Jedro

Sodišče po 2. čl. ZPP ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno, vendar pa mora odločiti v mejah postavljenega zahtevka (2. čl. ZPP). S tem, ko je sodišče enovit motenjski zahtevek razdelilo v dva dela, in prvi del (ugotovitev motenja posesti) obravnavalo kot motenjsko tožbo, preostali del (vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočih posegov) pa obravnavalo kot zahtevek iz 156. čl. ZOR, je prekoračilo tožbeni zahtevek in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP v zv. z 2. čl. ZPP.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi in se zato izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevek na ugotovitev motenja posesti zavrnilo kot neutemeljen, in tožbo obravnavalo kot zahtevek po 156. čl. ZOR. Zato je tožbenemu zahtevku delno ugodilo ter odločilo, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje stanje na parc. št. 2018, 2019, 2020 k.o. K., tako da voda iz višje ležečih parcel ne bo več odtekala po njenem vinogradu, urediti terase v predelu splazenja tako, da bodo enake preostalim delom teras ter posaditi v linije ostalih trt še 223 trt na enak način in v enaki kvaliteti kot so nepoškodovane trte ter trte zakoličiti in izpeljati odvodnjavanje preko parc. št. 2013 v obstoječi jarek. Tožencema je v bodoče prepovedalo vsako takšno ali podobno ravnanje. Tožencema je tudi naložilo, da sta dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne stroške v znesku 262.294,50 SIT v roku 15 dni.

Zoper sodbo se pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeči stranki se pritožujeta zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da imata vinograd na parcelah št. 2018, 2019 in 2020 še vedno v svoji posesti, vendar ta posest ne obstaja v enakem obsegu in v enaki kvaliteti kot pred motilnim dejanjem tožencev, zato bi sodišče moralo ugotoviti, da je bila njuna posest motena. Sodišče je tudi v ugodilnem delu sodbe odločilo na drugi pravni podlagi in ne na temelju motenja posesti ter ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki sta ga tožnika postavila v tretjem odstavku. Zato pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje. Predlagata tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Toženi stranki se pritožujeta zoper ugodilni del sodbe prav tako iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navajata, da je izrek sodbe vsaj deloma nejasen in nerazumljiv in sicer v tistem delu, v katerem je toženima strankama naloženo, da voda iz višje ležečih parcel ne bo več odtekala po njenem vinogradu, pri čemer je nejasno, za katere višje ležeče parcele gre. Pritožba tudi očita sodišču, da je odločilo mimo tožbenega zahtevka. Tožeča starnka je namreč zahtevala ugotovitev motenja posesti in vzpostavitev prejšnjega stanja, sodišče pa tožbenemu zahtevku ni sledilo in je odločilo na podlagi pravil sosedskega prava. Sodišče prve stopnje tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni zanesljivo ugotovilo razlogov za splazitev tožnikovega vinograda. Cela vrsta dejstev kaže na to, da do splazitve ni prišlo zaradi rigolanja na parc. št. 2013, temveč iz drugih razlogov. Tako iz geološkega mnenja izhaja, da bi bilo treba odvodnjavanje urediti za celo področje istočasno in skupno. Količine padavin v mesecu septembru in oktobru leta 1993 so bile tudi do 100% višje kot v istih mesecih v prejšnjih letih. Takšna količina padavin je gotovo imela velik vpliv na podtalne vode, o čemer bi se moral določneje izjasniti izvedenec geološke stroke, predvsem bi morale biti narejene analize zemljin. O tem, kako so se pred rigolanjem stekale vode po parc. št. 2013 bi najbolj vedel lastnik in osebe, ki so pomagale pri obdelavi tega zemljišča, zato toženi stranki predlagata zaslišanje prič J. K., F. R., N. O., S. G. in D. K..

Sodišče vzrokov splazitve torej ni popolno raziskalo, poleg tega pa je tudi bistveno kršilo postopek, ker se podatki v zvezi s številom trt ne ujemajo z ugotovitvami sodišča na kraju samem. Zato toženi stranki pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje. Predlagata tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožbi sta utemeljeni.

Tožeči stranki sta s tožbo z dne 26.10.1993 zahtevali ugotovitev motenja posesti, vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočih posegov. Sodišče po 2. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno, vendar pa mora odločiti v mejah postavljenega zahtevka. Iz tožbenih trditev in tožbenega zahtevka nedvomno izhaja, da sta tožnika uveljavljala posestno varstvo. Dogodek iz leta 1993, na katerega se nanaša tožba, bi sicer res bilo mogoče obravnavati tudi na podlagi pravil sosedskega prava, vendar tožeči stranki takšnega varstva nista zahtevali. Sodišče pa je na dejansko podlago spora in tožbeni predlog vezano. Zato je sodišče prve stopnje, s tem ko je enovit motenjski zahtevek razdelilo v dva dela, in sicer prvi del (ugotovitev motenja posesti) obravnavalo kot motenjsko tožbo, preostali del (vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočih posegov) pa obravnavalo kot obligacijski zahtevek iz 156. čl. ZOR, prekoračilo tožbeni zahtevek, na kar v pritožbenem postopku opozarja tožena in smiselno tudi tožeča stranka (3. odst. 365. čl. ZPP). S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe (1. odst. 354. čl. v zv. z 2. čl. ZPP), zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (372. čl. ZPP).

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek obravnavati kot celoto in sicer v smislu motenjskega zahtevka ter odločiti o njegovi utemeljenosti. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči stranki z zatrjevanim ravnanjem toženih strank nista bili prizadeti v rabi in uživanju svoje nepremičnine, ni prepričljiv. Zaradi spremembe dotedanje kvalitete posesti sta bila tožnika v uporabi nepremičnine nedvomno lahko motena. Zato bi v obravnavani zadevi lahko šlo za motenje posesti, seveda pod pogojem, če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da so podani tudi drugi elementi motenja posesti (vzročna zveza, zavest tožencev, da sta s svojim ravnanjem posegla v tuje posestno stanje in drugi).

Na podlagi 3. odst. 166. čl. ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev.