Jedro

Pritožbeno sodišče se ne strinja z očitkom, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bila tožena stranka ustrezno pisno pozvana k izpolnitvi obveznosti. Iz trditev tožeče stranke, katerim je verjelo tudi sodišče prve stopnje, namreč izhaja, da je ta prvotoženo stranko večkrat pozvala k izpolnitvi obveznosti, vendar se je ta svojim obveznostim izmikala, na naslovih, prijavljenih v sodnem registru, pa ni več dvigovala pošte. Da so zakonski pogoji po 100. členu ZGD izpolnjeni, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi z zaslišanjem tožnice, toženka pa njeni izpovedbi na naroku ni izrecno nasprotovala.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka razveljavi za znesek 2.825,90 EUR, v 2. točki pa v celoti ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem , a nerazveljavljenem delu (za znesek glavnice in transakcijskih stroškov v skupni višini 7.905,97 EUR) potrdi.

Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, toženi stranki pa naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v višini 1.026,00 EUR.

(2) Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (1. odst. 338. člena ZPP (1)) pritožuje tožena stranka in v bistvenem graja ugotovljeno pasivno legitimacijo drugotožene stranke. Meni, da tožnici ni uspelo dokazati, da je prvotoženo stranko pisno pozvala k izpolnitvi obveznosti iz posojilne pogodbe (npr. z dokazom o vrnjeni pošiljki) kot to zahtevata 100. in 135. člen Zakona o gospodarskih družbah, zato sodišču očita kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Dodaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti v delu ugotovitve pogodbenih in zamudnih obresti. Sodba namreč ne opredeljuje, iz kje izhaja, da je pogodbenih obresti prav 1.115,50 EUR, zadostnih navedb pa po mnenju pritožnice ni podala niti tožeča stranka. Vse navedeno naj bi veljalo tudi glede zahtevka za povrnitev zamudnih obresti, za katere prav tako ni jasno, zakaj so priznane prav v vtoževani višini. Dodaja, da se obrestni račun, na katerega se sklicuje sodišče v zvezi z zamudnimi obrestmi, nanaša na izračun pogodbenih obresti ter sodišču očita kršitev 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Nadalje graja tudi odločitev sodišča o stroških postopka, saj bi moralo slednje v skladu z 39. členom ZPP za določitev vrednosti spora upoštevati le znesek glavnice, tj. 7.461,68 EUR, ne pa tudi zahtevanih obresti ter stroškov transakcije.

3) Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

(4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) V 1. odst. 100. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD) je določeno, da so za obveznosti družbe upnikom subsidiarno odgovorni vsi osebno odgovorni družbeniki. Če družba upniku na njegovo pisno zahtevo obveznosti ne izpolni, so odgovorni vsi družbeniki solidarno. Navedena določba se v skladu s 135. členom ZGD uporablja tudi za komanditne družbe.

(6) V konkretnem primeru je tožena stranka trdila, da subsidiarna obveznost ni nastopila, ker prvotožena stranka s strani tožnice nikoli ni bila pisno pozvana na izpolnitev obveznosti, zato tudi drugotožena stranka kot komplementar prvotožene stranke za njene obveznosti ne more odgovarjati. Pritožbeno sodišče se ne strinja z očitkom toženke v pritožbi, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bila tožena stranka ustrezno pisno pozvana k izpolnitvi obveznosti. Iz trditev tožeče stranke, ki jih je sodišče prve stopnje po opravljenem dokaznem postopku sprejelo, namreč izhaja, da je ta prvotoženo stranko večkrat pozvala k izpolnitvi obveznosti, vendar se je ta svojim obveznostim izmikala, na naslovih, prijavljenih v sodnem registru, pa ni več dvigovala pošte. Slednja trditev implicira tudi navedbo, da so bile pisne pošiljke prvotoženi stranki poslane, le da jih ta ni dvigovala. Te trditve tožena stranka ni prerekala (214. člen ZPP). Da so zakonski pogoji po 100. členu ZGD izpolnjeni, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi z zaslišanjem tožnice, toženka pa njeni izpovedbi na naroku ni izrecno nasprotovala. Pritožbene navedbe, ki sodišču očitajo, da trditve tožnice niso ustrezno izkazane, so tako neutemeljene, zahteva, da bi morala tožnica pisni poziv na izpolnitev obveznosti dokazovati z vrnjeno poštno pošiljko pa v materialnem pravu nima podlage.

(7) Pritožba po drugi strani sodišču utemeljeno očita, da sodbe v delu o ugotovljenih pogodbenih in zamudnih obresti ni mogoče preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP). Iz obrazložitve sodbe v tem delu namreč ni razvidno, kako je sodišče ugotovilo znesek pogodbenih obresti v višini 1.115,50 EUR. Tožeča stranka je sicer tekom postopka določene trditve podala (pripravljalna vloga z dne 9. 9. 2009, list. št. 39), vendar se sodišče do njih ni opredelilo. Prav tako tudi ni odgovorilo na ugovore tožene stranke, ki jih je ta podala v odgovoru na tožbo z dne 14. 8. 2009 (list. št. 36). Enako velja tudi za ugotovljene zakonske zamudne obresti, saj iz sodbe ni razvidno, kdaj je tožena stranka sploh prišla v zamudo in od kdaj so zamudne obresti pričele teči ter kako je sodišče ugotovilo, da zamudne obresti skupno znašajo prav 1.710,40 EUR. Ker izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

(8) Ker višje sodišče glede na naravo kršitve ocenjuje, da je samo ne more odpraviti, je izpodbijano sodbo delno razveljavilo (za skupni znesek pogodbenih in zakonskih zamudnih obresti v višini 2.825,90 EUR) in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v zvezi s pogodbenimi in zamudnimi obrestmi navesti pravnorelevantne razloge, ki bodo omogočali preizkus sodbe. V preostalem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

(9) Glede na delno razveljavitev sodbe je bil razveljavljen tudi izrek v stroškovnem delu. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji).