Jedro

Delodajalec lahko za kontrolo bolniške odsotnosti delavca najame detektiva, vendar pa te pravice ne more neomejeno uresničevati. Zato je potrebno najti ustrezno ravnovesje med (ustavno) pravico delodajalca do pridobitve dokazov na eni strani ter ustavno pravico do zasebnosti delavca na drugi strani. Ob medsebojnem tehtanju ustavnih pravic je pritožbeno sodišče zaključilo, da dokaz tožene stranke, pridobljen s pomočjo detektiva, ne pomeni posega v tožnikovo ustavno pravico do zasebnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita sklep disciplinske komisije tožene stranke št. 17/2000 z dne 6.7.2000 in sklep komisije za ugovore št. 10/2000 z dne 2.11.2000, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu za čas neupravičenega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice, ki mu pripadajo iz naslova delovnega razmerja ter mu izplačati vse zapadle plače, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v osmih dneh pod izvršbo.

Zoper izpodbijano sodbo je tožnik pravočasno vložil pritožbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je poročilo detektiva J. P. nestrokovno, saj so v njem osebni podatki o tožniku, ki z disciplinskim postopkom nimajo nobene zveze. Po njegovem mnenju priča P. ne more biti verodostojna priča, saj je pogodbeno vezan na toženo stranko in od nje dobiva tudi plačilo za svoje delo. Tožnik nadalje zatrjuje, da je vseskozi zanikal, da bi se ukvarjal s pridobitno dejavnostjo in je v ta namen predlagal tudi zaslišanje priče B. B., zato mu je nerazumljivo, da sodišče le-te ni zaslišalo, niti ni zaslišalo njega samega, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe ter navaja, da je detektiv za resničnost ugotovljenih in posredovanih podatkov vezan tako s kodeksom poklicne etike kot tudi s kazensko zakonodajo. Pogodbeno razmerje pa naj bi predstavljalo pravni temelj za legitimno opravljanje detektivskega dela, saj v skladu z 8. čl. Zakona o detektivski dejavnosti detektiv ne more in ne sme pridobivati podatkov brez ustrezne pogodbe, s katero ga stranka pooblasti za pridobivanje informacij. Navaja tudi, da sodišče prve stopnje tožnika ni moglo zaslišati, saj se tako v predhodnih postopkih kot med postopkom pred sodiščem na prvi stopnji obravnav ni udeležil, čeprav je bil pravilno in pravočasno vabljen. Sodišče prve stopnje pa je na tožnikov predlog zaslišalo njegovo osebno zdravnico, ki je povedala, da tožnik glede na diagnozo in predpisano terapijo ne bi smel opravljati nobenega pridobitnega dela, prav tako ne bi smel zapuščati kraja bivanja. Po mnenju tožene stranke je bilo dejansko stanje v celoti in popolno ugotovljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002 - v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, da je sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in da je prvostopenjsko sodišče tudi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil disciplinski postopek pri toženi stranki izveden pravilno. Iz izrek sklepa o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja z dne 6.7.2000 sicer res ni razvidno, katero od v določbi 6. tč. 35. čl. Kolektivne pogodbe tožene stranke opredeljeno kršitev je tožnik storil. Vendar pa iz citirane določbe jasno izhaja, da delavec huje krši delovno obveznost v primeru, da zlorabi pravico do bolniške odsotnosti s tem, da s svojim ravnanjem podaljšuje zdravljenje oz. odsotnost z dela; se ukvarja s pridobitno dejavnostjo; se ne ravna po pisnih ali ustnih navodilih pristojnega zdravnika. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da ta pomanjkljivost izreka ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, zaradi katere se sklepa ne bi dalo preizkusiti, saj je iz same obrazložitve sklepa jasno razvidno, da se tožniku očita, da se je v času bolniške odsotnosti ukvarjal s pridobitno dejavnostjo. Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša s prepričljivo obrazloženimi razlogi sodišča prve stopnje, ki je utemeljeno poklonilo vero priči J. P.. Tako iz njegovega poročila o izvajanju detektivskih dejavnosti (priloga A 4 - v nadaljevanju: poročilo) kakor tudi iz njegove izpovedbe natančno izhaja, kdaj je opravljal kontrolo bolniške odsotnosti tožnika in kaj je slednji takrat počel. Tako poročilo kakor tudi izpovedba detektiva sta povsem verodostojna in po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče dvomiti v njegovo strokovnost. Res so v prvem delu poročila podatki o tožniku in njegovi družini, vendar pa niti tožena stranka v disciplinskih odločbah niti sodišče prve stopnje svoje odločitve nista oprli na te podatke, temveč zgolj na podatke iz drugega dela poročila, ki pa se nanašajo neposredno na kršitve delovnih obveznosti. Tožena stranka se je na temelju določbe 1. odst. 266. čl. Pravil o obveznem zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS št. 79/94 - 35/2003 (uradno prečiščeno besedilo) - v nadaljevanju: pravila) in 9. čl. Zakona o detektivski dejavnosti (Ur. l. RS. št. 32/94 - v nadaljevanju ZDD) upravičeno odločila za takšen način pridobivanja dokazov. Iz določbe 1. odst. 266. čl. izhaja, da zavod izvaja kontrolo začasne zadržanosti od dela (laično kontorolo), lahko pa za to s pogodbo pooblasti ustrezne pravne ali fizične osebe. Laično kontrolo naroči za vsak primer posebej imenovani zdravnik. Pri nadzoru izvajalci kontrole ugotavljajo, ali je ravnanje zavarovanca v skladu z navodili osebnega zdravnika oz. imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije. Na podlagi citirane določbe torej zavod izvaja kontrolo za bolniško odsotnost, ki traja nad 30 dni. Analogno pa lahko ta določba velja tudi za delodajalca, ki ima na tak način pravico izvjati kontrolo delavčeve bolniške odsotnosti, ki traja do 30 dni. Tožena stranka je tako za pridobitev dokazov z detektivom J. P. upravičeno sklenila pogodbo o izvajanju nadzora bolniške odsotnosti in ga pooblastila za opravljanje navedene dejavnosti. Vzpostavitev pogodbenega razmerja med detektivom in naročnikom je torej zakonska obveza. Poleg tega detektiva k nepristranskosti in strokovnosti zavezuje njegova profesionalnost oz. njegov poklic in pomanjkanje slednjega priči J. P. ni mogoče očitati. Tožnik tudi ni predlagal nobenega dokaza, s katerim bi izpodbijal verodostojnost poročila oz. priče. Zato je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da priča P. J. ne more biti verodostojna priča, ker naj bi bil pogodbeno vezan na toženo stranko in od nje dobival tudi plačilo za svoje delo.

Nadalje drugostopenjsko sodišče tudi ugotavlja, da je v postopkih, v katerih se odloča o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja, dokazno breme na strani delodajalca. Le-ta je dolžan dokazati, da je delavec s svojim ravnanjem tako kršil delovne obveznosti, da se mu lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Postavlja pa se vprašanje, če je takšen način pridobivanja dokazov, kot ga je v konkretnem primeru uporabila tožena stranka, zakonit oz. dopusten. Delodajalec ima sicer na podlagi zgoraj navedenih določb 266. čl. Pravil o obveznem zdravstvenem zavarovanju res pravico do izvajanja kontrole delavčeve bolniške odsotnosti, vendar pa te pravice ne more neomejeno uresničevati, saj je na drugi strani omejen z delavčevo pravico do zasebnosti. Dopustnost omejevanja ene pravice, kadar je to nujno zaradi varstva drugih, torej ne pomeni, da lahko to omejevanje po obsegu in globini posega v pravico neomejeno, ampak je dopustno le v minimalnem oziroma najnujnejšem obsegu, ki še omogoča ustrezno oz. dovolj učinkovito varstvo druge pravice, hkrati pa prvo kar najmanj prizadeva. Varstvo druge pravice torej ne more biti absolutno, saj bi to lahko preveč (nesorazmerno, več kot je potrebno) omejevalo prvo pravico - če pa se prva sme omejiti le toliko, kot je nujno, bo torej do neke mere ostala omejena (ali ne povsem zavarovana) tudi druga. Zato je potrebno v primeru, ko sta dve pravici v medsebojnem nasprotju, opraviti t.i. tehtanje interesov in pravic. V predmetni zadevi je bilo potrebno najti ustrezno ravnovesje med pravico tožene stranke do pridobitve dokazov na eni strani ter pravico do zasebnosti tožnika. Vsakdo ima namreč na podlagi 22. čl. Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 33/91-66-2000 - v nadaljevanju: ustava) zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovi pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Delodajalec ima na podlagi citirane določbe enako pravico do pridobivanja dokazov kot delavec. Vendar pa je ta pravica na drugi strani omejena z ustavno pravico delavca do zasebnosti (35. čl. ustave), ki določa, da je vsakomur zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. Ob medsebojnem tehtanju (ustavne) pravice tožene stranke do pridobitve dokazov ter ustavne pravice do zasebnosti tožnika, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da detektiv s svojim ravnanjem ni posegel v tožnikovo "intimno" sfero. Detektiv je zgolj ob določenih dnevih, ne da bi kakorkoli posegel oz. vstopil v tožnikov zasebni prostor, slednjega kontroliral, če opravlja kakšno dejavnost, ki je nezdružljiva z izrabo bolniške odsotnosti. S takim ravnanjem pa po mnenju drugostopenjsega sodišča detekiv ni tako posegel v tožnikovo zasebnost, da bi morala biti poročilo in izpovedba detektiva kot rezultat takega sledenja, izločena kot nedopusten dokaz.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da neizvedba dokaza z zaslišanjem tožnika kot stranke ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka, lahko pa ima za posledico zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje zaključuje, da je bilo dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov (med drugim zaslišanja priče S. V. Ž., ki ga je predlagal tožnik, poročila in pričevanja detektiva P.) v zadostni meri razčiščeno. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče B. B.. Prav tako je pravilno zaključilo zadevo brez da bi zaslišalo tožnika, saj je le-ta vseskozi med postopkom na prvi stopnji le kategorično zanikal, da bi opravljal pridobitno dejavnost oz. da so podatki v poročilu detektiva neresnični. Tožnik pa nikoli ni navedel konkretnih dejstev niti predložil dokazov, s katerimi bi dokazal, da ob dnevih kontrole njegove bolniške odsotnosti (kot to izhaja iz poročila) ni opravljal pridobitnih del na kmetiji oz. ni odšel na upravno enoto urejati zasebnih zadev. Nasprotno pa je v zvezi z očitanimi mu kršitvami detektiv P. podal izčrpno poročilo, iz katerega izhaja, da se je tožnik v času bolniške odsotnosti ukvarjal s pridobitno dejavnostjo ter zapuščal kraj stalnega prebivališča. Takšno tožnikovo ravnanje je v nasprotju s pravili o obveznem zdravstvenem zavarovanju, ki v 2. odst. 233. čl. določajo, da mora biti v času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege zavarovanec, ki se zdravi doma, na svojem domu. Odsotnost je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oz. v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oz., če zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. V primeru kršenja navodil mora imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija pozvati zavarovano osebo na sejo senata in ugotoviti, če so še podani razlogi za začasno nezmožnost za delo. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil navedena določila, saj je v času bolniške odsotnosti opravljal delo na kmetiji in odhajal na upravno enoto. Iz izpovedbe priče S. V. Ž., tožnikove osebne zdravnice, izhaja, da je tožnik s takimi aktivnostmi ravnal v nasprotju z diagnozo in terapijo, katero mu je predpisala. Priča je med drugim tudi povedala, da glede na predpisano mu diagnozo tožnik ne bi smel opravljati pridobitne dejavnosti. Če bi bil tožnik sposoben za pridobitno dejavnost, mu ne bi predpisala zadržanosti od dela, temveč le zdravljenje z zdravili.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožniku na podlagi disciplinskih odločb tožene stranke delovno razmerje utemeljeno prenehalo. Med postopkom na prvi stopnji je bilo tožniku dokazano, da je v času bolniške odsotnosti opravljal pridobitno dejavnost, ter da ni upošteval navodil v zvezi s terapijo in zdravljenjem, katere mu je glede na diagnozo predpisala njegova osebna zdravnica.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).