Jedro

Za nedobrovernega posestnika velja tisti, kdor ve ali bi moral vedeti, da ni upravičen imeti stvar v posesti, jo uporabljati ali uživati, ki torej uporablja določeno stvar brez pravne podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pod točko I. izreka prekinjeni pravdni postopek III P 340/2015 nadaljevalo, ugotovilo obstoj terjatve 10.683,02 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), ugotovilo obstoj terjatve toženca v višini 3.423,69 EUR (III. točka izreka), ugotovilo neobstoj terjatve toženca do tožnikov v znesku 4.218,31 EUR (IV. točka izreka), pobotalo terjatvi tožnikov in toženca v višini 3.423,69 EUR (V. točka izreka), tožencu naložilo plačati tožnikoma znesek 11.011,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice 10.683,02 od 5. 7. 2018 dalje do plačila (VI. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo (VII. točka izreka) in tožencu naložilo, da tožnikoma povrne njune pravdne stroške v znesku 1.481,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba graja zaključke sodišča prve stopnje, da je toženec nedobroverni posestnik, ker sta njegova starša izrazila željo, da bi se naj iz stanovanjskega objekta izselil po letu 2010. Po mnenju pritožbe zgolj navedba tožnikov, da naj bi bila želja staršev, da se toženec izseli, ne predstavlja pravnega temelja za plačilo uporabnine. Želja ni bila pogojevana z zahtevo za izpraznitev. Iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju izhaja, da je bila na A.K. ml. (drugega tožnika) zgolj naslovljena želja, da naj se nepremičnina izprazni in ne zahteva. Prav tako pa je v pogodbi o dosmrtnem preživljanju izrecno zapisano, da toženec za uporabo ne plačuje najemnine. Zgolj želja po mnenju pritožbe ne predstavlja zahteve staršev po izselitvi toženca iz nepremičnine. Dopušča uporabo nepremičnine ob vednosti, da je toženec v nepremičnino tudi vlagal in objektivno povečal njeno vrednost, skrbel za starše in urejal okolico. Glede na to pritožba meni, da toženca ni mogoče šteti za nedobrovernega lastniškega posestnika, ki bi bil po 96. členu SPZ dolžan vrniti vse plodove s samo uporabo nepremičnine. Drugi tožnik kljub izrecno napisani želji staršev v pogodbi o dosmrtnem preživljanju tožencu nikoli ni izstavil zahteve za izpraznitev sporne nepremičnine, še manj zahteval plačilo uporabnine. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe, v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške.

3. Tožnika sta odgovorila na pritožbo in se zavzemata za njeno zavrnitev. Priglašata stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Bistvo spora v predmetni zadevi je vprašanje, ali je bil toženec nedobroverni lastniški posestnik. Tožnika namreč zatrjujeta, da je toženec bival v sporni nepremičnini v letih med 2010 in novembrom 2016. Po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju med prvo tožnico in njenim možem ter drugim tožnikom, sta tako tožnica in njen mož, kot tudi drugi tožnik zahtevala izselitve toženca iz nepremičnine. Toženec v nasprotju s tem navaja, da zahteva za izselitve ni bila nikoli podana, kvečjemu le želja staršev, da se iz nepremičnine izseli.

7. Za nedobrovernega posestnika velja tisti, kdor ve ali bi moral vedeti, da ni upravičen imeti stvar v posesti, jo uporabljati ali uživati, ki torej uporablja določeno stvar brez pravne podlage.

8. Tožnika, na katerih je bilo dokazno breme, da dokažeta, da je toženec uporabljal sporno nepremičnino brez pravnega naslova, sta navedeno dokazovala s pričami. Tako prva tožnica kot sestra toženca sta izpovedali, da je bil toženec pisno pozvan, da se izseli iz sporne nepremičnine. Drugi tožnik je prav tako izpovedal, da sta se starša odločila, da se toženec izseli in da njemu prepustita celotno premoženje, zato je bila tudi z njim dogovorjena pogodba o dosmrtnem preživljanju. Celo sam toženec je izrecno navedel, da sta starša izrazila željo, da bi se izselil iz sporne nepremičnine po letu 2010. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbe prič in v izpovedbi toženca našlo nasprotja, zaradi česar tožencu ni poklonilo vere. Dokazni postopek je tako pokazal, da je bil toženec vabljen na sestanek k notarki, pri kateri se je sklepala pogodba o dosmrtnem preživljanju v letu 2010 z namenom seznanitve z izselitvijo, kar sta potrdili sestra toženca in prvi tožnik. Obisk notarke je potrdil celo toženec. Čeprav je navajal, da ga notarka z izselitvijo ni seznanila. Vendar ob prepričljivih izpovedbah preostalih prič, ki so poleg omenjenega sestanka pri notarki navajale, da je bil toženec tudi s strani staršev celo pisno pozvan na izselitev, toženec pa je željo staršev po njegovi izselitvi sam priznaval, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec bil pozvan na izselitev večkrat in to v letu 2010. Očitno je šlo za poziv na izselitev in ni ostalo zgolj pri želji staršev, da se iz sporne nepremičnine izseli, kot to želi prikazati pritožba. Ker pa tožnikoma ni uspelo natančno časovno dokazati obdobja, v katerem je bi toženec pozvan na izselitev, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se je moral toženec izseliti s 1.1.2011. 9. V zvezi s pritožbeno grajo, da iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju izhaja, da toženec za uporabo sporne nepremičnine ne plačuje najemnine, iz česar pritožba sklepa, da ni podlage za plačilo uporabnine oziroma da je določeno, da tožencu ni potrebno za uporabo sporne premičnine plačati uporabnine, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da iz pogodbe o domsrtnem preživljanju pod točko četrtič pri toženčevem imenu izhaja, da „je želja preživljancev (staršev), kar sta sinu (tožencu) tudi povedala, da se iz stanovanjske hiše, kjer stanuje in ne plačuje najemnine ter ne prispeva k adaptaciji nepremičnine, izseli in si ustvari svoje stanovanje“. Kar po oceni sodišča druge stopnje ne pomeni nič drugega kot to, kar je dokazni postopek pokazal: namen staršev kot tudi drugega tožnika, da se toženec iz sporne nepremičnine izseli. Zapisano „da stanuje v hiši in ne plačuje najemnine“ pa je po oceni sodišča druge stopnje zgolj povzetek dejanskega stanja, torej ugotovitev dejstev, da toženec sporno nepremičnino, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, uporablja in da zanjo ne plačuje najemnine. Hkrati pa iz zapisa izhaja tudi želja staršev po izselitvi toženca iz nepremičnine. Tak zapis v pogodbi o dosmrtnem preživljanju samo še potrjuje izpovedbe prič o tem, da je bil toženec pri notarki seznanjen z dejstvom, da se mora iz sporne nepremičnine izseliti.

10. Temelj za plačilo uporabnine oziroma vrnitev plodov je tako podan po določbah 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kot tudi na podlagi določb drugega odstavka 96. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki ga je treba po oceni sodišča druge stopnje uporabiti prvenstveno, ko tožnika uporabnino zahtevata na podlagi svoje lastninske pravice. Po določbi prvega odstavka 92. člena SPZ lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, pri tem pa mu je po prvem in drugem odstavku 96. člena istega zakona tisti posestnik, ki je nedobroveren, dolžan vrniti vse plodove stvari oziroma vrednost obranih plodov, ki jih je porabil, odtujil ali uničil, kot tudi vrednost plodov, ki jih ni pobral. V konkretnem primeru, ko je objekt lastninske pravice stanovanje, so plodovi stvari civilni in jih predstavlja uporabnina. V zvezi z nedobrovernim posestnikom sodna praksa za osnovni kriterij pri presoji koristi praviloma jemlje tisto korist, ki bi jo nepošteni posestnik lahko imel od stvari, pri čemer pravica od uporabe izključenega lastnika do uporabnine ni odvisna od tega, kako nedobroverni posestnik izkorišča oziroma je izkoriščal tujo stvar.

11. Ker je torej dokazni postopek pokazal, da je bil toženec nedobroverni posestnik, mora plačati uporabnino, ki je enaka tržni najemnini z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti vsake posamezne mesečne uporabnine do plačila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg terjatve tožnikov do toženca, kot tudi terjatev toženca do tožnikov iz naslova vlaganj v nepremičnino. Ob tem sodišča druge stopnje zgolj še pripominja, da velja pri zahtevku na povrnitev vlaganj obogatitveni princip. Tako 190. člen OZ kot specialno določilo 48. člena SPZ določata, da je lastnik nepremičnine dolžan vrniti le toliko oz. tisto, za kar je obogaten oz. toliko, kolikor je zaradi vlaganj prikrajšanega nepremičnina več vredna (obogatitveno načelo), ne pa tega, kar je prikrajšani dal oz. vložil (vrnitveni princip). Tako namreč ni nujno, da vlaganja povečujejo vrednost nepremičnine, zlasti pa vrednost vlaganj ni nujno enaka večvrednosti nepremičnine.1 Kar pomeni, da lahko toženec zahteva le povrnitev tistega zneska, ki pomeni povečanje vrednosti celotne nepremičnine in ne celotne višine vlaganj, kot zatrjuje v pritožbi. Ker je bila vrednost nepremičnine povečana po mnenju izvedenca za znesek 3.423,69 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj toženčeve terjatve do tožnikov v tej višini in ustrezno obe terjatvi med seboj, potem ko je ugotovilo, da so se stekli vsi pogoji za uveljavljani pobot, pobotalo in pravilno odločilo kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

12. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške postopka s pritožbo.

14. Praviloma sodišče druge stopnje tudi ne priznava stroškov odgovora na pritožbo, razen v izjemnih primerih. Ker takšna izjema v obravnavanem primeru ni podana, je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11.člena ZPP) odločilo, da tožnika krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

1 VSRS opr. št. II Ips 125/2011 z dne 8.12.2011.