo. Ko pa je dano soglasje za neposredno izvršljivost, to povzroči, da notarski zapis pridobi lastnost izvršilnega naslova ne glede na to, da je v njem določena obveznost, glede katere ni dovoljena poravnava. Da je temu tako, potrjuje tudi ugovorni razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena ZIZ, v skladu s katerim izvršba ni dopustna, če je obveznost iz notarskega zapisa, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično (analogno razveljavitvi poravnave ali izreku le-te za nično). Šele razveljavitev ali ugotovitev ničnosti pravnega posla iz notarskega zapisa z odločbo torej predstavlja ugovorni razlog v izvršilnem postopku, ugotavljanju le-tega pa je namenjena tožba na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Po načelu stroge formalne legalitete pri notarskih zapisih velja, da je resnično to, kar je v notarskem zapisu kot javni listini zapisano in glede česar so stranke podale tudi svoje soglasje z neposredno izvršljivostjo, zato v izvršilnem postopku ni dovoljeno ugotavljati nasprotnih dejstev, temveč je to lahko le predmet posebnega postopka. Učinek izvršljivosti pri notarskem zapisu namreč preprečuje, da bi izvršilno sodišče ponovno opravljajo materialnopravni preizkus dolžnikove obveznosti. Kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje, sodišče v izvršilnem postopku zato ne more upoštevati ugovora oderuških obresti.

14. V ZIZ določena obveznost dolžnika, da zoper izdani sklep o izvršbi obrazloženo ugovarja, pomeni, da mora dolžnik z ustreznimi trditvami in dokazi izkazati, da izvršilni postopek zoper njega ni utemeljen. Tudi po oceni sodišča druge stopnje pa dolžniku v konkretni zadevi to ni uspelo. Osemdnevni ugovorni rok, določen v tretjem odstavku 9. člena ZIZ, je zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv. Ustreznost njegove dolžine je stvar presoje zakonodajalca in ne sodišča. Dolžnik svojih ugovornih trditev o poplačilu dolga med leti 2013 in 2019 ni konkretiziral v tej meri, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Ni namreč konkretno navedel, kakšni zneski, kdaj, s strani katere druge pravne osebe, itd.. so bili plačani na račun predmetne terjatve. Dolžnik sam navaja, da je bilo odplačilo dolga netransparentno, zaradi česar ne more ponuditi nobenih listinskih dokazov, predlaga pa zaslišanje prič in postavitev izvedenca finančno računovodske stroke, da pregleda poslovno dokumentacijo naštetih družb in ugotovi višino odkupljenih terjatev, provizijo in stroške odkupa in plačilo, ki je bilo dejansko plačano na račun teh terjatev. Razlika med zneskoma pa bi predstavljala vračilo posojila po posojilni pogodbi. Sodišče prve stopnje pravilno ni razpisalo naroka in izvedlo predlaganih zaslišanj ter postavilo izvedenca. Očitana kršitev določb postopka zato ni podana. V izvršilnem postopku narok za obravnavanje ugovora ni obligatoren, temveč je ugovor tisti, ki je namenjen podajanju pravno relevantnih trditev in predlaganju ustreznih dokazov (212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), torej zbiranju in predlaganju ustreznega procesnega gradiva dolžnika, ki nasprotuje upnikovi terjatvi, katerega narok ne more nadomestiti. Sodišče pri trditvah, ki niso konkretizirane oziroma niso pravno pomembne, ni dolžno izvajati nobenih dokazov. Dokazni postopek je namreč namenjen temu, da se ugotovi resničnost pravno pomembnih dejstev, ki so že zatrjevana, zato je nedovoljen t. i. informativni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe oziroma so le te pavšalne, in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve. S predlaganimi dokazi bi tako dolžnik mogoče šele prišel do trditev, ki bi jih moral podati že v ugovoru. Delna plačila je upnik upošteval že sam pri vložitvi predloga za izvršbo, kot neživljenjske pa je sodišče prve stopnje ocenilo trditve dolžnika, da glede na visok dolgovan znesek ne razpolaga z nikakršnimi podatki o tem, koliko in kdaj so bila plačila izvedena. S podanim naziranjem soglaša tudi sodišče druge stopnje.

15. Dolžnikov ugovor je v tem delu zato pravilno zavrnjen in pritožba neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Je pa sodišče druge stopnje, kot že navedeno pod točko 10 tega sklepa, ki se nanaša na upnika, tudi pritožbi dolžnika ugodilo in odločitev o ugovornih stroških v III. točki izreka spremenilo tako, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

_**O pritožbenih stroških:**_

16. Stranki sta s pritožbo uspeli le glede stranske terjatve stroškov, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Enako je odločilo tudi glede stroškov za odgovor na pritožbi, saj v njem nista navedli nobenih dejstev, ki sodišču druge stopnje še ne bi bila poznana in s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).