Jedro

Navedba datuma v tožbenem zahtevku, ko naj bi prišlo do odstopa, ne predstavlja spremembe tožbe. Čeprav je tožnica navedla datum, ko naj bi prišlo do odstopa, je tožbeni predlog ostal isti in ni mogoče govoriti o spremembi istovetnosti zahtevka. Šlo je le za specifikacijo že postavljenega tožbenega zahtevka, saj je tožnica zgolj popravila oziroma dopolnila besedilo tožbenega zahtevka z navedbo datuma cesije, ki pa je po vsebini ostal enak.

Objektivni pogoj izpodbojnosti podan le pri tistih (izjemnih) dejanjih, ki so povzročila neenako obravnavo upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju. Izpodbojnost mora biti izjema in ne splošno pravilo. Širjenje kroga izpodbojnih pravnih dejanj za sopogodbenika poslovnega subjekta, ki ima finančne težave bi namreč povečalo tveganje neizpolnitve in zmanjšalo njihovo pripravljenost poslovati s takšnim poslovnim subjektom.

Upoštevaje trditve tožnice, da v času sklepanja odstopljena terjatev še ni obstajala in niti še ni zapadla, gre pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da je z določbo, da je datum odstopa 26. 7. 2013, tožnica toženko zgolj seznanila, da njena terjatev do družbe P. d. o. o. še ni zapadla. Zato ta določba na učinkovanje prenosa terjatve na toženko ne vpliva. Slednja je bila namreč prenesena že s samo sklenitvijo pogodbe oziroma z obvestilom družbe P. d. o. o.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se ne dopusti sprememba tožbe z dne 3. 7. 2014, da se razveljavijo učinki Pogodbe o odstopu terjatve do družbe P. d. o. o., na podlagi katere je dne 26. 7. 2014 prišlo do odstopa terjatve. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, po katerem bi se v razmerju med tožnico (stečajno dolžnico) in toženko razveljavili pravni učinki Pogodbe o odstopu terjatve z dne 25. 4. 2013 za znesek 6.800,00 EUR (I. 1. točka izreka) ter bi bila toženka dolžna tožnici oziroma v stečajno maso tožnice plačati znesek 6.800,00 EUR s pripadajočimi obrestmi (I. 2. točka izreka). Tožnici je naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 867,54 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep in sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnica utemeljeno opozarja, da navedba datuma v tožbenem zahtevku, ko naj bi prišlo do odstopa, ne predstavlja spremembe tožbe. Tožba namreč ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP). Za spremembo tožbe gre le v primeru spremembe istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP). Čeprav je tožnica navedla datum, ko naj bi prišlo do odstopa, je tožbeni predlog ostal isti in ni mogoče govoriti o spremembi istovetnosti zahtevka. Šlo je le za specifikacijo že postavljenega tožbenega zahtevka, saj je tožnica zgolj popravila oziroma dopolnila besedilo tožbenega zahtevka z navedbo datuma cesije, ki pa je po vsebini ostal enak. Ker ni šlo za spremembo istovetnosti tožbenega zahtevka ali njegovo povečanje, ne gre za spremembo tožbe (tretji odstavek 184. člena ZPP) in privolitev toženke ni bila potrebna. Vendar pa navedena kršitev predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev, pritožba pa ne pojasni, kako bi odločitev sodišča prve stopnje, da spremembe tožbe ne dovoli, vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj se "spremenjeni" tožbeni zahtevek ni razlikoval od prvotno uveljavljenega.

6. Relevantno dejansko stanje: - stranki sta dne 25. 4. 2013 (v obdobju izpodbojnosti) sklenili pogodbo o odstopu terjatve (A2), na podlagi katere je tožnica toženki odstopila svojo terjatev v znesku 6.800,00 EUR, ki jo je imela do dolžnika P. d. o. o. za poravnavo obveznosti v višini 6.800,00 EUR (dobavo klimatske naprave). 2. člen pogodbe je določal, da je datum odstopa terjatve dan zapadlosti računa, to je dne do 26. 7. 2013; - račun za dostavljeno klimatsko napravo je bil izdan dne 29. 4. 2013 (B2), ko je bila klimatska naprava izročena tožnici; - dne 4. 6. 2013 je bil nad tožnico pričet stečajni postopek - dne 30. 8. 2013 je toženka od družbe P. d. o. o. prejela znesek 6.800,00 EUR; - ob sklenitvi posla, po katerem se je toženka zavezala tožnici dostaviti klimatsko napravo, je bil dogovorjen način plačila s cesijo (naročilnica v prilogi B1).

7. Obdobje izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika je čas od začetka zadnjih dvanajst mesecev pred uvedbo stečajnega postopka do začetka stečajnega postopka (269. člen ZFPPIPP). Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v tem obdobju, je izpodbojno, če je bila posledica tega dejanja bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP) in če je oseba, v katere korist je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Za uspešno izpodbijanje pravnega dejanja morata biti izpolnjena dva pogoja, objektivni in subjektivni. Za odločanje v tej zadevi subjektivnega pogoja izpodbojnosti ni treba obravnavati, saj je podana domneva subjektivne predpostavke izpodbojnosti (dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka), ki je toženka ni prerekala, temveč je sama priznavala, da se je slabega finančnega položaja tožnice zavedala. Načeloma je torej izpodbojno vsako pravno dejanje, ki ga je stečajni dolžnik storil v obdobju izpodbojnosti, pod pogojem, da obstaja objektivni pogoj izpodbojnosti. Vendar pa je objektivni pogoj izpodbojnosti podan le pri tistih (izjemnih) dejanjih, ki so povzročila neenako obravnavo upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju. Izpodbojnost mora biti izjema in ne splošno pravilo. Širjenje kroga izpodbojnih pravnih dejanj za sopogodbenika poslovnega subjekta, ki ima finančne težave bi namreč povečalo tveganje neizpolnitve in zmanjšalo njihovo pripravljenost poslovati s takšnim poslovnim subjektom.(1) Pri tem je dokazno in trditveno breme glede objektivnega pogoja izpodbojnosti na stečajnem dolžniku.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je pogodba o odstopu terjatve začela učinkovati že z dnem sklenitve (in ne šele 26. 7. 2013, ki je bil določen kot datum odstopa terjatve). Da je že z dnem sklenitve pogodbe prešla terjatev do družbe P. d. o. o. v sfero toženke izhaja iz 2. člena pogodbe, po katerem že s podpisom pogodbe ugasnejo obveznosti odstopnika do prevzemnika. Prav tako se je tožnica v 5. členu pogodbe zavezala takoj po podpisu pogodbe obvestiti dolžnika o prenosu terjatve in hkrati pooblastila toženko, da obvestilo poda sama. Jasno je torej, da je toženka pridobila vsa upravičenja odstopnika (iz naslova zahtevka do dolžnika) že z dnem podpisa pogodbe. Upoštevaje trditve tožnice, da v času sklepanja odstopljena terjatev še ni obstajala in niti še ni zapadla, gre pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da je z določbo, da je datum odstopa 26. 7. 2013, tožnica toženko zgolj seznanila, da njena terjatev do družbe P. d. o. o. še ni zapadla. Zato ta določba na učinkovanje prenosa terjatve na toženko ne vpliva. Slednja je bila namreč prenesena že s samo sklenitvijo pogodbe oziroma z obvestilom družbe P. d. o. o. 9. Dodati velja, da se v primerih, ko je začetek učinkovanja pogodbe vezan na rok oziroma začne pogodba učinkovati od določenega časa, smiselno uporabljajo pravila o odložnem pogoju (63. člen Obligacijskega zakonika, dalje OZ). V takšnih primerih pa pogodba učinkuje že od trenutka sklenitve, razen če iz zakona, narave posla ali volje strank ne izhaja kaj drugega (59. člen OZ). Če dolžnik odstopi upniku svojo terjatev namesto izpolnitve svoje obveznosti, ugasne takrat, ko je sklenjena pogodba o odstopu, njegova obveznost do zneska odstopljene terjatve (prvi odstavek 425. člena OZ). Že z dnem sklenitve pogodbe je torej obveznost odstopnika (tožnice) ugasnila in terjatev do družbe P. d. o. o. prešla v sfero toženke.

10. Do odstopa terjatve tožnice je torej prišlo še pred nasprotno izpolnitvijo toženke - dobavo klimatske naprave 29. 4. 2013, ko je bil tudi izdan račun (neizpodbijana ugotovitev prvostopenjskega sodišča v 6. točki obrazložitve). Toženka je torej izpodbila domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, saj je tožnica svojo obveznost izpolnila pred toženko.

11. Glede na navedeno pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki prvostopenjskega sodišča, da pravni posel o cesiji terjatve ni ničen, saj je bil sklenjen 25. 4. 2013 in ne šele po začetku stečajnega postopka. Prav tako pa omenjeno pravno dejanje stečajnega dolžnika ni izpodbojno po 271. členu ZFPPIPP, saj objektivni pogoj izpodbojnosti ni izkazan, ker je do cesije v konkretnem primeru prišlo še pred izpolnitvijo obveznosti toženke - do odstopa terjatve je prišlo že s sklenitvijo pogodbe 25. 4. 2013, klimatska naprava pa je bila dobavljena šele 29. 4. 2013. Prav tako pa tudi ni mogoče govoriti o zmanjšanju čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, saj je stečajni dolžnik v zameno za terjatev v višini 6.800,00 EUR prejel blago (klimatsko napravo) v enaki vrednosti. Toženka je namreč zatrjevala, da je bila klimatska naprava, ki jo je dobavila toženka vredna najmanj 6.800,00 EUR, kolikor je znašala odstopljena terjatev. Ker tej trditvi toženka ni konkretizirano nasprotovala (k pravdi ni prispevala ničesar vsebinskega, pač pa se je omejevala le na kritiko trditev in dokazov toženke), se trditve toženke štejejo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP) in s tem vrednost klimatske naprave za nesporno.(2)

12. Pritožbeno opozarjanje, da niso podani zakonski znaki iz 631. člena OZ, ker je šlo za dobavo klimatske naprave in ne za podjemno pogodbo, za odločitev v konkretnem sporu ni relevantno, zato se sodišče do tega vprašanja ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člen ZPP). Prvostopenjsko sodišče je namreč navedlo, da ima plačilo toženki pravno naravo zahtevka iz 631. člena OZ le kot dodaten argument za zavrnitev tožbenega zahtevka in ne kot odločilen razlog za presojo, da sporna pogodba o odstopu terjatve ni izpodbojna.

13. Glede na navedeno pritožba tožnice ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sam krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

(1) N. Plavšak, ZFPPIPP z razširjenimi uvodnimi pojasnili, str. 203

(2) Tožnica je namreč najprej navajala le, da se račun za klimatsko napravo glasi na znesek 6.800,00 EUR, kar je tržna vrednost klimatske naprave (l. št. 13), v nadaljevanju pa trdila, da je račun enostranska listina in ni nesporno, da zatrjevana razmerja iz računa izhajajo. Vendar okoliščina, da so dokazi enostranske listine, izdane s strani toženke, le-tem ne jemlje verodostojnosti, toženka pa niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi ni navedla razlogov, zaradi katerih bi sodišče podvomilo v verodostojnost računa.