Jedro

Vsaka država ima suvereno pravico s svojimi zakoni urediti vprašanja državljanstva kot pravne vezi med konkretno državo in njenimi državljani na svojem državnem teritoriju, nikakor pa nima (suverene) pravice urejati vprašanj državljanstva tujih držav.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke in potrdila odločbo Upravne enote A .z dne 6. 2. 1996, s katero je prvostopni organ ugotovil, da (pri)tožnica A.A., roj. 15. 5. 1940 v A., hči B.B. in C.C., ni državljanka Republike Slovenije.

V obrazložitvi navaja, da je prvostopni organ na podlagi zahtevka (pri)tožnice za ugotovitev državljanstva v postopku ugotovil, da (pri)tožnica doslej ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu Republike Slovenije in da na dan 6. 4. 1941 ni bila domovinsko pristojna na ozemlju tedanje Kraljevine Jugoslavije ter tako ni bila državljanka tedanje kraljevine. Po paragrafu 7 Zakona o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z dne 21. 9. 1928 (Službene novine št. 254 z dne 3. 10. 1930) je dobil otrok z rojstvom očetovo državljanstvo. Iz evidence nekdanje Občine A. pa je razvidno, da je Kraljevska banska uprava Dravske banovine v A. dne z 14. 2. 1939 izdala odločbo na podlagi vloge tožničinega očeta B.B. z dne 5. 12. 1938 s prilogo - potrdilom ameriških oblasti, da je imenovani dne 21. 11. 1922 pridobil ameriško državljanstvo, da imenovani ni državljan Kraljevine Jugoslavije temveč ameriški državljan in kot tak ni zavezan za plačilo davka. Ker tožničin oče B.B. tako na dan 6. 4. 1941 ni bil državljan Kraljevine Jugoslavije, tudi njegova hči na ta dan ni bila državljanka kraljevine in tudi ni postala državljanka DFJ po 1. odstavku 35. člena v zvezi s 37. členom Zakona o državljanstvu DFJ oziroma pozneje Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48, v nadaljevanju ZDrž) kakor tudi ne državljanka Republike Slovenije po določbi 39. člena Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-I in nadaljnji).

Tožena stranka zavrača pritožbene navedbe, da je bilo dejansko stanje glede (pri)tožničine občinske pripadnosti nepravilno ugotovljeno in nepopolno obrazloženo ter s tem kršena pravila postopka. Glede pridobitve državljanstva s poreklom pa tožena stranka pojasnjuje, da (pri)tožnica ni pridobila državljanstva nekdanje LR Slovenije in FLRJ, ker (pri)tožničin oče B.B. na dan 6. 4. 1941 ni bil državljan Kraljevine Jugoslavije, tudi (pri)tožnica kot njegova hči na ta dan ni bila državljanka Kraljevine Jugoslavije in zato tudi na dan 28. 8. 1945 ni pridobila državljanstva novonastale jugoslovanske države po 1. odstavku 35. člena v zvezi s 37. členom ZDrž. Tožena stranka zaključuje, da je prvostopna odločba pravilna in utemeljena, pritožba pa neutemeljena, ker v postopku prvostopni organ ni našel nobenega dokaza o tem, da bi bila (pri)tožnica kadarkoli državljanka Kraljevine Jugoslavije in domovinsko pristojna na ozemlju Kraljevine Jugoslavije na dan 6. 4. 1941 niti ni takega dokaza v postopku predložila sama (pri)tožnica. Tudi okoliščina, da se je (pri)tožnica leta 1956 preselila v ZDA še ne pomeni, da je bila (pri)tožnica na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojna na območju tedanje kraljevine. To bi lahko dokazala z listinami, iz katerih bi bilo razvidno, da je bil njen oče državljan Kraljevine Jugoslavije, saj je mogel biti domovinsko pristojen na območju Kraljevine Jugoslavije samo državljan kraljevine, vsaka občina pa je morala na podlagi Zakona o občinah (Službeni list št. 229/35 z dne 29. 4. 1933) voditi knjige domovincev in izdajati o tem na zahtevo strank javne listine. Članstvo v občini je lahko pridobil le državljan kraljevine. Po določbi paragrafa 3 Zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije (Službeni list št. 109 z dne 19. 11. 1928) pa je moral imeti vsak državljan kraljevine domovinstvo v eni izmed občin kraljevine. Tožena stranka pojasnjuje, da so mladoletni zakonski otroci sledili članstvu svojega očeta, (pri)tožničin oče pa kot tuj državljan sploh ni mogel imeti domovinske pristojnosti na ozemlju Kraljevine Jugoslavije. Tudi v poročnem listu njenih staršev z dne 21. 8. 1938 ni v rubriki državljanstvo nobenega vpisa o državljanstvu zakoncev, prav tako tudi na izpisku iz rojstne matične knjige za (pri)tožnico ni vpisan podatek o državljanstvu.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi (pri)tožnica lahko pridobila državljanstvo po 2. točki 1. odstavka 4. člena Zakona o državljanstvu FLRJ pa tožena stranka pojasnjuje, da je ta predpis začel veljati 5. 7. 1946, (pri)tožnica pa je bila rojena leta 1940, zato se zanjo uporablja Zakon o državljanstvu DFJ (Uradni list DFJ, št. 64/45), ki v 1. odstavku 35. člena določa, da za državljane FLRJ po tem zakonu veljajo osebe, ki so bile po veljavnih predpisih na dan 28. 8. 1945 državljani FLRJ, do 28. 8. 1945 pa se je uporabljal Zakon o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije, ki je določal, da mora vsak državljan kraljevine imeti domovinstvo v eni izmed občin kraljevine. (Pri)tožnica pa je imela državljanstvo in domovinstvo po svojem očetu, ki je bil že leta 1922 državljan ZDA, zato ni imel domovinstva v Kraljevini Jugoslaviji. Zato tudi (pri)tožnica ni bila državljanka Kraljevine Jugoslavije in se zato po določbi 1. odstavka 35. člena ZDRŽ tudi na dan 28. 8. 1945 ni štela za državljanko LR Slovenije in FLRJ.

Tožeča stranka meni, da sta nezakoniti tako prvostopna odločba kot uvodoma navedena odločba tožene stranke. V tožbi navaja, da da je Zakon o državljanstvu kraljevine SHS v paragrafu 7 pod a) določal, da ima po rojstvu državljanstvo zakonski otrok državljana ne glede na rojstni kraj pod b) pa državljankin nezakonski otrok ne glede na rojstni kraj in v nasprotju s trditvijo izpodbijane odločbe tožene stranke kot tudi prvostopne odločbe ni določal, da ima otrok, katerega oče je tuji državljan, državljanstvo države, katere državljan je oče, torej da sledi otrokovo državljanstvo državljanstvu očeta. Poleg tega pa Zakon o državljanstvu kraljevine SHS le izjemoma loči državljane po spolu in to le tam, kjer je to nujno potrebno. Pojem "državljan" pokriva pojema državljanka in ne le državljan, kot je razvidno iz besedila paragrafov 2, 3, 4, 11, 12, 31 in drugih, pri čemer se pojem državljanka uporablja le ko gre za državljana ženskega spola, kot npr. paragraf 7 pod točko a), ki govori le o pridobitvi državljanstva državljankinega nezakonskega otroka. Po paragrafu 7 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS je pridobil državljanstvo ne glede na rojstni kraj otrok, katerega mati in oče sta bila ob rojstvu državljana Kraljevine SHS. Iz "družinske knjižice", ki jo je v postopku pred upravnim organom prve stopnje predložila tožeča stranka, je razvidna domovinska pristojnost matere tožeče stranke C.C. v A. Po 2.točki 1. odstavka 4. člena Zakona o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati 28. 8. 1945, so pridobili s poreklom jugoslovansko državljanstvo otroci, "ako je oče ali mati jugoslovanski državljan in izvirajo otroci iz zakona, sklenjenega pred pristojnimi jugoslovanskimi organi.

V tožbi dalje še navaja, da je tožnica pridobila jugoslovansko državljanstvo najkasneje 28. 8. 1945, saj sta njen oče in mati sklenila zakonsko zvezo dne 21. 8. 1939 v A. Dejstvo, da državljanstvo tožnice ni navedeno v izpisku iz rojstne matične knjige nima pomena, saj enako ni navedeno državljanstvo njenih staršev niti na izpisku iz poročne matične knjige. Upravni organ pa ni pozval tožnice, naj predloži dokaz o domovinski pristojnosti njenega očeta ali matere niti njene domovinske pristojnosti niti v dopisu z dne 17. 8. 1995 niti prej niti kasneje. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in odločbo prvostopnega organa ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. T ožbi je tožeča stranka poleg pooblastila DD odvetniku (priloga A1) priložila izpodbijano odločbo tožene stranke (priloga A2), prvostopno odločbo (priloga A3) in overjeno pooblastilo, ki ga je tožeča stranka A.A. dala E.E. in D.D., za zastopanje tožnice v vseh postopkih v zvezi z denacionalizacijo (priloga A4).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri zavrnilni odločbi in ocenjuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Tožena stranka je sodišču skupaj z odgovorom na tožbo predložila popis spisa organa prve stopnje, pritožbo s 16 prilogami in dopolnitev pritožbe z 2 prilogama ter upravni spis organa druge stopnje. Sodišču je predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa na podlagi določbe 3. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, popravek in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) prijavilo svojo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče na podlagi priloženih upravnih spisov ugotavlja, da je tožena stranka poslala nepopoln spis, vendar je kljub temu odločilo na podlagi listin in podatkov, ki se nahajajo v predloženem spisu, in na podlagi podatkov tožbe in tožbenih prilog. V obravnavanem primeru gre za ugotovitev državljanstva tožeče stranke na podlagi 29. člena v zvezi s 43. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). Po določbi 29. člena ZDRS ugotavlja državljanstvo osebe na prvi stopnji za notranje zadeve pristojni upravni organ občine oziroma upravne enote, na območju katere ima oseba stalno prebivališče (oz. je imela zadnje stalno prebivališče); prvostopni organ je dolžan na zahtevo posameznika o njegovem državljanstvu izdati ugotovitveno odločbo, prav tako pa je ugotovitveno odločbo dolžan izdati tudi na zahtevo organa, ki vodi postopek v zvezi z uveljavljanjem pravice posameznika. Po določbi 43. člena ZDRS se državljanstvo oseb, ki doslej niso bile vpisane v evidenco državljanov RS, vpiše naknadno v rojstno matično knjigo na podlagi ugotovitvene odločbe, ki jo po uradni dolžnosti izda pristojni občinski upravni organ. Za državljana RS velja na podlagi 39. člena ZDRS kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne republike Jugoslavije. S to določbo je tako zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi. Navedeno pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati vse tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali na današnjem območju Republike Slovenije v času njenega rojstva pa vse do tedaj, ko se državljanstvo ugotavlja. Prej veljavni predpis v smislu 39. člena ZDRS je tudi Zakon o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati 28. 8. 1945 in je bil kasneje večkrat spremenjen in dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 105/48, v nadaljevanju ZDrž). Ta zakon je v 35. členu določal, da za državljane DFJ oziroma FLRJ veljajo osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 državljani DFJ oziroma FLRJ po veljavnih predpisih, kar pomeni, da se po tej določbi šteje za jugoslovanskega (in republiškega) državljana povojne novonastale jugoslovanske države oseba, ki je bila na dan 6. 4. 1941 državljan nekdanje Kraljevine Jugoslavije ( pred tem Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev). Tožeča stranka v tožbi ne nasprotuje ugotovitvam tožene stranke in prvostopnega organa pred njo, da je bil tožničin oče ameriški državljan od leta 1922 dalje, ki je v A. leta 1939 s tožničino mamo sklenil zakonsko zvezo, v kateri se je v A. leta 1940 rodila tožnica, njeno državljanstvo pa v rojstnem listu ni vpisano, prav tako tudi v poročnem listu tožničinih staršev ni vpisano njuno državljanstvo. Tožnica v tožbi tudi ne nasprotuje zaključku tožene stranke, ki je, tako kot prvostopni organ pred njo, navedla, da so mladoletni zakonski otroci sledili članstvu v občini svojega očeta, vendar je članstvo v občini lahko pridobil le državljan tedanje Kraljevine SHS. Po določbi paragrafa 7 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS imajo po rojstvu državljanstvo: a) državljanov zakonski otrok, ne glede na rojstni kraj; b) državljankin nezakonski otrok, ne glede na rojstni kraj. Navedeni zakon je z določbo paragrafa 2, po katerem državljan Kraljevine SHS ne more biti istočasno državljan druge države, izrecno izključeval dvojno državljanstvo. Zato sodišče po preučitvi predmetne prvostopne odločbe in dopolnjene pritožbe s prilogami ter izpodbijane odločbe tožene stranke ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, pravilni pa so tudi razlogi, ki jih je v svoji obrazložitvi navedla tožena stranka glede vseh pravno relevantnih okoliščin te sporne zadeve in glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila tudi materialni predpis (39. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije). Sodišče se z navedenimi razlogi strinja in jih zato na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS). Kot neutemeljeno pa sodišče zavrača tožbeno navedbo, da Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS ne določa, da ima otrok, katerega oče je tuj državljan, državljanstvo države, katere državljan je oče, kar naj bi trdila v izpodbijani odločbi tožena stranka in prvostopni organ v prvostopni odločbi, saj iz izpodbijane odločbe (niti iz odločbe prvostopnega organa pred njo) taka trditev ne izhaja.

Pri tem sodišče le še pripominja, da ima vsaka država suvereno pravico s svojimi zakoni urediti vprašanja državljanstva kot pravne vezi med konkretno državo in njenimi državljani na svojem državnem teritoriju, nikakor pa nima (suverene) pravice urejati vprašanj državljanstva tujih držav. Po presoji sodišča pa je neutemeljena tudi nadaljnja tožbena navedba, da je iz "družinske knjižice" (ne glede na njeno dokazno vrednost) razvidna domovinska pristojnost tožničine matere v A, saj navedena okoliščina v obravnavanem primeru niti ni pravno relevantna ob nespornem dejstvu, da je bila tožnica rojena kot zakonski otrok leta 1940 v času trajanja zakonske zveze njenih staršev, sklenjene leta 1939, kar prav tako med strankama ni sporno. Le v primeru, če bi bila tožnica rojena leta 1940 kot nezakonski otrok, bi bilo pravno pomembno vprašanje o občinski pripadnosti oziroma domovinski pristojnosti nezakonske matere, vendar v obravnavani zadevi ni dvoma, da ne gre za tak primer, pa tudi tožnica ne zatrjuje in ne dokazuje, da je nezakonski otrok. Glede na navedeno sodišče nima pomislekov o tem, da je tožena stranka v bistvenih okoliščinah dejansko stanje pravilno ugotovila ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila predpise, na katere se sklicuje.

Ker v postopku izdaje izpodbijane odločbe tudi niso bila kršena pravila postopka, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe ZUP/86 je sodišče v tem primeru uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi določbe 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji).