Jedro

53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku po predhodnem plačilu davkov in prispevkov plačati neto znesek 4.344,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2011 do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (prvi odstavek točke I izreka). Zavrnilo je za 161,17 EUR višji zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2011 dalje (drugi odstavek točke I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 833,85 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila in pod izvršbo (točka II izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, tožniku pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje nepravilno razlaga 53. člen Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV), saj je zavzelo stališče, da navedeno določilo zakona ne določa nobenih izjem (izključitev ali omejitev) v zvezi z zagotavljanjem tedenskega počitka tožnika (kot pripadnika Slovenske vojske) pri opravljanju nalog na misiji. Posebna oziroma drugačna ureditev delovnega časa posledično nujno pripelje tudi do drugačne ureditve pravice do tedenskega počitka. Jezikovna razlaga 53. člena ZSSloV, kot tudi njena teleološka razlaga, dopuščata sklepanje o omejitvi pravice pripadnikov SV (tudi tožnika) do tedenskega počitka na mednarodnih operacijah in misijah (MOM), ki dopušča celo njeno izključitev. Citirani člen uvaja nov pojem, to je pravica pripadnika MOM do „potrebnega počitka“ in torej ne do tedenskega počitka, katerega izrabo je treba prilagoditi razmeram in situaciji na terenu. Tožnik je imel pravico le do potrebnega počitka, torej počitka, ki ga je tožena stranka lahko zagotovila, glede na naravo dela na misiji. Odločitev sodišča prve stopnje, da je bil v času misije navkljub navedenemu prikrajšan za tedenski počitek, je zato materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje bi moralo natančno razjasniti situacijo na terenu (na misiji), kar ima tako svoj dejanski kot tudi pravni vidik. Dejanski vidik je bil po mnenju tožene stranke že zadostno razjasnjen, sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do pravnega vidika delovanja pripadnikov na MOM, pri čemer opozarja, da gre za izvajanje pravnih obveznosti države, ki jo uokvirja resolucija Varnostnega sveta 1244. Resolucija ima kot izvedbeni pravni akt OZN isto pravno veljavo kot ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe in zato preseže učinek nacionalnih delovnopravnih, splošnih in nekaterih posebnih predpisov tudi glede zagotavljanja tedenskega počitka. Namen 53. člena ZSSloV je torej v ureditvi drugačnega tedenskega počitka na MOM kot velja skladno s splošnimi predpisi. To je razvidno iz same sistematike veljavnih predpisov, ki opredeljujejo pravico do tedenskega počitka ter njegove logike. ZSSloV je lex specialis v razmerju do Zakona o obrambi (ZObr) na obrambnem področju, ki upošteva posebnosti dela na MOM. Specialna ureditev v 53. členu ZSSloV torej v primerjavi s splošno ureditvijo praviloma nekoliko omejuje, oziroma celo izključuje pravico do tedenskega počitka pripadnikov Slovenske vojske na MOM. S tem v zvezi se pritožba sklicuje na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pd 32/2014 z dne 14. 11. 2014, v kateri je sodišče prve stopnje poudarilo, da se pravica do tedenskega počitka oziroma 24 urnega počitka na misiji ne more razlagati absolutno. V primerih, ko se je pripadnik SV moral udeležiti le postroja, čistiti orožje, vzdrževat opremo, ne pa opravljati svojih siceršnjih zadolžitev, je bila pravica do tedenskega počitka zagotovljena. Sodišče prve stopnje je odškodnino nadalje določilo v bruto znesku, s tem, da je toženi stranki naložilo poleg odškodnine tudi predhodno plačilo davkov in prispevkov. Za takšno odločitev ni imelo podlage. Podlaga za obračun in plačilo davkov in prispevkov, upoštevajoč 4. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske (Ur. l. RS, št. 67/2008; Uredba), je plača, ki jo pripadnik SV prejema v Republiki Sloveniji, zato se torej od plače, ki jo pripadnik SV prejme za opravljanje vojaške službe izven države, prispevki in davki ne plačajo. Tožnikov zahtevek za plačilo davkov in prispevkov zato ne more biti utemeljen. Sodba je v izreku torej nejasna in neizvršljiva, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo višino denarnega nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka, saj je kot pravilen izračun upoštevalo tožnikovo neto plačo, ki jo je delilo s 174 delovnimi urami, glede na drugi odstavek 98. c člena ZObr ter na ta način dobljeno urno postavko pomnožilo z 8 urami ter tako dobilo vrednost posameznega dneva na misiji, v višini 160,91 EUR. Znesek je nerealen, močno pretiran, kar se lahko ugotovi že na podlagi logičnega sklepanja. Pritožba navaja, da je tožnik prejel mesečno plačo za 30 delovnih dni, ki je znašala 3.500,00 EUR, nadomestilo za 27 delovnih dni pa znaša 4.344,57 EUR. Tožnikova mesečna plača bi za 30 delovnih dni torej morala namesto 3.500,00 EUR znašati 4.827,30 EUR. ZObr v drugem odstavku 98. c člena določa, da se plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi pripadnik delal v povprečju 174 ur mesečno. Plača bo torej enaka, če bi pripadnik na misiji dejansko delo opravljal 150 ali 300 ur. Tožnik bi za posamezni dan napotitve prejel, glede na naziv poddesetnik, 51,00 EUR + 20,00 EUR dodatka za nevarnost + 25,00 EUR dodatka za nevarne naloge in 10,00 EUR dodatka za posebne pogoje bivanja, skupno 107,11 EUR, sodišče prve stopnje pa je zmotno to vrednost določilo v znesku 160,91 EUR. Glede na navedeno bi tožnik za 27 dni neizkoriščenega tedenskega počitka bil upravičen do največ 2.862,00 EUR in ne do 4.344,57 EUR. Prav tako navaja, da tožnik ni imel 27 dni neizrabljenega tedenska počitka, temveč 26 dni, saj je bil v obdobju od prihoda na misijo do nastopa posebnega dopusta od 24. 8. 2010 do 9. 12. 2010 na misiji 14 tednov, po povratku z dopusta 29. 12. 2010 do konca misije, to je 24. 3. 2011, pa še dodatnih 12 tednov, kar skupaj znese 26 in ne 27 dni. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tiste, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje v izreku odločilo tako, da se na prisojeni neto znesek nadomestila oziroma odškodnine zaradi neizrabljenega tedenskega počitka obračunajo in odvedejo tudi davek in prispevki. Kot bo navedeno v nadaljevanju, gre pri prisojenem znesku za odškodnino in ne za plačo. Plača, ki jo pripadnik Slovenske vojske prejme na misiji, je le osnova za izračun škode. Zato v obravnavani zadevi ne gre za plačilo plače oziroma prispevkov, ki so že bili plačani v skladu z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske (Ur. l. RS, št. 67/2008; Uredba), temveč za plačilo odškodnine, od katere se v skladu z davčnimi predpisi obračuna in plača dohodnina in odvedejo prispevki.

6. Tožnik je bil v času od 24. 8. 2010 do 24. 3. 2011 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v mirovnih silah „...“ - A., od 9. 12. 2010 do 29. 12. 2010, v skupnem trajanju 21 dni, pa je bil na dopustu v Sloveniji. Prav tako med strankama ni bilo sporno, da je prejemal 3.500,00 EUR neto plače. Tožnik je navajal, da mu tožena stranka na misiji ni zagotavljala tedenskega neprekinjenega počitka v trajanju 24 ur, zato meni, da je upravičen do nadomestila, ki je enako plačilu za 27 dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Znesek je izračunal tako, da je svojo neto mesečno plačo delil s 174 urami, tedenski počitek pa pri izračunu prikrajšanja upošteval kot 8 urni delovnik. Tožena stranka je menila, da določba 53. člena Zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV, Uradni list RS, št. 68/2007, 58/2008 - ZSPJS-I) ne daje podlage za sklepanje, da je tožnik na misiji upravičen do neprekinjenega tedenskega počitka v trajanju 24 ur, saj meni, da je z zagotovitvijo potrebnega počitka ta obveznost izpolnjena, oziroma zaradi narave del in nalog na misiji, tudi če pripadniku SV ne zagotavlja 24 urnega počitka, ravna v skladu s posebno ureditvijo (lex specialis) v ZSSloV.

7. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri ugotovilo dejanski vidik opravljanja tožnikovih nalog, oziroma da so pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku ni zagotavljala neprekinjenega tedenskega 24 urnega počitka. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ugotovilo, da je tožnik na misiji na A. kot vojaški policist skrbel za spoštovanje hišnega reda, izvajal nadzor prometa, obravnaval prometne nesreče, opravljal spremstvo VIP oseb in denarnih pošiljk, razna varovanja in selitve, skrbel pa je tudi za vzdrževanje vozil in orožja. Te naloge so se opravljale 24 ur dnevno, vse dni v tednu. Na misiji je bil določen okviren razpored dela, dejansko pa so bile naloge, glede na trenutno situacijo, sproti ustno dogovorjene. Dejansko je bil tožnik ves čas na dolžnosti, saj je moral vedno nositi uniformo, nadrejenega je moral seznaniti, kje se nahaja in kaj počne, vedno je moral biti tudi dosegljiv po mobilnem telefonu in se odzvati na klic. Bazo pa je lahko zapustil le v paru, s službenim vozilom, delovnim nalogom, oborožen in opremljen z zaščitno opremo. Dnevni počitek ni bil vnaprej predviden, tedenski počitek pa mu tudi ni bil omogočen. Poveljnik voda B.B. je kot priča izpovedal, da je sicer poskušal vse pripadnike enako obremeniti ter načrtovati počitek, vendar 24 urnega počitka zaradi obsega dela ni bilo mogoče zagotoviti, poleg tega pa to tudi ni bilo nikjer določeno, da je to treba storiti. Svojo ugotovitev, da tožena stranka ni zagotavljala tedenskega počitka, je sodišče prve stopnje oprlo tudi na listinsko dokumentacijo v spisu, zlasti Navodilo o delu vojaškega policista o izhodih policistov v angleškem jeziku (A9), iz katerega izhaja, da so morali biti pripadniki mednarodne misije na dolžnosti 24 ur dnevno. V tem delu sodišče druge stopnje v celoti sprejema kot pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožniku organizirani delovni proces ni omogočal izrabe tedenskega počitka v trajanju neprekinjenih 24 ur.

8. Neutemeljeno pa je pravno naziranje tožene stranke, da ureditev v ZSSloV pomeni lex specialis, ki omejuje pravico do 24 urnega tedenskega počitka. V skladu s 156. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ima delavec poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po določbi tretjega odstavka navedenega člena se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Tudi Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 s spremembami) v drugem odstavku 97. f člena določa, da ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu ZSSloV je nadalje določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih.

9. Pripadnikom Slovenske vojske na misijah pripada tudi tedenski počitek v trajanju 24 ur. Republika Slovenija je v ZDR inkorporirala določbe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Direktiva 2003/88/ES ni razveljavila določb pred tem sprejete Direktive 89/391/EGS Sveta o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu. Direktiva 89/391/EGS v drugem odstavku 2. člena določa, da se ta direktiva ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo. Direktiva 89/391/EGS na zelo splošni ravni vpeljuje ukrepe za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen vsebuje splošna načela v zvezi s preprečevanjem poklicnih bolezni, zaščito varnosti in zdravja, odpravo tveganj in vzrokov poškodb pri delu, obveščanjem, svetovanjem, uravnoteženim sodelovanjem v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso in usposabljanjem delavcev in njihovih zastopnikov ter tudi splošna navodila za izvajanje opredeljenih načel (1. člen Direktive). Direktiva ne določa minimalnih zahtev glede varnosti in zdravja pri organizaciji delovnega časa v zvezi s trajanjem dnevnega počitka, odmorov, tedenskega počitka, najdaljšega tedenskega delovnega časa, letnega dopusta in vidiki nočnega, izmenskega dela ter vzorcev dela, kot to npr. določa Direktiva 2003/88/ES in pred njo veljavna Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, temveč določa splošne ukrepe delodajalcev, ki jih sprejmejo delodajalci v okviru svojih odgovornosti, za zagotovitev varnosti in zaščito zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem poklicnih tveganj, zagotavljanjem obveščanja in usposabljanja ter zagotavljanjem potrebne organizacije in sredstev. Delodajalci morajo tako ovrednotiti tveganja za varnost ali zdravje delavcev, med drugim tudi pri izbiri delovne opreme, uporabljenih kemičnih snovi ali pripravkov in opremljenosti delovnih mest, zagotoviti preventivne ukrepe ter delovne in proizvodne metode za izboljšanje ravni zaščite, zagotovljene delavcem glede varnosti in zdravja, zagotoviti, da se ob načrtovanju in uvedbi novih tehnologij posvetuje z delavci in/ali njihovimi zastopniki o posledicah za varnost in zdravje delavcev pri izbiri opreme, delovnih razmer in delovnega okolja, s primernimi ukrepi zagotoviti, da imajo lahko samo delavci, ki so prejeli ustrezna navodila, dostop na področja, kjer obstaja resna in specifična nevarnost, itd. 10. Zato določba tretjega odstavka preambule (kasnejše) Direktive 2003/88/ES, da se določbe Direktive Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu, še naprej v celoti uporabljajo za področja, zajeta v tej direktivi, brez poseganja v njene bolj zavezujoče in/ali podrobnejše določbe, ni odločilna, saj Direktiva 89/391/EGS ne določa delovnega časa. Zato niti ne more derogirati določbe prvega odstavka 5. člena Direktive 2003/88/ES, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v sedemdnevnem obdobju pravico do najmanj 24 ur neprekinjenega počitka in do 11 ur dnevnega počitka iz člena 3, ter da se v skladu z drugim odstavkom 5. člena Direktive 2003/88/ES lahko določi minimalni čas počitka 24 ur, če objektivni, tehnični ali organizacijski pogoji dela to upravičujejo. Predpisi EU torej ne izključujejo 24-urnega počitka za pripadnike SV.

11. Slovenski zakonodajalec je evropsko ureditev upošteval tako, da je tedenski počitek prilagodil glede na vrsto nalog in druge razmere. To izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva k predlogu ZSSloV (Poročevalec DZ, št. 36/2007). Iz pojasnil k 53. členu predloga izhaja, da Zakon o obrambi določa temeljna vprašanja v zvezi z delovnim časom in njegovo razporeditvijo za pripadnike stalne sestave v Republiki Sloveniji pri opravljanju rednih nalog, usposabljanju in vajah (96., 97., 97.a in 97.b člen Zakona o obrambi). Pri tem je pomembno, da je delovni čas odvisen od obsega in zahtevnosti nalog, od njihove vrste in namena, kar vse vpliva na obveznost pripadnikov, da so dolžni vojaško službo opravljati v posebnih pogojih dela (neenakomeren delovni čas, izmensko delo, deljen delovni čas in podobno). Tudi dnevni ali tedenski počitek se lahko ugotavlja kot povprečna omejitev v obdobju, ki ni daljše od šestih mesecev. Še toliko večji je vpliv obsega, vrste, zahtevnosti in namena nalog na delovni čas pri opravljanju vojaške službe izven države. Dejstvo je tudi, da je vedno več pripadnikov in enot napotenih v druge države na opravljanje vojaške službe. Zato je v zakonu natančneje urejen tudi delovni čas teh pripadnikov in pristojnost pri odločanju o delovnem času pripadnikov v času vojaške službe izven države. Temu so prilagojene tudi določbe Zakona o obrambi v zvezi s plačo pri opravljanju vojaške službe izven države (98.c člen Zakona o obrambi). V prvem odstavku 53. člena je določeno, da je delovni čas pri opravljanju vojaške službe izven države pripadnikov lahko neenakomerno razporejen glede na letno, mesečno in tedensko povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. V Republiki Sloveniji je za prerazporejanje delovnega časa pristojen minister oziroma načelnik generalštaba. Zaradi učinkovitega izvajanja nalog v drugi državi, pa je za odločanje o razporeditvi delovnega časa pristojen nadrejeni poveljnik kontingenta. V drugem odstavku je določena obveznost nadrejenega poveljnika, da mora pri razporejanju delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek, upoštevati pa mora razmere in naloge, ki jih mora enota izvesti. Upoštevati je treba tudi različnost nalog pri izvajanju mednarodnih obveznosti in druga dejstva. Med nje spadajo tudi omejitve, ki veljajo oziroma so predpisane glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog kot so pilotiranje, delo vojaških potapljačev in podobno. V tretjem odstavku pa je za pripadnike, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe v skupna poveljstva ali enote izven države, določeno, da se za njih uporabljajo rešitve v zvezi z delovnim časom, ki so predpisane za takšno poveljstvo ali enoto. Glede na obrazloženo torej 53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek.

12. Neutemeljeno je stališče pritožbe, da resolucija Varnostnega sveta 1244 posega v delovnopravno zakonodajo v Republiki Sloveniji. Resolucija takšnih določb nima, zato ne gre za „lex specialis“, torej specialno ureditev, zaradi katere ne bi veljale določbe o tedenskem počitku pripadnikov SV na misijah. Bistveno je, da tožena stranka tožnikovega opravljanja dela na misiji ni organizirala tako, da bi mu zagotovila tedenski 24-urni počitek, tega pa ne more opravičevati s sklicevanjem na resolucijo Varnostnega sveta 1244. Povsem neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na stališče, ki ga je zavzelo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v sodbi opr. št. Pd 32/2014 z dne 14. 11. 2014, v kateri je sodišče prve stopnje poudarilo, da se pravica do tedenskega počitka oziroma 24 urnega počitka na misiji ne more razlagati absolutno. V zadevah, ki ji je o vprašanju razlage 53. člena ZSSloV obravnavalo pritožbeno sodišče (npr. sklep opr. št. Pdp 1587/2014 z dne 3. 7. 2014, sklep opr. št. Pd 441/2015 z dne 28. 7. 2015), je bilo zavzeto stališče, da je bila tožena stranka, kljub določbi 53. člena ZSSloV, dolžna pripadnikom SV na misiji zagotavljati tedenski počitek.

13. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS, št. 67/08 in naslednji), je bila sprejeta na podlagi 98.c člena ZObr ter prvega odstavka 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Uradni list RS, št. 56/2002 s spremembami). ZObr v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma mednarodnimi pogodbami pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. V drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je še določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo neto plačo delilo s številom ur (174). Prikrajšanje torej za dan tedenskega počitka znaša 160,91 EUR ter za 27 dni 4.344,57 EUR. Glede na takšno pravno podlago, ko je sodišče prve stopnje upoštevalo tožnikovo neto plačo na misiji in število ur, kot to določa 98.c člen ZObr, so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da je tako ugotovljena urna postavka previsoka.

14. Ker gre za odškodnino, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka predstavlja odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je dolžna tožena stranka na podlagi določbe tretjega odstavka 35. člena Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji; ZDoh-2) plačati akontacijo dohodnine ter prispevke v skladu s 144. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji; ZPIZ-2). Osnova za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot je določeno v 144. členu ZPIZ-2, se upošteva tudi kot osnova za plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje v skladu s 50. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 in naslednji; ZZVZZ), za plačilo prispevkov za starševsko varstvo po 10. členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 26/2014; ZSDP-1) ter za plačilo prispevkov za zaposlovanje, po določbi 135. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji; ZUTD).

15. Pritožba tožene stranke ni utemeljena v delu, v katerem navaja, da je bil tožnik na misiji skupaj 26 tednov. Tožnik je bil na misiji od 24. 8. 2010 do 9. 12. 2010, kar predstavlja 15 tednov (in 1 dan) in ne 14 tednov, kot to zmotno in zavajajoče navaja pritožba. Po vrnitvi z dopusta od 29. 12. 2010 do 24. 3. 2011 pa je bil tožnik na misiji še 12 tednov. Zato so neutemeljene navedbe tožene stranke, da mu pripada odškodnina (le) za 26 dni tedenskega počitka.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Do ostalih pritožbenih navedb toženke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP).