Jedro

Tožnikovo protipravno ravnanje je v tem, da kot agent, ki je strokovnjak in torej pozna delovanje ter značilnosti trga na katerem deluje, ni upošteval principalovega obvezujočega navodila, ki ni dopuščalo drugačnega ravnanja. Šlo je za navodilo, da pri sklepanju posla v imenu in na račun toženke izključi toženkino obveznost plačila pogodbenih penalov za primer zamude. Navodila niti ob sklepanju posla niti kasneje ni izpolnil. Zato je odškodninsko odgovoren za posledice nastale zamude. Svoje odškodninske odgovornosti, ki izvira iz agencijske pogodbe s toženko, se ne more razbremeniti s pritožbenim polemiziranjem v smeri, da ni imel vpliva na rok izpolnitve in z (neizkazanim) zavzemanjem, da je za zamudo nekako odgovorna toženka. Svoje ekskulpacije ne more doseči s sklicevanjem na vzroke za posledico, ki bi jo moral preprečiti, zato so njegove pritožbene navedbe v zvezi z odgovornostjo za zamudo pravno nerelevantne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 1.393,55 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (I.) ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke (tožnika) zoper toženo stranko (toženko) v višini 18.019,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.019,00 EUR od 20.12.2016 dalje do plačila in od 5.000,00 EUR od 3.1.2017 dalje do plačila; (II.) ugotovilo obstoj terjatve toženke zoper tožnika v višini 19.135,94 EUR; (III.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 190.733,00 EUR s pripadki, ki je podrobneje povzet v izpodbijani sodbi in se na tem mestu ne ponavlja; (IV.) ustavilo postopek za znesek 3.540,16 EUR; in (V.) odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni od vročitve sodbe toženki povrniti 6.902,56 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo (ne pa tudi sklep o ustavitvi) je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni, oziroma podredno, naj se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, uveljavlja razloge zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (izpostavlja pogodbi z dne 1.12.2015 in 21.1.2016 ter meni, da sodišče ne bi smelo uporabiti avstrijskega prava pri drugi pogodbi in bi se moralo opreti na tretji odstavek 823. člena Obligacijskega zakonika (OZ)). Meni, da sta podani bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in relativna bistvena kršitev v zvezi z nepravilno uporabo 3. člena ZPP. Nasprotuje neizvedbi dokaza z zaslišanjem priče A. A. V zvezi z zavrnjenimi tožbenimi zahtevki po pogodbi z dne 1.12.2015 se zavzema v smeri, da je izkazal opravljanje svojega dela vse do prenehanja pogodbe. Glede procesnega pobotnega ugovora izpostavlja, da kot agent ni imel pristojnosti sklepanja pogodbe v imenu in za račun toženke in da ni podanih predpostavk njegove odškodninske odgovornosti. Pri presoji po pogodbi z dne 21.1.2016 pa vztraja, da je odstopljeni upnik (drug toženkin agent) upravičen do plačila provizije in da je njegovo delo v tej smeri izkazano s plačilom enega računa s strani toženke.

3. Toženka v vsebinskem odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Obširno nasprotuje pritožbenim navedbam in soglašata z odločitvijo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da ugotovljenega dejanskega stanja, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo, se pa bo v nadaljevanju te obrazložitve opredelilo do vseh pritožbenih očitkov, s katerimi se le-to izpodbija. Ker sta izpodbijana sodba in pritožba strukturirani po treh presojanih sklopih (o zahtevkih po pogodbi z dne 1.12.2015, o zahtevkih po pogodbi z dne 21.1.2016 in o procesnem pobotnem ugovoru), je zavoljo te obrazložitve na tožnikovo pritožbo odgovorjeno sledeč razlogom pritožbe.

**O pritožbeno spornih zahtevkih po pogodbi z dne 1.12.2015**

6. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožnik upravičen do plačil mesečnih proračunskih obrokov v zneskih 5.000,00 EUR za mesec januar in (sorazmerno) 3.214,00 EUR za mesec februar po Pogodbi o prodajnem zastopanju z dne 1.12.2015, ki jo je kot agent sklenil s toženko kot principalom in ki je prenehala veljati 19.2.2017. Tožnik pravilno povzema 6.1. člen pogodbe, iz katerega izhaja, da se toženka strinja, da plača zastopniku kot mesečni proračunski obrok znesek 5.000,00 EUR iz naslova delnega predplačila za zaslužene provizije, iz česar zastopnik krije vse tekoče stroške, povezane z njegovimi dejavnostmi; da, če ni drugače dogovorjeno v pisni obliki, toženka ne bo imela drugih obveznosti do zastopnika za nadomestilo za stroške, ki jih krije zastopnik izključno iz tega proračuna ali provizij, dolgovanih v skladu s pogoji te pogodbe; in da se 50% teh mesečnih proračunskih obrokov poračuna iz provizij na podlagi te pogodbe.

7. Sodišče prve stopnje ni zmotno povzelo tožnikovih navedb, temveč jih je povzelo in nanje odgovorilo po najboljših možnih močeh, saj so bile nekatere navedbe delno kontradiktorne in so se tudi nekoliko spreminjale. Da mesečni pavšalni znesek sploh ni bil namenjen povračilu stroškov, je tožnik izpostavil v svoji vlogi z dne 11.3.2021 (na 3. strani odstavek zgoraj). Da naj bi tožnik navajal, da so bili tekoči stroški, povezani z zastopniškimi dejavnostmi, v celoti zaobseženi v proviziji, iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Tožnikova teza, da je upravičen do plačila omenjenega pavšala ne glede na nastanek stroškov oziroma ne glede na nastanek obveznosti toženke za plačilo provizije, niti ni bistvena in ne more imeti vpliva na pravilnost odločitve v tem delu. Vseeno je, če je sodišče prve stopnje morebiti napačno interpretiralo omenjeno pogodbeno določilo v delu, da 50% omenjenega zneska predstavlja akontacijo provizije, ostalih 50% pa nadomestilo za kritje tekočih stroškov, povezanih s tožnikovimi aktivnostmi. Da gre za delno predplačilo (akontacijo) za zaslužene provizije je (med drugim) navajal sam tožnik (na istem mestu kot je navedeno zgoraj). Tako izhaja tudi iz pogodbenega besedila. Pritožbeno zavzemanje, da bi mu moralo sodišče prve stopnje prisoditi mesečni (pavšalni) proračunski obrok tudi za meseca januar in (sorazmerno) februar 2017 v celoti oziroma vsaj v višini 50%, ne more biti utemeljeno v nobenem primeru. Pravilni so namreč razlogi sodišča prve stopnje, da je do plačila predmetnega lahko upravičen le v primeru, če je v tem obdobju deloval kot agent. To velja za sporno (akontacijo) provizije in za pavšalno kritje tekočih stroškov, „povezanih z njegovimi dejavnostmi“. Povedano drugače, niti ni bistveno ali je tožnik v tem obdobju uspešno posredoval in ali so mu v tem obdobju dejansko nastali stroški, temveč je relevantno predvsem, ali je v tem obdobju sploh opravljal svoje delo agenta.

8. Pritožbeno zatrjevanemu smislu pogodbenih določil o pavšalnih oziroma fiksnih plačilih ni mogoče slediti na način, za katerega se v nadaljevanju pritožbe (verjetno) zavzema tožnik, ko navaja, da je nastala toženkina obveznost plačila ne glede na „obstoj dokazil o opravljenih storitvah“. S predmetnim neutemeljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, ki je v tem, da tožnik ni izkazal, da bi v januarju in februarju 2017 še opravljal kakršnokoli pogodbeno delo za toženko, pa čeprav je pogodba prenehala veljati 19.2.2017. To dejstvo je bilo sporno in predmet tožnikovega trditvenega in dokaznega bremena. Vsebine, da mu zaradi pogodbenega določila opravljanja dela ne bi bilo treba izkazati v postopku pred sodiščem prve stopnje, pogodba nima. V njegovi sferi je okoliščina, da je opravljanje dela izkazoval samo z lastnim zaslišanjem, ki mu v tem delu sodišče prve stopnje utemeljeno in obrazloženo ni sledilo. Drugačni in lastni tožnikovi dokazni oceni ni mogoče slediti. V tem delu je bila namreč njegova izpovedba povsem osamljena. Nasprotno sta pričala direktor toženke in priča B. B. (op. v pritožbi tožnik zmotno v tem delu omenja pričo C. C.). Sodišče prve stopnje hkrati ni našlo niti indicev niti ni bilo drugih dokazov o tožnikovem delu. Gre za dokazno oceno, ki je povsem skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in prepričljiva. Sodišče prve stopnje se v tem delu ni oprlo na pričanje C. C., zato odgovor na tudi sicer neutemeljeno pritožbeno kritiko (op. sodišče prve stopnje ni zapisalo, da omenjeni sploh ne bi imel osebnih interesov, ampak le, da za izid tega postopka nima osebnih interesov...; njegovo osebno povezanost s toženko je vzelo v ozir) ni potreben. Neutemeljeno je zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu slediti izpovedbi tožnika in ne izpovedbama direktorja toženke in B. B. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo povezanost vseh treh s predmetom obravnavanja, medtem ko tožnikovemu selektivnemu povzemanju zgolj povezanosti direktorja toženke in priče B. B. ni mogoče slediti na način, da se jima v tem delu odvzame vsakršna verodostojnost in se sledi izpovedbi tožnika. Iz zapisa, da nimata od izida pravde nobene osebne koristi (op. takšne koristi ima toženka), ne izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da omenjena nimata nobenega interesa za izid pravde. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni njunih pričanj upoštevalo njuno povezanost s toženko.

**O procesnem pobotnem ugovoru**

9. Da je tožnik (agent) v imenu in na račun toženke prevzel obveznost plačila penalov za primer nepravočasne dobave, izhaja že iz trditvene podlage tožnika. V pripravljalni vlogi z dne 24.5.2022 (stran 4, zadnji odstavek) je tožnik navajal, da je res imel pooblastilo za pogajanje in sklenitev posla s kupcem F. Ni naloga sodišča, da samo in iz trditev pravdne stranke izbira trditve, ki so stranki lahko v korist, ter zanemari navedbe, ki so ji v škodo. Dodatno iz prodajnega naročila in iz neprerekanih dejstev izhaja, da je tožnik 18.5.2016 v imenu toženke podpisal in s pečatom toženke ožigosal prodajno naročilo ter ga v znak sklenitve posla posredoval naročniku. Nerazumljivo je zato pritožbeno zavzemanje in mu ni mogoče slediti, da je imel pri sklepanju posla tožnik le „vlogo pismonoše“. V tem delu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo njegovi izpovedbi, ki je nenazadnje neupoštevno presegala tožnikovo trditveno podlago (glej razloge v 46. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Nerelevantno je, če pisna pogodba določa, da zastopnik ni pooblaščen za podpis, dogovarjanje ali odobritev pogodb v imenu toženke ali za to, da se toženka na kakršenkoli način obveže, ali da izvaja kakršna koli pravno zavezujoča dejanja v imenu toženke. Takšna pooblastila je namreč pri sklepanju predmetnega posla tožnik imel in to v postopku na prvi stopnji sojenja ni bilo sporno. Velja pripomniti, da mu, če bi se sledilo pritožbi, da pooblastil ni imel, to v nobenem primeru ne more koristiti, saj je potemtakem še iz razloga preseganja pooblastil kršil agencijsko pogodbo. Tožnikovo protipravno ravnanje je v tem, da kot agent, ki je strokovnjak in torej pozna delovanje ter značilnosti trga na katerem deluje, ni upošteval principalovega obvezujočega navodila, ki ni dopuščalo drugačnega ravnanja. Šlo je za navodilo, da pri sklepanju posla v imenu in na račun toženke izključi toženkino obveznost plačila pogodbenih penalov za primer zamude.

10. Navodila niti ob sklepanju posla niti kasneje ni izpolnil. Zato je odškodninsko odgovoren za posledice nastale zamude. Svoje odškodninske odgovornosti, ki izvira iz agencijske pogodbe s toženko, se ne more razbremeniti s pritožbenim polemiziranjem v smeri, da ni imel vpliva na rok izpolnitve in z (neizkazanim) zavzemanjem, da je za zamudo nekako odgovorna toženka (op. zamuda z izpolnitvijo sicer pomeni toženkino kršitev pogodbe z naročnikom). Svoje ekskulpacije ne more doseči s sklicevanjem na vzroke za posledico, ki bi jo moral preprečiti, zato so njegove pritožbene navedbe v zvezi z odgovornostjo za zamudo pravno nerelevantne. Da posledic zamude v plačilu penalov ne bi bilo, bi se moral za toženko in na njen račun dogovoriti tožnik, pa se ni. Neutemeljeno je zato pričakovanje, da bi se morala toženka nekako (in neizkazano) sploh zavedati možnosti plačila penalov zaradi zamude in da bi se posledično morala in mogla izogniti zamudi oziroma penalom. Nenazadnje iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka, ko je naročnik od nje terjal plačilo penalov, ki bi morali biti izključeni, pa niso bili, uspela v pogajanjih višino le-teh pomembno znižati.

11. Da je toženka penale plačala, izhaja iz ugotovitev v izpodbijani sodbi (glej 48. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Plačala jih je na način, ki je opisan v izpodbijani sodbi (z dobropisi). Pavšalnemu pritožbenemu zavzemanju, da penalov ni nikoli plačala in da je po lastni volji izdala dobropise, ni mogoče slediti. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je tožnik odgovoren za plačilo stroškov popravila nadomestnih avtobusov in za strošek transporta nadomestnih avtobusov. Tožnik je odškodninsko odgovoren za plačilo škode, ki je toženki nastala s plačilom penalov. Vse predpostavke njegove poslovne odškodninske odgovornosti so pojasnjene in podane ter ne gre za napačno uporabo materialnega prava.

**O (cediranih) terjatvah na podlagi Pogodbe o prodajnem zastopanju z dne 21.1.2016**

12. V tem delu sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni prišlo samo s seboj v nasprotje in zagrešilo bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 32. obrazložitve pojasnilo, da sama agencijska pogodba z E. ni nična, v točki 40. obrazložitve pa, da je bilo ravnanje D. D. nemoralno in da gre za posledično nično ravnanje „prodaje informacije“ oziroma za takšno ravnanje, da posledičnim terjatvam iz tega naslova ni mogoče nuditi pravnega varstva. Prav tako je bistvo izpodbijane sodbe (glej predvsem 38. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) v tem, da agent D. D- ni opravil oziroma ni opravljal pogodbeno dogovorjenega dela agenta, za katero bi mu lahko šlo plačilo, ampak je izvedel le nemoralno dejanje prenosa ene same kočljive informacije toženki, to pa je nekaj, kar sploh ni bilo predmet pogodbe. Zato ni podane zmotne uporabe 3. člena ZPP. Sodišče mora namreč zahtevek preizkusiti na vseh možnih pravnih podlagah. Tožnikov tožbeni zahtevek na pogodbeni podlagi ni utemeljen, ker ni šlo za pogodbeno dogovorjeno delo, na morebitni „prodajni pogodbi“, ki nenazadnje niti ni bila zatrjevana, pa tudi ne, ker je šlo za nemoralno ravnanje, ki mu ni mogoče nuditi pravnega varstva. Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Provizija, ki je vtoževana, ima lahko podlago le na opravljanju dela, za katerega je bila dogovorjena. Drugačnih zaključkov ni mogoče izluščiti iz pričanj bivšega direktorja toženke in priče D. D., pri čemer velja načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena in je sam tožnik med drugim navajal, da sta pogodbeni stranki imeli voljo in željo skleniti točno takšen pravni posel, kot izhaja iz pogodbe (glej tožnikovo 4. pripravljalno vlogo z dne 24.5.2022, str. 8, drugi odstavek).

13. Sodišče prve stopnje v tem delu ni napačno ugotovilo dejanskega stanja in obširnemu pritožbenemu polemiziranju, kako je D. D. s prenosom ene same informacije, ki naj bi jo izvedel naključno, imel vlogo agenta oziroma „vodilno prodajno vlogo pri realizaciji prodaje letaliških avtobusov“ upravitelju letališča na D., kar je bil pogoj za plačilo njegove provizije, preprosto ni mogoče slediti. Kaj je v zvezi z razpisom opravila toženka, kakšno ravnanje je opravil D. D., kaj bi moral opraviti po pogodbi in kdaj so bila različna ravnanja opravljena, je razvidno iz izpodbijane sodbe. Drugačnim pritožbenim trditvam ni mogoče slediti. Četudi naj bi bila informacija za toženko po ugotovitvah v izpodbijani sodbi ključna v zvezi s samo pridobitvijo posla, preprosto ni mogoče zaključiti, da je D. D. s tem kakorkoli opravil pogodbeno dogovorjeno delo.

14. Že sodišče prve stopnje je tožniku pravilno in obširno pojasnilo razloge, zakaj s plačilom enega računa toženka ni pripoznala izvedbe pogodbenih obveznosti in pravice D. D. do provizije. S predmetno presojo (glej 39. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) pritožbeno sodišče soglaša in ji nima ničesar za dodati. Logično in razumljivo je pojasnjeno, zakaj je bil račun plačan po odhodu bivšega direktorja toženke. Razlogi so v pritiskih in zaupanju sodelavki A. A. Ali je toženka zahtevala vračilo plačanega, ni ugotovljeno in ni odločilno. Iz pritožbeno zatrjevanih opustitev v smeri preverbe poslov s strani sedanjega direktorja toženke ne more izhajati, da je D. D. opravil pogodbeno dogovorjeno delo in da je posledično utemeljena terjatev iz naslova provizije.

15. Utemeljeni in zadostni so razlogi sodišča prve stopnje o zavrnitvi s strani toženke predlaganega dokaza z zaslišanjem priče A. A. (glej 7. in predvsem 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) iz razloga prekluzije (286. člen ZPP) – iz razloga prepozno podanega predloga za izvedbo dokaza. Tožnik je zaslišanje omenjene predlagal šele v svoji 6. pripravljalni vlogi z dne 7.11.2022, ko je bil narok z dne 6.12.2022, na katerem je sodišče glavno obravnavo končalo že razpisan. Pavšalnemu očitku, da izvedba dokaza ne bi zavlekla postopka, ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da bi bilo treba za predlagano zaslišanje izvesti še dodaten narok, na katerega bi bilo treba pričo vabiti z vabilom v prevodu in z vročanjem v drugo državo. V delu, kjer tožnik v pritožbi tudi sicer preveč pavšalno, da bi sploh lahko bilo upoštevno, navaja, da je podal dokazni predlog v postopku takoj, ko je prišlo do trditev o pritiskih A. A. oziroma do izpovedb prič o tem, velja odvrniti, da s tem ni izpodbil zaključka sodišča prve stopnje o prekludiranosti. Zaslišanje priče A. A. je predlagal v omenjeni pripravljalni vlogi, medtem ko so se priče zaslišale na naroku. Toženka (op. njene trditve je kot pravočasne povzelo in upoštevalo sodišče prve stopnje) nenazadnje v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je trditve in dokazne predloge (zaslišanja prič) glede pritiskov priče A. A. podala že v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 23.3.2022. 16. Pavšalno in neutemeljeno je zavzemanje, da je sodišče glede presoje zahtevkov (cediranih terjatev) po pogodbi z dne 21.1.2016 zmotno uporabilo materialno pravo. Razlogi sodišča prve stopnje o uporabi avstrijskega prava so pravilni in razvidni že iz izpodbijane sodbe. Že predmetno je razlog, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje na podlagi tretjega odstavka 823. člena OZ. Le podredno nenazadnje iz določbe tretjega odstavka 823. člena OZ izhaja, da gre pravica do plačila provizije zastopniku, ki „v skladu s pogodbo deluje“ le na določenem območju ali z določenimi strankami... E. ni „deloval v skladu s pogodbo“, ni pogojev niti za morebitno uporabo izpostavljene določbe OZ.

17. Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo tožnik ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilna, zato je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

18. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel in pritožbenih stroškov ni priglasil, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se prizna upoštevaje vrednost izpodbijanega dela sodbe in tarifni številki 19 ter 22 Odvetniške tarife 1.875 točk za odgovor na pritožbo (in ne pretirano priglašenih 2000 točk), posledično 28,75 točk materialnih stroškov in ne priglašenih 30 točk (2% od nagrade do 1000 točk ter 1% od presežka) ter 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 1.393,55 EUR.