Jedro

Sodnikovo vodenje postopka oziroma odločanje v njem, ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na njegovo vnaprejšnje prepričanje o predmetni zadevi ali povezavo s samo zadevo oziroma stranko postopka, ni znak njegovega pristranskega odnosa.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega M. K. se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Predsednica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom Su 451/2021 z dne 12. 10. 2021 na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnila zahtevo za izločitev preiskovalnega sodnika A. A. z dne 28. 9. 2021, ki jo je v kazensko-preiskovalni zadevi I Kpr 39874/2020 zoper obdolženega B. B., zaradi dveh kaznivih dejanj davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena Kazenskega zakonika, vložil obdolženčev zagovornik.

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter napadeni sklep razveljavi in ugodi obdolženčevi zahtevi za izločitev sodnika A. A., zagovorniku pa prizna stroške predmetnega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S pritožbenimi navedbami, da napadenega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker se predsednica sodišča v njem ni opredelila do očitka glede sodnikovega izvajanja dokazov izven predlogov državnega tožilstva, pritožba smiselno uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba nima prav. Predsednica sodišča se je namreč do navedenega očitka v zadostni meri opredelila v točki 18 obrazložitve napadenega sklepa, zato smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

5. S preostalimi pritožbenimi navedbami pritožba graja dejanske ugotovitve in zaključke napadenega sklepa ter ponavlja navedbe iz zahteve za izločitev preiskovalnega sodnika, katerih bistvo je strniti v pritožnikovem izražanju dvomov o nepristranskosti in objektivnosti preiskovalnega sodnika zaradi nestrinjanja z njegovimi (procesnimi) odločitvami in vodenjem postopka v obravnavani kazensko-preiskovalni zadevi. S tovrstnimi očitki pa pritožba ne more uspeti, kot je to s sklicevanjem na ustaljena stališča sodne prakse pritožniku pravilno pojasnila predsednica sodišča v točki 15 obrazložitve napadenega sklepa. Pritožbeno sodišče tako znova poudarja, da že zaradi narave sodnega odločanja odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne morejo predstavljati sodnikova pravna stališča, zavzeta pri opravljanju sodne funkcije, oziroma njegove strokovne odločitve tako procesnopravne kot tudi materialnopravne. Za presojo pravilnosti sodnikovih pravnih stališč in strokovnih odločitev oziroma za odpravo morebitnih napak ali nezakonitosti v postopku ima namreč stranka prav v ta namen na voljo z zakonom predvidena redna in izredna pravna sredstva. Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi, brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sodnika, torej ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. Pritožba zato ne more biti uspešna z obširnim zatrjevanjem kršitev obdolženčevih ustavnih pravic in določb ZKP, ki izvirajo zgolj iz procesnega postopanja preiskovalnega sodnika v obravnavani zadevi.

6. Zgornjemu stališču pritožba na načelni ravni sicer pritrjuje, kljub temu pa skuša prepričati, da je zaradi številnosti in kumuliranja procesnih kršitev ter odrekanja obdolženčevih procesnih jamstev očitek o pristranskosti preiskovalnega sodnika utemeljen. Vendar pritožbi ni mogoče pritrditi. Sprejeta odločitev ali procesno vodstvo postopka bi lahko predstavljala izločitveni razlog praviloma le v primeru hkratnega obstoja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je do takšne odločitve oziroma sodnikovega postopanja prišlo zaradi določene pristranskosti, na katero bi kazalo sodnikovo vnaprejšnje prepričanje o zadevi oziroma takšno obnašanje ali ravnanje, ki bi kazalo na pristranski odnos do strank postopka, predvsem v smislu konkretno izkazane povezave sodnika s predmetom postopka oziroma strankami postopka.1 Kaj takega v obravnavani zadevi ni niti zatrjevano niti izkazano. Ravno nasprotno. Predsednica sodišča je za vsako od procesnih kršitev, ki jih pritožnik očita preiskovalnemu sodniku, v razlogih napadenega sklepa razumno pojasnila, zakaj konkretna procesna odločitev ostaja v polju sodniškega odločanja (točke 13-18), pritožbeno sodišče pa s takšnimi razlogi napadenega sklepa soglaša. Pritožba zato ne more uspeti s ponavljajočimi se očitki in grajo postopanja preiskovalnega sodnika v zvezi z zaprosilom zagovornika za preklic in preložitev razpisanega naroka, obrazložitvijo sklepa o zavrženju zahteve za izločitev sodnika, seznanitvijo obdolženca in njegovega zagovornika z zaslišanjem priče C. C., kakor tudi ne z grajo izvedbe preostalih preiskovalnih dejanj, ki jih državno tožilstvo ni posebej predlagalo. V zvezi s pritožbenimi navedbami tako pritožbeno sodišče le še izpostavlja, da je preiskovalni sodnik pri svojem postopanju izhajal iz očitnega dejstva, da je obdolženec za zastopanje pooblastil odvetniško družbo, pri čemer so na pooblastilu za zastopanje obdolženca poimensko navedeni kar štirje odvetniki; da je bilo že v obrazložitvi sklepa o zavrženju zahteve za izločitev sodnika pritožniku izrecno pojasnjeno, da lahko še v fazi preiskave predlaga ponovno zaslišanje določene priče; in da sta preiskovalni sodnik in predsednica sodišča morebitno izvedbo glavne obravnave omenila zgolj na hipotetični ravni. V zvezi s pritožbenim očitkom o številčnosti in kumuliranju procesnih kršitev pa ne gre prezreti, da je pritožnik a priori zahteval izločitev preiskovalnega sodnika že takoj zatem, ko preiskovalni sodnik ni ugodil njegovemu zaprosilu za preklic in preložitev naroka. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje zaključku predsednice sodišča, da sodnikovo vodenje postopka oziroma odločanje v njem, ob odsotnosti okoliščin, ki bi kazale na njegovo vnaprejšnje prepričanje o predmetni zadevi ali povezavo s samo zadevo oziroma stranko postopka, ni znak njegovega pristranskega odnosa.

7. Glede na vse navedeno, pritožba neutemeljeno vztraja na stališču, da so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti preiskovalnega sodnika, in predstavljajo razlog za njegovo izločitev po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Opisanih stališč pa pritožba ne more omajati niti z nadaljnjo grajo procesnega postopanja preiskovalnega sodnika v zvezi z zaslišanjem priče D. D. Vsi pomisleki pritožbe glede vsebine izpovedbe navedene priče in v tej zvezi zatrjevanimi besedami preiskovalnega sodnika so namreč ustrezno protokolirani v uradnem zaznamku z dne 18. 10. 2021 (l. št. 454). Četudi bi preiskovalni sodnik izrekel besede, ki jih problematizira pritožba („gotovo bi gospod B. B. to znal pojasniti“), pa je le še dodati, da tudi te niso take narave, da bi utemeljevale njegovo pristranskost. 8. Po obrazloženem, in ker je sklep predsednice sodišča pravilen in zakonit, pritožba zagovornika pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper napadeni sklep, v skladu s Taksno tarifo in Zakonom o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS I Kp 34310/2018 z dne 25. 10. 2018, tč. 7.