Jedro

V primerih, kjer je končno materialnopravno vrednotenje obdolženčevih ravnanj odvisno (tudi) od njegovega subjektivnega odnosa do dejanja, mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi izhajati iz vseh ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. Razsoja, ali gre v konkretnem primeru za enovito ali nadaljevano kaznivo dejanje, bo v tovrstnih primerih običajno mogoča šele po izvedenem dokaznem postopku, kar pomeni, da je ni mogoče sprejeti samo na podlagi opisa kaznivega dejanja.

Dosedanja praksa je enotna v tem, da v opis kaznivega dejanja ne sodijo dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih se dokazuje oziroma sklepa na obstoj t.i. notranjih subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje, namen ipd.), saj je to stvar dokazne ocene sodišča, ki spada v obrazložitev sodbe.

Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov skuša ob nastopu insolventnosti preprečiti vsakršno, tudi posredno privilegiranje upnikov. Poleg neposrednih plačil je treba kot prepovedana šteti tudi druga izvršitvena ravnanja storilca, s katerimi se kakšnega upnika namenoma spravi v ugodnejši položaj, med ostalim recimo prav s cesijo ali asignacijo, ki zagotavljata bodisi ugodnejše pogoje za plačilo upnikove terjatve bodisi v končnem učinku povzročita zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika.

Vrhovno sodišče je glede zakonskega znaka "nezmožen za plačilo" že presodilo, da gre za blanketni pojem, ki ga je treba razlagati kot insolventnost v smislu določb 11. do 14. člena ZFPPIPP.

V opisu kaznivega dejanja mora biti zatrjevana višina velike premoženjske škode, ki je zakonski znak kaznivega dejanja, medtem ko je pravilnost tega očitka stvar dokazanosti zakonskega znaka, ne pa vprašanje njegove konkretizacije.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbama sodišča prve in druge stopnje v izpodbijanem delu glede dejanja, opisanega pod točkami A-I.-1./3., 4., 5., 8., 9. in 13. izreka prvostopenjske sodbe, kršena določba prvega odstavka 227. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/12) na način iz 1. točke 372. člena ZKP, s sodbo sodišča druge stopnje pa tudi določba prvega odstavka 395. člena ZKP na način iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 46546/2016 z dne 10. 12. 2020 obdolženega A. A. po določbi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) oprostilo obtožbe za dejanji, opisani pod točkama A./I. in II. izreka, s katerima naj bi storil pod točko I. kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 50/12, v nadaljevanju: KZ-1), pod točko II. pa kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. Pod točko B. izreka je po 357. členu ZKP zoper njega zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1. Pravno osebo A., d.o.o. - v stečaju je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. in 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo X Kp 46546/2016 z dne 3. 9. 2021 pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da stroški pritožbenega postopka in potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti v delu, ki se nanaša na dejanje, opisano pod točkami A-I.-1./3., 4., 5., 8., 9. in 13. izreka sodbe sodišča prve stopnje, vrhovni državni tožilec Hinko Jenull. V njej uveljavlja: (i) kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 372. člena ZKP glede vprašanja, ali so v izpodbijanem delu oprostilne sodbe vsebovani in ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1, ter (ii) bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pravno relevantne pritožbene navedbe, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe.

Vrhovni državni tožilec meni, da je zaradi kompleksnosti razlogov, ki so sodišče prve stopnje vodili k sprejemu izpodbijane odločitve, podana priložnost za oblikovanje precedenčnih stališč glede standarda konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja oškodovanja upnikov v izreku kazenske sodbe v vsej njegovi pojavni razsežnosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj se omeji samo na ugotovitev zatrjevanih kršitev zakona, saj je zahteva vložena v obdolženčevo škodo.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki nanjo nista odgovorila.

B.

4. Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1, kot je bilo opredeljeno v času storitve obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj, stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo, pa iz zadolženega premoženja izplača dolg ali kako drugače namenoma spravi kakšnega upnika v ugodnejši položaj in tako povzroči veliko premoženjsko škodo drugim upnikom.

5. Zakonski znaki navedenega kaznivega dejanja po citirani zakonski določbi so torej: (1) kdor (2) pri opravljanju gospodarske dejavnosti (3) ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo, pa (4) iz zadolženega premoženja izplača dolg ali kako drugače namenoma spravi kakšnega upnika v ugodnejši položaj in (5) tako povzroči veliko premoženjsko škodo drugim upnikom.

_Izpodbijani del pravnomočne sodbe_

6. Iz opisa izpodbijanega dela pravnomočne oprostilne sodbe izhaja vsebinski očitek, da je obdolženec pri opravljanju gospodarske dejavnosti vedoč, da je družba A., d.o.o. (v nadaljevanju: A. d.o.o.) kot dolžnica postala nezmožna za plačilo, na škodo zadolženega premoženja te družbe s plačevanjem njenih obveznosti s pogodbami o odstopu terjatev (cesijami) in nakazili (asignacijami), torej s posrednimi plačili, spravil nekatere upnike te družbe v ugodnejši položaj, s tem, da je kot direktor družbe A. d.o.o., vedoč, da je bila omenjena družba na dan 31. 3. 2012 prezadolžena in dolgoročno plačilno nesposobna, saj je bila vrednost njenega premoženja nižja od vsote njenih obveznosti, poleg tega pa je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni bilo mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv, zaradi česar je po 1. in 2. točki tretjega odstavka Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) nastopila pravna domneva o njeni insolventnosti, v nasprotju s prepovedmi iz tretjega in četrtega odstavka 34. člena ZFPPIPP, mimo transakcijskih računov navedene družbe poplačeval obveznosti družbe zgolj do nekaterih, v izreku sodbe naštetih upnikov in jih s tem spravil v ugodnejši položaj, kar je storil na način, da je dne 16. 4. 2012,1 23. 4. 2012, 25. 4. 2012, 3. 5. 2012, 4. 5. 2012 in 18. 5. 2012 podpisal skupno pet asignacij in eno cesijo (ki so v izreku posebej opredeljene z identifikacijo udeležencev in vsebino posameznih pravnih poslov), s katerimi je preusmeril plačila terjatev družbe A. d.o.o. zgolj k nekaterim upnikom te družbe in tako poravnal obveznosti družbe zgolj do teh upnikov, s prednostnimi poplačili navedenih upnikov pa je drugim upnikom, ki so svoje terjatve prijavili v postopku prisilne poravnave, uvedenim dne 28. 6. 2012 s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu St 1422/2012, in katerih terjatve so bile priznane (kar je v izreku opredeljeno z identifikacijo posameznih upnikov in višino njihovih terjatev), vendar jih niso dobili plačanih, povzročil veliko premoženjsko škodo v skupni višini najmanj 172.633,17 EUR,2 kolikor znaša skupna vrednost sklenjenih asignacij in cesije.

_Glede pravne opredelitve dejanja, opisanega v izpodbijanem delu sodbe_

7. Prvi del zahteve izpodbija stališče prvostopenjskega sodišča o pravni opredelitvi tistih izvršitvenih ravnanj, ki jih je glede na izrek izpodbijanega dela sodbe mogoče očitati obdolžencu.

8. Sodišče prve stopnje je pri ugotovitvi, da obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP), izhajalo najprej iz razmejitve med enovitim (homogenim) in nadaljevanim kaznivim dejanjem. Zavzelo je stališče, da se obdolžencu očita podpis petih asignacij in ene cesije, torej šest različnih in medsebojno ločenih (posamičnih) obligacijskih konstrukcij, ki niso ozko časovno povezane in vključujejo pet različnih upnikov družbe A. d.o.o. V opisu dejanja ni prepoznalo nujnih elementov enovitosti kaznivega dejanja, poleg tega pa je v njem pogrešilo tudi s strani državnega tožilca konkretizirane okoliščine, ki bi kazale in utemeljevale obdolženčev vseobsegajoč naklep do kaznivega dejanja. Obdolžencu bi lahko po presoji sodišča prve stopnje očitali kvečjemu nadaljevano kaznivo dejanje in v tem okviru naklep, ki bi se obnovil pri vsakokratnem izvršitvenem ravnanju. Vendar v tem primeru posamezni zneski, ki naj bi jih obdolženi namenil izbranim upnikom po posameznih inkriminiranih pravnih poslih, ne presegajo zneska velike premoženjske škode, ki je bil po relevantni določbi 227. člena KZ-1 določen kot zakonski znak kaznivega dejanja oškodovanja upnikov (tč. 26 do 33 obrazložitve prvostopenjske sodbe).

9. Vložnik uveljavlja, da so bila obdolžencu očitana izvršitvena ravnanja v izpodbijanem delu oprostilne sodbe opisana in storjena na način, ki omogoča uporabo konstrukcije enovitega kaznivega dejanja. Trdi, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno zoper iste oškodovane upnike, na enak način, s krajevno in časovno zaporedno povezanimi ravnanji, usmerjenimi v kršitve istih pravno varovanih dobrin ter z obdolženčevim vseobsegajočim naklepom povzročiti veliko premoženjsko škodo drugim upnikom. Posamezna obdolžencu očitana izvršitvena ravnanja so po vložnikovi oceni pomenila zgolj kvantitativno povečanje znotraj istega „neprava“, saj obdolženec samo zaradi sukcesivnega nastajanja terjatev (in njihove sukcesivne zapadlosti) – torej okoliščin zunaj njegove sfere – kaznivega dejanja ni mogel izvršiti z enkratnim ravnanjem. V opisu je jasno konkretiziran obdolženčev vseobsegajoči naklep do privilegiranja izbranih upnikov in povzročitev velike premoženjske škode drugim upnikom, kar predstavlja kontinuirano in zato enovito kaznivo dejanje.

10. Ta izvajanja odpirajo na eni strani vprašanje razmejevanja med izrekom in obrazložitvijo sodbe, na drugi strani pa vprašanje razločevanja med presojo, ali je dejanje, ki je predmet obtožbe, kaznivo dejanje, ter dokončnega pravnega vrednotenja obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj, ki je v določenih primerih mogoče šele po izvedenem dokaznem postopku.

11. Opis dejanja, kot ga ponudi državni tožilec v obtožbi in s katerim je začrtan okvir sojenja (prvi odstavek 354. člena ZKP), mora vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Po ustaljeni praksi sodijo v opis dejanja okoliščine, ki navzven in v objektivnem smislu opredeljujejo očitano kaznivo dejanje, medtem ko mora sodišče okoliščine, ki utemeljujejo obdolženčev subjektivni odnos do kaznivega dejanja (kamor sodi tudi njegov direktni naklep), ugotoviti v dokaznem postopku in obrazložiti v razlogih sodbe.3 Sodišče na pravno opredelitev kaznivega dejanja, ki jo ponudi državni tožilec, ni vezano (drugi odstavek 354. člena ZKP) in mora vselej samo presoditi utemeljenost obtožbe z vidika vseh možnih pravnih podlag.4

12. Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že presodilo, da se lahko v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega obdolženca v določenem časovnem obdobju zastavi vprašanje pravilne pravne kvalifikacije teh dejanj.5 V primerih, kjer je končno materialnopravno vrednotenje obdolženčevih ravnanj odvisno (tudi) od njegovega subjektivnega odnosa do dejanja, mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi izhajati iz vseh ugotovljenih okoliščin konkretnega primera.6 Razsoja, ali gre v konkretnem primeru za enovito ali nadaljevano kaznivo dejanje, bo v tovrstnih primerih običajno mogoča šele po izvedenem dokaznem postopku, kar pomeni, da je ni mogoče sprejeti samo na podlagi opisa kaznivega dejanja.

13. V danem primeru je sodišče prve stopnje že na ravni opisa inkriminiranega dejanja zavrnilo konstrukcijo enovitega kaznivega dejanja, na podlagi katere je bila zasnovana obtožba, kar zahteva utemeljeno graja. V opisu dejanja, kot je strnjeno povzet v 6. točki te sodbe, je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča v zadostni meri zatrjevano kontinuirano delovanje obdolženca, usmerjeno v privilegiranje izbranih upnikov, in posledična povzročitev velike premoženjske škode drugim upnikom; dokončno vrednotenje obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj, njihove homogenosti in zlasti ocenjevanje vsebine obdolženčevega naklepa, od katerega je odvisna uporaba kazenskega zakona, pa bi bilo mogoče šele po opravljeni presoji izvedenih dokazov, s katero bi se izoblikovala dejanska podlaga za pravno vrednotenje obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj. Te dokazne presoje sodišče prve stopnje ni opravilo, zato je sprejelo preuranjen materialnopravni zaključek, da dejanje že po opisu ni (enovito) kaznivo dejanje oškodovanja upnikov.

14. Opisano stališče se zrcali tudi v razlogih sodbe sodišča druge stopnje (tč. 13 obrazložitve drugostopenjske sodbe), ki jo vložnik v tem delu neutemeljeno napada z vidika kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP. Višjemu sodišču namreč zahteva očita, da se je ukvarjalo samo z vprašanjem povezanosti obdolženčevih izvršitvenih ravnanj pod točkama A./I. in II. izreka sodbe, ni pa zavzelo stališča glede enovitosti obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj pod tč. A./I. izreka sodbe. To grajo je treba zavrniti, saj je sodišče druge stopnje ustrezno obrazložilo, da za pravno presojo obdolžencu očitanih izvršitvenih ravnanj (v smislu enovitega ali nadaljevanega kaznivega dejanja) ni odločilen kriterij pravne narave, temveč dejstva in okoliščine obravnavanega historičnega dogodka, torej naravni kriterij, tega pa lahko sodišče uporabi šele po izvedenem dokaznem postopku.

_Glede konkretizacije zakonskega znaka „vedenja“ o nezmožnosti plačila_

15. Drugi del zahteve se osredinja na konkretizacijo zakonskega znaka storilčevega vedenja, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo. Vložnik uveljavlja, da je v opisu dejanja ta zakonski znak v zadostni meri opredeljen z navedbo, da je bila družba A. d.o.o. insolventna zaradi prezadolženosti in dolgoročne plačilne nesposobnosti, kar je obdolženec kot njen direktor tudi vedel. Sklicuje se na prakso Vrhovnega sodišča, po kateri gre pri subjektivnih zakonskih znakih kaznivega dejanja (namen, naklep ipd.) za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven. Na storilčevo zavest se lahko sklepa le na podlagi spremljajočih okoliščin storitve kaznivega dejanja, ki se ugotavljajo v dokaznem postopku in spadajo v obrazložitev sodbe. Vložnik opozarja tudi, da se kazenskopravni očitek v predmetni zadevi ne opira na pravno domnevo insolventnosti iz 14. člena ZFPPIPP, kot to navaja sodišče prve stopnje, temveč se na omenjeno blanketno določbo opis sklicuje samo pri definiciji insolventnosti, kar je dopustno in tudi ustrezno.

16. Nosilno stališče pravnomočne sodbe, ki ga izpodbija vložnik, je v tem, da bi moralo biti v opisu dejanja določno navedeno, na podlagi katerih objektivnih, v zunanjem svetu zaznavnih okoliščin je obdolženec vedel, da je družba kot dolžnik postala nezmožna za plačilo (na primer na podlagi seznanjenosti s slabo bilanco stanja, zaradi blokade računov, težav s plačili upnikom, prenosa poslovanja in finančnih tokov na _bypass_ družbo in drugo), kar v predmetni zadevi manjka, zato očitano dejanje ni kaznivo dejanje. Po presoji nižjih sodišč bi morale biti v opisu dejanja opredeljene okoliščine, ki niso predmet obdolženčevega miselnega procesa, so pa zaznavne navzven, saj je prav to tisti element, ki loči kaznivo dejanje od nekaznivega. Prepis abstraktnega zakonskega znaka „ve“ pri tem po izpodbijanem stališču ne zadošča (tč. 37 do 47 prvostopenjske v zvezi s tč. 16 do 17 drugostopenjske sodbe).

17. Vrhovno sodišče je v svoji obsežni judikaturi že večkrat presodilo, da morajo biti v opisu dejanja s konkretnimi življenjskimi dejstvi in okoliščinami opisani objektivni zakonski znaki kaznivega dejanja, ki navzven in v objektivnem smislu opredeljujejo očitano dejanje, pri subjektivnem odnosu storilca pa zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejanja, medtem ko sodijo okoliščine, s katerimi se ta subjektivni odnos dokazuje, v obrazložitev sodbe.7 Dosedanja praksa je enotna v tem, da v opis kaznivega dejanja ne sodijo dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih se dokazuje oziroma sklepa na obstoj t.i. notranjih subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje, namen ipd.), saj je to stvar dokazne ocene sodišča, ki spada v obrazložitev sodbe.8

18. Navedena stališča so relevantna tudi za obravnavani primer. Vrhovni državni tožilec ima prav, da je v opisu kaznivega dejanja obdolženčevo vedenje, da je družba A. d.o.o. postala nezmožna za plačilo, povsem ustrezno in v zadostni meri konkretizirano z opisom, da je obdolženi kot direktor družbe „_vedoč, da je družba A. bila na dan 31. 3. 2012 prezadolžena in dolgoročno plačilno nesposobna, saj je vrednost njenega premoženja bila nižja od vsote njenih obveznosti, prav tako pa je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni bilo mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv_“ privilegiral izbrane upnike na škodo drugih, v nadaljevanju pa tudi z navedbo, da je „_vedel, da sredstva družbe A. ne zadostujejo za poplačilo vseh njenih obveznosti._“ Na ta način je bila v opisu dejanja jasno opredeljena vsebina obdolženčeve zavesti, ki je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, kar je treba ločiti od objektivnih okoliščin (indicev), na podlagi katerih se obstoj te zavesti oziroma vedenja dokazuje. Državni tožilec je obstoj okoliščin, ki kažejo na zatrjevano obdolženčevo zavest opredelil v obrazložitvi obtožnice (tč. 43 prvostopenjske sodbe), kar ustreza ustaljenim stališčem sodne prakse, da je dokazovanje vsebine obdolženčeve zavesti predmet dokaznega postopka in s tem kasnejše dokazne ocene sodišča, ki spada v obrazložitev, ne pa v izrek sodbe.

19. Sodišče prve stopnje je skušalo odstop od citiranih precedenčnih stališč v izpodbijani sodbi utemeljiti s sklicevanjem na judikat I Ips 14666/2013 (pravilno: I Ips 14666/2014) z dne 13. 9. 2018, češ da so bile pri tej zadevi v opisu dejanja navedene okoliščine, na podlagi katerih je sodišče sklepalo na vsebino obsojenkine zavesti, ter na odločbo Ustavnega sodišča Up-879/14 z dne 20. 4. 2015, da sodišče konkretizacije enega zakonskega znaka ne sme nadomestiti s konkretizacijo drugih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Takšna prvostopenjska argumentacija ne prepriča. Citirana sodba Vrhovnega sodišča se nanaša na specifično oblikovan opis (drugega) kaznivega dejanja, zato ne ponuja načelnih izhodišč za presojo v predmetni zadevi. Odločba Ustavnega sodišča pa za konkretni primer ni relevantna, saj je v danem opisu dejanja obdolženčevo vedenje opredeljeno kot samostojni zakonski znak kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, ne da bi bilo pri tem nadomeščeno z drugimi zakonskimi znaki tega kaznivega dejanja.

_Glede spravljanja upnikov v ugodnejši položaj z izplačilom dolga ali kako drugače_

20. Vložnik izpodbija stališče sodišča prve stopnje, po katerem cesija in asignacija ne predstavljata ustrezne oziroma zadostne konkretizacije zakonskega znaka, da storilec „iz zadolženega premoženja izplača dolg ali kako drugače namenoma spravi kakšnega upnika v ugodnejši položaj.“

21. Izpodbijana sodba se opira na razlago, po kateri lahko pomeni „izplačilo dolga“ izključno plačilo v denarju, kar se v konkretnem opisu očitanega kaznivega dejanja ne zatrjuje. Cesija in asignacija predstavljata način prenehanja dolžnikove obveznosti in lahko pomenita po stališču sodišča prve stopnje (zgolj) zakonito pravno podlago, da upnik (šele) prejme plačilo v denarju, ne pomenita pa način „poplačevanja“ obveznosti oziroma „posrednega plačevanja,“ kot nekritično zatrjuje obtožba. Sodišče prve stopnje je presodilo, da kaznivo dejanje ne more biti storjeno in dokončano (samo) z obdolženčevim podpisom asignacij in cesije. Iz opisa dejanja pa tudi ne izhaja, da bi upniki s podpisom cesij ali asignacij že prejeli izpolnitev obveznosti namesto denarja.

22. Vrhovno sodišče sprejema vložnikovo argumentacijo, da razlaga sodišča prve stopnje prekomerno zožuje cono kaznivosti, saj skuša obravnavano kaznivo dejanje ob nastopu insolventnosti preprečiti vsakršno, tudi posredno privilegiranje upnikov. Poleg neposrednih plačil je treba kot prepovedana šteti tudi druga izvršitvena ravnanja storilca, s katerimi se kakšnega upnika namenoma spravi v ugodnejši položaj, med ostalim recimo prav s cesijo ali asignacijo, ki zagotavljata bodisi ugodnejše pogoje za plačilo upnikove terjatve bodisi v končnem učinku povzročita zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika.

23. V danem opisu kaznivega dejanja je zatrjevano, da so v posledici podpisanih nakazil in odstopa terjatve prednostno obravnavani upniki prejeli izpolnitev njihovih terjatev, ko je na več mestih navedeno, da so bili upniki spravljeni v ugodnejši položaj s posrednimi plačili; da je obdolženi mimo transakcijskih računov poplačeval obveznosti zgolj do nekaterih upnikov; in da je s prednostnimi plačili nekaterih upnikov drugim povzročil veliko premoženjsko škodo. Na ta način je v opisu dejanja konkretizirana vzročna zveza med podpisom inkriminiranih pravnih poslov, privilegiranjem izbranih upnikov in oškodovanjem vseh ostalih upnikov, kar vse je bilo izvršeno s pomočjo asignacij in cesije, ki predstavljata ustrezno konkretizacijo abstraktnega zakonskega znaka spravljanja upnikov v ugodnejši položaj na kakšen drugačen način.

24. Stališče sodišča prve stopnje, da podpis asignacij in cesije (še) nima učinka v razmerju do premoženja (stečajnega) dolžnika, lahko pomeni le, da je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu, ki je glede na predpisano kazen pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 227. člena KZ-1 kazniv (prvi odstavek 34. člena KZ-1). Vendar pa se tudi vprašanje dejanske izpolnitve obveznosti v breme dolžnikovega premoženja v predmetni zadevi lahko odpira le kot dejansko vprašanje, ki bi moralo biti predmet ugotavljanja dejanskega stanja na glavni obravnavi, saj je na ravni opisa kaznivega dejanja z zatrjevanjem poplačil privilegiranih upnikov in povzročitve velike premoženjske škode drugim upnikom jasno zatrjevana dokončanost očitanega kaznivega dejanja.

25. Glede na to, da je v opisu kaznivega dejanja določno opredeljeno, da so privilegirani upniki zaradi sklenjenih asignacij in cesij prejeli prednostno plačilo svojih terjatev (kar pomeni hkratno konkretizacijo, da so bili omenjeni pravni posli v celoti realizirani), Vrhovno sodišče sprejema tudi stališče zahteve, da bi bila nadaljnja konkretizacija o tem, kdo je kot nasprotna stranka podpisal asignacije in cesijo ter kdaj so bile obveznosti po teh poslih dejansko izpolnjene – kar kot pomanjkljivost opisa vidi sodišče prve stopnje – nepotrebna.

_Glede nezmožnosti (dolžnika) za plačilo in posebej o zadolženem premoženju_

26. Vložnik uveljavlja, da je nezmožnost družbe A. d.o.o. za plačilo v opisu kaznivega dejanja ustrezno konkretizirana s sklicevanjem na pravne pojme s področja insolvenčne zakonodaje.

27. Vrhovno sodišče je glede zakonskega znaka „nezmožen za plačilo“ že presodilo, da gre za blanketni pojem, ki ga je treba razlagati kot insolventnost v smislu določb 11. do 14. člena ZFPPIPP.9 V tem okviru je ta zakonski znak ustrezno opredeljen tudi v izreku izpodbijane sodbe, kjer se zatrjuje, da je bila družba A. d.o.o. prezadolžena in dolgoročno plačilno nesposobna, saj je bila vrednost njenega premoženja nižja od vsote njenih obveznosti, poleg tega pa je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni bilo mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv. Stališče prvostopenjskega sodišča, da se nezmožnost plačila v opisu kaznivega dejanja utemeljuje (samo) s sklicevanjem na pravno domnevo iz 14. člena ZFPPIPP, je zmotno, saj vsa povzeta dejstva sporočajo, na podlagi katerih okoliščin je bila družba A. d.o.o. v času storitve očitanega kaznivega dejanja insolventna in s tem nezmožna za plačilo.

28. Vrhovni državni tožilec utemeljeno uveljavlja, da merila sodišča prve stopnje, po katerem bi morale biti v opisu dejanja onkraj citiranih dejstev konkretizirane tudi vse tiste okoliščine, ki tvorijo dejanski stan po 14. členu ZFPPIPP (67. točka prvostopenjske sodbe), presegajo tisto, kar je nujno potrebno za konkretizacijo zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja in tudi za preglednost kazenske obtožbe. Bilančni podatki in drugi finančni kazalci so lahko dokazno gradivo, s pomočjo katerega se dokazuje insolventnost družbe v času storitve očitanega kaznivega dejanja, ne morejo pa navedeni podatki predstavljati nujnega dela opisa kaznivega dejanja, ki bi šele opredeljeval zakonski znak nezmožnosti dolžnika za plačilo.

29. Vrhovni državni tožilec ima tudi prav, da morebitni nerelevantni (ali nepotrebni) deli opisa kaznivega dejanja ne morejo biti odločilni za presojo, ali je opisano dejanje kaznivo dejanje. V tej zvezi je tudi dejstvo, da predstavlja prezadolženost samo eno od oblik dolgoročne plačilne nesposobnosti (1. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP), nerelevantno za presojo, ali so v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja.

30. Kar se tiče zakonskega znaka „iz zadolženega premoženja,“ se je Vrhovno sodišče o njem obširno izreklo v sodbi I Ips 50560/2012 z dne 15. 10. 2020. Glede na to, da izpodbijana sodba sprejema stališče, da je ta zakonski znak v opisu kaznivega dejanja ustrezno zatrjevan (72. točka prvostopenjske sodbe), na argumentacijo zahteve v tem delu ni treba posebej odgovarjati.

_Glede povzročitve velike premoženjske škode drugim upnikom_

31. Zadnji sklop vložnikovih očitkov zadeva konkretizacijo oškodovancev predmetnega kaznivega dejanja in velike premoženjske škode, ki je povzročena oškodovanim upnikom.

32. Vrhovno sodišče je glede tega dela obravnavane inkriminacije že sprejelo relevantna stališča. Presodilo je, da predstavlja velika premoženjska škoda, ki je zakonski znak predmetnega kaznivega dejanja, razliko med poplačilom oškodovanih upnikov, ki bi ga prejeli, če kaznivo dejanje ne bi bilo storjeno (oziroma upniki ne bi bili neupravičeno privilegirani), in dejanskim poplačilom oškodovanih upnikov. V opisu kaznivega dejanja mora biti s tega vidika zatrjevana višina velike premoženjske škode, ki je zakonski znak kaznivega dejanja, medtem ko je pravilnost tega očitka stvar dokazanosti zakonskega znaka, ne pa vprašanje njegove konkretizacije.10 Dosedanja praksa je nadalje razjasnila, da konkretizacija posameznih upnikov in njihovih terjatev v opisu dejanja v izreku sodbe ni potrebna, saj kaznivo dejanje prizadene neprivilegirane upnike, praviloma imetnike navadnih terjatev, pri čemer se zaradi izvršitvenih ravnanj zmanjša dolžnikovo premoženje, iz katerega bi se poplačali vsi ti upniki.11 Število oškodovanih upnikov in višina njihovih posameznih terjatev za konkretizacijo kaznivega dejanja ni bistvena, saj je skupna višina škode, ki je povzročena vsem upnikom skupaj in je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, neodvisna od števila teh upnikov in višine terjatev posameznega upnika.12

33. V konkretnem primeru je bila v izpodbijanem delu opisa dejanja v izreku sodbe zatrjevana ne le višina premoženjske škode, ki naj bi nastala oškodovanim upnikom in je presegla znesek velike premoženjske škode iz 3. točke devetega odstavka 99. člena KZ-1, temveč so bili v njem – čeprav to niti ni bilo nujno – opredeljeni tudi vsi posamezni oškodovani upniki in njihove terjatve, ki naj bi ostale neplačane zaradi obdolženčevih izvršitvenih ravnanj. Opis kaznivega dejanja je s tem vseboval konkretizacijo zakonskega znaka povzročitve velike premoženjske škode drugim upnikom, pravilnost tega očitka pa bi moralo sodišče prve stopnje presojati v okviru dokaznega postopka na glavni obravnavi. V polje ugotavljanja dejanskega stanja bi sodila tudi vprašanja o tem, kdaj so nastale posamezne terjatve upnikov, ki naj bi bili s kaznivim dejanjem oškodovani (tč. 92 prvostopenjske sodbe), kakšna je bila narava njihovih terjatev (navadne ali denimo prednostne terjatve; tč. 82 prvostopenjske sodbe) in nenazadnje raziskovanje, ali so plačila spadala med posle, ki so bili nujni za redno poslovanje insolventne družbe (prvi odstavek 34. člena ZFPPIPP; tč. 82. prvostopenjske sodbe).

34. Sodišče prve stopnje je pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja v delu velike premoženjske škode iskalo (tudi) v povezavi s trditveno in dokazno podlago, ki jo je državni tožilec ponudil v obrazložitvi obtožnice (tč. 91 in 92 prvostopenjske sodbe), vendar je tak pristop zmoten. Sodišče v kazenskem postopku namreč ni vezano zgolj na trditve in dokaze, ki jih navajajo in predlagajo stranke, temveč mora skladno z načelom iskanja materialne resnice skrbeti, da se razčistijo vsa pravno relevantna dejstva, kar v obstoječi kazenskopravni ureditvi vključuje tudi pooblastilo, da dokaze izvaja po uradni dolžnosti (17. člen ZKP, drugi in tretji odstavek 329. člena ZKP).

35. Vrhovno sodišče po vsem obrazloženem sprejema vložnikovo stališče, da so bili v opisu izpodbijanega dela oprostilne sodbe zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1, zato sta sodišči prve in druge stopnje z drugačno presojo prekršili navedeno zakonsko določbo na način iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

_Glede obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje_

36. Višje sodišče je presodilo, da v izreku prvostopenjske sodbe ni konkretiziran zakonski znak storilčevega vedenja, da je dolžnik postal nezmožen za plačilo (16-17. točka drugostopenjske sodbe), zato se do ostalih pritožbenih navedb državnega tožilca ni opredeljevalo (18. točka drugostopenjske sodbe). Ker je omenjeno stališče, kot že obrazloženo, zmotno, je s tem izostala presoja vseh ostalih pravno relevantnih pritožbenih očitkov državnega tožilca, ki se nanašajo na konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, kar vložnik utemeljeno graja kot kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane drugostopenjske sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

C.

37. Vrhovno sodišče je glede na navedeno zahtevi ugodilo in se, ker je bila vložena v obdolženčevo škodo, omejilo na ugotovitev, da je bila s sodbama sodišča prve in druge stopnje v izpodbijanem delu prekršena določba prvega odstavka 227. člena KZ-1 na način iz 1. točke 372. člena ZKP, s sodbo sodišča druge stopnje pa tudi določba prvega odstavka 395. člena ZKP na način iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 V izreku izpodbijanega dela pravnomočne sodbe je v točki A-I.-1./3. očitno napačno zapisana letnica 2014, medtem ko je na 6. strani izreka prvostopenjske sodbe isto izvršitveno ravnanje umeščeno v leto 2012. 2 Gre za znesek velike premoženjske škode, ki se nanaša na izpodbijani del pravnomočne sodbe. 3 Med zadnjimi na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 9028/2018 z dne 17. 2. 2022 (tč. 12-13), I Ips 33477/2015 z dne 18. 2. 2021 (tč. 13) in I Ips 3140/2017 z dne 30. 12. 2021 (tč. 15-16), med starejšimi pa sodba Vrhovnega sodišča I Ips 99/97 z dne 27. 5. 2004. 4 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 52710/2013 z dne 17. 6. 2021 (tč. 9). 5 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 54527/2016 z dne 3. 9. 2020 in I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013. 6 Prav tam. Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 52710/2013 z dne 17. 6. 2021, kjer na podlagi spisovnega gradiva ob vložitvi obtožnice (in pri podaljšanju pripora) ni bilo mogoče opraviti končne materialnopravne presoje obdolženčevih ravnanj. 7 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 33477/2015 z dne 18. 2. 2021 (tč. 8-9), I Ips 3140/2017 z dne 20. 12. 2021 (tč. 15), I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019 (tč. 23), I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017 (tč. 3), I Ips 37772/2010-68 z dne 12. 6. 2013 (tč. 6), I Ips 58/2004 z dne 22. 4. 2004 in druge. 8 Prav tam. 9 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 4170/2016 z dne 30. 7. 2020 (tč. 13). 10 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 40425/2010 z dne 26. 9. 2019 (tč. 13). 11 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 40425/2010 z dne 26. 9. 2019 (tč. 15) in I Ips 53725/2012 z dne 20. 2. 2020 (tč. 44). 12 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 40425/2010 z dne 26. 9. 2019 (tč. 15).