Jedro

Sodišče druge stopnje utemeljeno opozarja, da bodoče prikrajšanje tožnika ne izhaja le iz njegovih plačilnih list v pravno upoštevnem obdobju. Gre za hipotetično kategorijo, o kateri se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka, ter upoštevaje tudi vse druge okoliščine v zvezi z oškodovančevo sposobnostjo pridobivanja dohodka (ne le pretekli zaslužek, temveč tudi preostalo delovno zmožnost, nadomestila iz naslova socialnih zavarovanj, ipd.).

Izrek

I. Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže. II. V preostalem delu se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je vtoževal odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi prometne nesreče. Za nepremoženjsko škodo je zahteval 110.000,00 EUR s pripadki, za premoženjsko škodo pa 36.000,00 EUR s pripadki ter mesečno rento v višini 1.000,00 EUR od 1. 11. 2012 dalje.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 14.928,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V preostanku (do 146.000,00 EUR) ter glede mesečne rente je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še o pravdnih stroških (III. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožnika ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prisojeni znesek 14.928,00 EUR zvišalo na 19.928,00 EUR ter ustrezno prilagodilo odločitev o pravdnih stroških (I. točka izreka). V presežku je pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbo toženke pa je zavrnilo v celoti (II. točka izreka). Odločilo je, da toženka sama nosi svoje pritožbene stroške (II. točka izreka).

4. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga bodisi vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodiščema nižjih stopenj bodisi spremembo izpodbijane sodbe, tako da se mu prisodi višja odškodnina. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

6. Tožnik (star 40 let) je v prometni nesreči dne 23. 10. 2009 utrpel nateg vratne hrbtenice, pretres možganov, udarnino leve rame, zvin levega zapestja in delno amnezijo. Krajši čas po nesreči je bil v nezavesti, zato ni utrpel primarnega strahu, je pa 6 mesecev trpel intenziven sekundarni strah ter do enega leta in pol blažji sekundarni strah. 14 dni je trpel hude telesne bolečine, 10 dni srednje hude telesne bolečine, 14 dni stalne blage telesne bolečine in 1 mesec občasne blage telesne bolečine. Prestal je 48 zdravniških pregledov, številne preiskave, fizioterapije in druge nevšečnosti pri zdravljenju. 3 mesece je bil hospitaliziran na psihiatriji, 1 mesec pa manj sposoben za delo. Objektivno dokazljivih trajnih poškodb nima, ima pa simptomatski postravmatski sindrom, posledica katerega so upočasnjeni in togi miselni procesi, spominske motnje, motnje koncentracije in afektivne motnje. Ni več sposoben za vožnjo tovornjaka, kar je poklicno počel pred nesrečo. Manj je sposoben za vožnjo avta in intelektualno delo. Sposoben je za delo, ki ne zahteva psihičnih obremenitev.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

7. Zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju je tožnik zahteval 20.000,00 EUR odškodnine, sodišči nižjih stopenj sta mu prisodili 7.500,00 EUR. Zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je zahteval 80.000,00 EUR, sodišče prve stopnje mu je prisodilo 10.000,00 EUR, sodišče druge stopnje pa je prisojeni znesek zvišalo na 15.000,00 EUR. Zaradi duševnih bolečin zaradi strahu je zahteval 10.000,00 EUR, sodišči nižjih stopenj sta mu prisodili 1.500,00 EUR. Zaradi izgubljenega zaslužka je tožnik zahteval 36.000,00 EUR in 1.000,00 EUR mesečne denarne rente za bodočo premoženjsko škodo. Sodišči nižjih stopenj sta zahtevek v tem delu zavrnili zaradi pomanjkljive trditvene podlage.

**Povzetek revizijskih navedb**

8. Revident meni, da je bila odškodnina odmerjena prenizko in v nasprotju s 179. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Nasprotuje ugotovitvi, da ni doživljal primarnega strahu in da ni utrpel objektivno dokazljivih trajnih poškodb. Da naj bi jih utrpel, naj bi izhajalo iz izvedenskega mnenja. Poudarja, da je bil zaradi suma na trajno poškodbo možganov napoten na dodatne preiskave in na zdravniško komisijo zaradi ugotavljanja invalidnosti I. stopnje. Sklicuje se na pritožbene navedbe. Ne strinja se, da naj bi bila trditvena podlaga glede zahtevka za odškodnino za izgubljeni zaslužek in mesečno rento pomanjkljiva. Obrazložitev sodišča druge stopnje naj bi bila v tem delu nerazumljiva in protislovna. Trditve (v tožbi pod III. in IV.) naj bi bile zadostne in podkrepljene z dokazi. Do končnega izračuna in prilagoditve tožbenega zahtevka pa naj bi prišli s pomočjo izvedenca. V vsakem primeru naj bi sodišče lahko odločilo po prostem preudarku. Nepravilno naj bi bili odmerjeni tudi stroški postopka. Sodišče naj bi moralo upoštevati, da je že po temelju njegov uspeh v pravdi vsaj 50%, in na tej podlagi odmeriti stroške.

**Razlogi za delno zavrženje revizije**

9. V delu, s katerim revident izpodbija odločitev o pravdnih stroških, revizija ni dovoljena. Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena Zakona o pravdnem postopku,2 v nadaljevanju ZPP). Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje je dovoljena le, če se z njim postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ker sklep o stroških ni tak sklep,3 je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP) (I. točka izreka).

**Presoja utemeljenosti revizije v preostalem (dovoljenem) delu**

10. Revizija ni utemeljena.

11. Revizija je samostojno in izredno pravno sredstvo, uperjeno zoper sodbo sodišča druge stopnje. V njej je treba obrazloženo in konkretizirano izpodbijati predvsem razloge te sodbe. Do uspeha stranke v revizijskem postopku zato praviloma ne more pripeljati niti prepis pritožbenih navedb v reviziji, še manj pa zgolj posplošeno sklicevanje na navedbe v pritožbi, kot je to storil revident v konkretni zadevi.

12. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker je revizijsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje vezano, so neupoštevne vse revizijske navedbe, s katerimi revident poskuša izpodbiti v postopku ugotovljeno dejansko stanje (npr. navedbe, da je doživljal primarni strah in da je utrpel trajne poškodbe).

13. Revizijska navedba, da je bil tožnik napoten na dodatne preiskave in na zdravniško komisijo zaradi ugotavljanja invalidnosti I. stopnje, predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto. Stranke smejo v reviziji navajati nova dejstva le v primeru, da se ta nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP), ta pogoj pa v konkretnem primeru ni izpolnjen.

14. Glede na ugotovljeni obseg nepremoženjske škode revizijsko sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina po višini primerna in v skladu s temeljnimi načeli odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo, tako z načelom individualizacije kot tudi z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odškodnine za nepremoženjsko škodo iz te skupine in kategorije poškodb se gibljejo v širokem razponu, pri čemer primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da prisojena odškodnina v konkretnem primeru ne odstopa od spodnje meje.

15. Revizijsko sodišče pritrjuje tudi sklepu sodišč nižjih stopenj, da je trditvena podlaga glede premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka in mesečne rente za bodočo premoženjsko škodo pomanjkljiva.

16. Izgubljeni zaslužek za obdobje od škodnega dogodka do trenutka vložitve tožbe bi tožnik moral natančno konkretizirati, saj je razpolagal z vsemi potrebnimi podatki o tem, kakšen je bil njegov povprečni dohodek v upoštevnem obdobju pred škodnim dogodkom, predvsem pa o tem, kakšen dohodek točno je prejel v obdobju po nesreči, za katero vtožuje odškodnino zaradi izgubljenega zaslužka. Zato za opredelitev višine dohodka po nesreči ne zadostuje, kot pravilno opozarjata sodišči nižjih stopenj, zgolj navedba, da je "v zadnjem obdobju iz naslova boleznine prejemal le 300,00 do 400,00 EUR", torej navedba o povprečnem mesečnem dohodku. Pravilno sta sodišči nižjih stopenj pojasnili, da predložene mesečne plačilne liste in izpovedbe strank kot dokazna sredstva ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Temu tudi ni namenjeno dokazovanje z izvedencem, ki naj bi (kot meni revident) "razlike poračunal oz. prišel do končnih izračunov, ki bi bili podlaga eventualnemu skrčenju ali razširitvi zahtevka". Informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, je izjemoma dovoljen le, če stranka ne more poznati dejstev, v zvezi s katerimi nosi trditveno in dokazno breme.4 V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Ob tem ni odveč dodati, da dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke tožnik sploh ni predlagal.5

17. Potreba po razjasnitvi tožnikove (že tako pomanjkljive) trditvene podlage se je še povečala ob toženkinih trditvah, da bi (ob dejstvu, da je šlo za nesrečo pri delu) tožnik po nesreči moral prejemati bolniško nadomestilo v višini 100% plače, da torej v času bolniškega staleža sploh ne bi smel biti v ničemer prikrajšan, ter da bi bilo treba pridobiti tudi podatke ZPIZ, saj da naj bi bil tožnik z odločbo ZPIZ kategoriziran kot invalid III. stopnje. Na te navedbe pa se tožnik ni odzval in ni pojasnil niti tega, kje je bil zaposlen, koliko časa je bil v bolniškem staležu (oziroma ali je še vedno), ali dobiva nadomestilo od ZPIZ, ipd. Slednje bi bilo relevantno tudi za presojo utemeljenosti zahtevka za denarno rento. Sodišče druge stopnje utemeljeno opozarja, da bodoče prikrajšanje tožnika ne izhaja le iz njegovih plačilnih list v pravno upoštevnem obdobju. Gre za hipotetično kategorijo, o kateri se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka, ter upoštevaje tudi vse druge okoliščine v zvezi z oškodovančevo sposobnostjo pridobivanja dohodka (ne le pretekli zaslužek, temveč tudi preostalo delovno zmožnost, nadomestila iz naslova socialnih zavarovanj, ipd.).

18. Prav tako ne gre za primer, ko bi bilo odškodnino utemeljeno dosoditi po prostem preudarku. V skladu s prvim odstavkom 216. člena ZPP namreč to pride v poštev le takrat, ko se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, kaj takega pa v obravnavani zadevi ni mogoče trditi.

19. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (II. točka izreka).

**Revizijski stroški**

20. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnik z revizijo ni uspel, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami. 2 Glej Pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja 2/98, str. 4, in odločbe VS RS v zadevah II Ips 355/2013, II Ips 157/2014, II Ips 45/2013, II Ips 60/2014, II Ips 137/2012. 3 Prim., npr., sodbi VS RS v zadevah II Ips 163/2012 z dne 17. 1. 2013 in II Ips 4/2014 z dne 10. 7. 2014. 4 Predlagala ga je toženka, ki pa je predlog nato umaknila.