29. 5. 2023

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Marije Ribič, Spodnji Duplek, ki jo zastopa Samo Ilc, odvetnik v Radovljici, in drugih, na seji 29. maja 2023

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cpg 78/2020 z dne 24. 8. 2020, sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 59/2018 z dne 10. 3. 2020 in popravni sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 59/2018 z dne 25. 5. 2020 v delu, ki se nanaša na preostale stroške postopka pred sodiščem druge stopnje (nagrado za narok, pavšalne stroške za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter stroške pristopa na naroke), se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 391. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

Pritožniki izpodbijajo del sklepa Vrhovnega sodišča,[1] s katerim je to sodišče na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti razveljavilo sklep sodišča druge stopnje glede priznanja nagrade pritožnikom (stranskim intervenientom na toženi strani) za del stroškov postopka pred sodiščem druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje in ponovno odločitev Višjega sodišča o teh stroških. Višje sodišče je odločilo, da se jim ti stroški ne priznajo. Odločitvama pritožniki očitajo kršitev 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave, 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) in 1. člena Prvega protokola k EKČP. Pritožniki zatrjujejo, da – čeprav gre za stroške postopka – zadeva odpira več pomembnih ustavnopravnih vprašanj, med katerimi je tudi vprašanje ustavnosti ureditve zahteve za varstvo zakonitosti. Zato vlagajo tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 391. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki mu očitajo neskladje s 14., 22. in 23. členom Ustave ter 6. členom EKČP. Menijo namreč, da je protiustavno, da lahko Vrhovni državni tožilec z zahtevo za varstvo zakonitosti poseže v pravnomočno razsojeno zadevo med dvema prirejenima pravdnima strankama.

Po prvem odstavku 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) ustavna pritožba ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika. Po drugi alineji drugega odstavka istega člena ZUstS se šteje, da gre za tak primer, če se z ustavno pritožbo izpodbija le odločitev o stroških postopka. Za taka akta gre v zadevi pritožnikov, saj se tako sklep Vrhovnega sodišča (v razveljavitvenem delu) kot tudi sklep Višjega sodišča nanašata le na odločitev o stroških stranskih intervenientov, konkretno na preostale stroške postopka pred sodiščem druge stopnje (tj. nagrada za narok, pavšalni stroški za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter stroški pristopa na naroke). Pritožniki sicer predlagajo izjemno obravnavo ustavne pritožbe po tretjem odstavku 55.a člena ZUstS, vendar Ustavno sodišče tega predloga glede sklepa Vrhovnega sodišča ne more presojati. Po ustaljeni ustavnosodni presoji namreč pritožniki za izpodbijanje razveljavitvenega dela sklepa Vrhovnega sodišča nimajo pravnega interesa.[2] Šele obstoj pravnega interesa pritožnikov bi omogočil presojo, ali so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS.[3] Ker pritožniki za odločitev Vrhovnega sodišča v razveljavitvenem delu nimajo pravnega interesa, pritožba ne more biti dovoljena, zato jo je Ustavno sodišče zavrglo (1. točka izreka).

Glede ponovne odločitve Višjega sodišča o preostalih pritožbenih stroških pritožniki izkazujejo pravni interes. Pritožniki trdijo, da gre v njihovi zadevi odločitve o stroških postopka za posebno utemeljen primer. Zato je moralo Ustavno sodišče oceniti, ali je izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 55.a člena ZUstS za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Ustavno sodišče se je do pomembnih ustavnopravnih vprašanj, kot jih izpostavljajo pritožniki, že opredelilo. Tako je že sprejelo stališče, da ni v nasprotju z ustavnimi pravicami stališče sodišča, da ima stranka, četudi v postopku zmaga, pravico do povrnitve le tistih stroškov, ki so v pravdi potrebni. Sprejelo je tudi že stališče, da – čeprav iz 22. člena Ustave izhajata pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika – ima stranka, ki izgubi, zagotovljeno varstvo pred nepotrebnimi stroški, saj mora biti zagotovljeno ustrezno ravnovesje med strankami postopka.[4] Poleg tega že iz starejše ustavnosodne presoje izhaja stališče, da vprašanja pravilnosti odmere stroškov postopka ne morejo odpirati pomembnih ustavnopravnih vprašanj.[5] Glede na to je Ustavno sodišče ustavno pritožbo tudi v tem delu zavrglo, ker ni dovoljena, pogoji za izjemno obravnavo pa niso izpolnjeni (1. točka izreka).

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes ob vložitvi pobude (prvi odstavek 24. člena ZUstS. Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

Pravni interes pobudnikov za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 391. člena ZPP je temeljil na vloženi ustavni pritožbi, ki jo je Ustavno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zavrglo. Glede na to morebitna razveljavitev izpodbijane določbe v zadevi pobudnikov ne bi mogla učinkovati. To pomeni, da pobudniki ne izkazujejo pravnega interesa za začetek postopka za presojo ustavnosti drugega odstavka 391. člena ZPP. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo (2. točka izreka).

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 55.a člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Pri odločanju v tej zadevi so bili izločeni sodnica dr. Špelca Mežnar ter sodnika dr. Rok Čeferin in dr. Rajko Knez. Ustavno sodišče je sklep sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto

Predsednik

[1]Preostali del sklepa, v katerem je Vrhovno sodišče spremenilo odločitev sodišča druge stopnje in pritožnikom ni priznalo nagrade za postopek pred sodiščem druge stopnje, so pritožniki izpodbijali v zadevi št. U-I-356/20, Up-811/20. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-356/20, Up-811/20 z dne 19. 4. 2023 zavrglo ustavno pritožbo in pobudo.

[2]Glej sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-75/10, Up-401/10 z dne 8. 4. 2010, št. U-I-122/11, Up-572/11 z dne 21. 6. 2011 in št. U-I-204/19, Up-934/19 z dne 12. 10. 2021.

[3]Primerjaj sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-236/10, Up-1285/10 z dne 20. 1. 2011, 2. točka obrazložitve, in št. U-I-22/21, Up-99/21 z dne 16. 4. 2021, 2. točka obrazložitve.

[4]Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-80/99 z dne 24. 3. 2000.

[5]Glej denimo sklepa Ustavnega sodišča št. Up-430/02 z dne 18. 3. 2004 in št. Up-542/04 z dne 25. 11. 2005.