Jedro

Ker je tožniku že pred vročitvijo dokončnega disciplinskega sklepa pravnomočno prenehalo delovno razmerje na drugi podlagi, razveljavitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni vplivala na njegove pravice iz delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je zoper tožnika izvedla dva postopka o prenehanju delovnega razmerja. S sklepom z dne 10.7.2000 in drugostopnim sklepom z dne 4.10.2000 je ugotovila, da tožniku delovno razmerje preneha zaradi neupravičene odsotnosti z dela več kot pet zaporednih delovnih dni, v disciplinskem postopku pa je tožniku s sklepoma z dne 29.6.2000 in 28.9.2000 izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, s tem, da je bil tožniku dokončni disciplinski sklep vročen 20.10.2000. V sporu, ki je bil voden pod opr. št. Pd 532/2000 in Pdp 1007/2004, je bil že pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 10.7.2000 in 4.10.2000 o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela in je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je na podlagi teh sklepov tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo s 4.10.2000. V obravnavani zadevi je tožnik izpodbijal disciplinska sklepa tožene stranke z dne 29.6.2000 in 28.9.2000 ter zahteval reintegracijo na podlagi razveljavitve teh sklepov. Sodišče prve stopnje je pod opr. št. Pd 530/2000 dne 30.6.2003 njegovemu zahtevku ugodilo, na pritožbeni stopnji pa je bila ta odločitev glede reintegracije tožnika razveljavljena in v tem obsegu zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za ugotovitev, da mu pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo in da ga je tožena stranka ob priznanju neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja dolžna vrniti na delo, kot neutemeljen zavrnilo. Ugotovilo je, da je bilo s sodbo v zadevi Pd 532/2000 z dne 16.4.2004, potrjeno s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 1007/2004 z dne 3.2.2006, pravnomočno ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo dne 4.10.2000 zaradi neupravičene odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni oziroma na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke v zvezi s tem z dne 4.10.2000. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita bistveno kršitev postopka v smislu 8. točke in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07). Prva kršitev naj bi bila podana zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje dne 18.5.2006 izvedlo glavno obravnavo, čeprav je tožnik že dne 20.4.2006 sodišče obvestil, da ga zaradi slabega zdravstvenega stanja na obravnavo ne bo. Druga očitana kršitev pa naj bi bila podana zaradi domnevnih nasprotij v izpodbijani sodbi glede učinkovanja sklepov tožene stranke. Vztraja, da bi moralo sodišče upoštevati, da je dokončni disciplinski sklep z dne 28.9.2000 pričel učinkovati s tem dnem in bi moralo zato zaradi njegove razveljavitve ugoditi tožnikovemu reintegracijskemu zahtevku.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Ker je bil tožnik očitno pravočasno in pravilno vabljen na glavno obravnavo, sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je dne 18.5.2006 obravnavo izvedlo kljub temu, da je tožnik sodišče predhodno (več tednov pred tem) obvestil, da se zaradi slabega zdravja obravnave ne bo mogel udeležiti. S pravočasnim vabilom je bila tožniku dana možnost, da se obravnave udeleži, ali osebno, ali po pooblaščencu, tako da je bila neudeležba na obravnavi, ne glede na njegovo siceršnje zdravstveno stanje, stvar njegove odločitve.

Izpodbijana sodba ima razloge in med njimi ni nasprotja, zaradi katerega se ne bi mogla preizkusiti. Zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Revizijsko sodišče soglaša s pravnimi zaključki, da dokončna disciplinska odločba o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja glede datuma prenehanja delovnega razmerja in glede začetka teka roka za sodno varstvo učinkuje šele z dnevom vročitve delavcu. Vendar to stališče za odločitev v zadevi niti ni bistveno. Bistvene so ugotovitve, da je bilo v zadevi Pd 532/2000 pravnomočno ugotovljeno, da je tožniku dne 4.10.2000 delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo zaradi petdnevne odsotnosti z dela na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke s tega dne. To pomeni, da po tem datumu tožnik pri toženi stranki ni bil več v delovnem razmerju.

Gre za pravnomočno razsojeno stvar, na katero je sodišče vezano (drugi odstavek 319. člena ZPP). Nobeni sklepi tožene stranke, sprejeti pred 4.10.2000 glede tožnikovega delovnega razmerja, na učinke takšne pravnomočne odločitve za naprej ne morejo vplivati. Zato zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja po 4.10.2000 in vrnitev na delo ne bi bil utemeljen tudi v primeru, če bi se štelo, da je sporni disciplinski sklep pričel učinkovati že ob njegovem sprejemu dne 28.9.2000. Glede na to je sodišče tožnikov zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja in vrnitev na delo kljub predhodni razveljavitvi spornih disciplinskih sklepov utemeljeno zavrnilo, saj je tožniku že 4.10.2000 delovno razmerje prenehalo na drugi podlagi.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.