Jedro

Obsodilna kazenska sodba ne onemogoča ugovorov povzročitelja škode, da ni povzročil vse iztoževane škode, da je podana tudi soodgovornost oškodovanca, da je zahtevek zastaran in podobno. Zato mora pravdno sodišče o vseh navedenih okoliščinah razpravljati in zatem na podlagi proste ocene izvedenih dokazov odločiti, kakšno škodo je oškodovanec utrpel, ali obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in kaznivim dejanjem ter storilčevo odgovornostjo, ali je tudi oškodovanec soprispeval k nastanku škode in podobno.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se po delni ugoditvi pritožbi toženke sodbi sodišč druge in prve stopnje v odločbi o odškodnini za premoženjsko škodo (547.986,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in stroških postopka razveljavita in v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi nepravilne vožnje toženkinega zavarovanca dne 28.4.1994, je sodišče prve stopnje priznalo tožniku 2,311.426,90 SIT, od tega 547.986,90 SIT za škodo na avtomobilu in 13.440 SIT za stroške vleke, za nepremoženjsko škodo pa 1,750.000 SIT odškodnine, medtem ko je višji zahtevek zavrnilo. Ker je bil toženkin zavarovanec obsojen za storitev kaznivega dejanja povzročitve prometne nezgode iz malomarnosti, je ocenilo, da je odškodninski temelj nesporen in da zato ni moglo ugotavljati vzroka in odgovornosti za nastalo škodo. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji opozarja, da je v pritožbi izpostavila dejstvo, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo okoliščin v zvezi z odškodninsko odgovornostjo ter da je bila škoda namerno povzročena. Iz kazenskega spisa izhaja, da škoda izvira tako iz fizičnega obračunavanja med voznikoma, kot zaradi K. zaletavanja v zadnji del tožnikovega vozila ter končnega njegovega trčenja v bočno stran tožnikovega vozila. Zaradi takih ugovorov toženke bi moralo sodišče ugotavljati okoliščine v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženkinega zavarovanca. Zaključek pritožbenega sodišča, da je šlo za običajno prometno nezgodo in ne za namerno povzročeno škodo, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ker škoda na zadnjem delu tožnikovega avtomobila ni bila povzročena s kaznivim dejanjem, je neutemeljen zaključek sodišča druge stopnje, da ni utemeljen toženkin ugovor zastaranja tega dela tožbenega zahtevka. Sodišče tudi ni odbilo vseh stroškov v zvezi s popravilom vetrobranskega stekla, ki ga je toženkin zavarovanec razbil namerno, ker so v priznani odškodnini v škodo toženke zajeti tudi stroški dela ter lepila in tesnila v zvezi s popravilom vetrobranskega stekla. Tudi vsa nepremoženjska škoda ni posledica prometne nesreče, ker je toženkin zavarovanec namerno poškodoval tožnika na čelu in za to škodo ona ne odgovarja. Sicer pa je odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode priznana v previsokih zneskih.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki je v odgovoru predlagal zavrnitev revizije (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Predmet spora je nepremoženjska in premoženjska škoda, ki jo je tožnik utrpel 28.4.1994. Tega dne sta se tožnik in toženkin zavarovanec sprla na avtobusni postaji v Ljubljani. Med prepirom je toženkin zavarovanec z roko razbil vetrobransko steklo na tožnikovem avtomobilu, nakar je toženkin zavarovanec sledil tožnikovemu vozilu po ljubljanskih ulicah in med vožnjo nekajkrat trčil v zadnji del tožnikovega vozila. Ko je po nadaljnji vožnji tožnik ustavil vozilo na pločniku križišča Masarykove in Maistrove ulice in izstopil iz njega, je pripeljal toženkin zavarovanec, ki ga je zaradi vožnje z večjo hitrostjo od 60 km/h zaneslo, tako da je trčil v tožnikovo vozilo in ob vozilu stoječega tožnika. Pri tem je tožnik utrpel zlom desne goleni. Zaradi tega dejanja je bil toženkin zavarovanec 28.1.2000 pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ.

V tem odškodninskem sporu je sodišče prve stopnje presodilo, da je oškodninski temelj nesporen, ker je bil povzročitelj prometne nesreče pravnomočno obsojen in zaradi tega sodišče tudi ni moglo ponovno ugotavljati vzroka in odgovornosti za nastalo škodo. Sodišče druge stopnje je med drugim opozorilo, da je do prometne nesreče prišlo zaradi prehitre vožnje in prekratke varnostne razdalje zavarovanca toženke za vozilom tožnika in da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni sokriv za nastalo nesrečo. Vsa premoženjska škoda je bila tudi povzročena s kaznivim dejanjem ter da zato ni utemeljen toženkin ugovor zastaranja (dela) zahtevka. Z izpodbijano sodbo je bila tako priznana tožniku premoženjska škoda na njegovem avtomobilu v znesku 547.986,90 SIT, izdatek za vleko vozila 13.440 SIT in odškodnina za nepremoženjsko škodo 1,750.000 SIT (za telesne bolečine 800.000 SIT, za strah 150.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 750.000 SIT ter zaradi skaženosti 50.000 SIT).

V reviziji so sporna materialnopravna vprašanja, ki zadevajo temelj odškodninske odgovornosti toženkinega zavarovanca, soodgovornost tožnika, obseg in višina škode in zastaranje dela zahtevka ter procesnopravna vprašanja, ki se nanašajo na vezanost pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo (14. člen ZPP) in pomanjkljivosti sodbe v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija utemljena le zoper del odločitve v spodaj navedenem obsegu.

Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je po določilu 14. člena ZPP pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Ker je bil toženkin zavarovanec v tem primeru pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ, sta bili sodišči nižjih stopenj vezani zgolj na ugotovitvi iz take sodbe, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da obstaja kazenska odgovornost toženkinega zavarovanca. Koliko ti dve dejstvi vplivata na rešitev odškodninskega spora, pa mora presoditi pravdno sodišče. Namreč obsodilna kazenska sodba ne onemogoča ugovorov povzročitelja škode, da ni povzročil vse iztoževane škode, da je podana tudi soodgovornost oškodovanca, da je zahtevek zastaran in podobno. Zato mora pravdno sodišče o vseh navedenih okoliščinah razpravljati in zatem na podlagi proste ocene izvedenih dokazov odločiti, kakšno škodo je oškodovanec utrpel, ali obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in kaznivim dejanjem ter storilčevo odgovornostjo, ali je tudi oškodovanec soprispeval k nastanku škode in podobno. Kot izhaja iz sodb sodišč nižjih stopenj, naj bi toženkin zavarovanec povzročil tožniku materialno škodo z dvema dejanjema: (1) z udarci rok razbil vetrobransko steklo na tožnikovem avtomobilu in (2) z domnevno namernim zaletavanjem v pred njim vozeče tožnikovo vozilo pa poškodoval zadnji del tega vozila, (3) nepremoženjsko in premoženjsko škodo pa še z zadetjem v na pločniku že ustavljeno tožnikovo vozilo in v tožnika samega, kar je bilo kot historični dogodek predmet že omenjene kazenske obsodilne sodbe. Zahtevek za plačilo škode iz točke 1, ki se je nanašal na stroške vetrobranskega stekla (28.129,70 SIT oziroma z davkom 33.755,60 SIT) je bil pravnomočno zavrnjen (in v tem delu ni predmet revizije). Glede zahtevka iz točke 2 (škoda na zadnjem delu tožnikovega vozila ter del škode v zvezi s popravilom prvega dela avtomobila, vse v skupnem znesku 547.986,90 SIT) pa ugotavlja revizijsko sodišče, da sodišči nižjih stopenj okoliščin nastanka tega dela premoženjske škode nista posebej ugotavljali: sodišče prve stopnje iz razloga, ker je menilo, da je celoten temelj nesporen, ker je bil povzročitelj prometne nesreče pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja (in mu zato ni bilo potrebno ugotavljati vzrokov in odgovornosti za nastalo škodo); sodišče druge stopnje pa iz razloga, ker je toženkina pritožbena izvajanja o tej škodi odpravilo z zaključkom, da je do celotne premoženjske škode prišlo v posledici prometne nesreče, v kateri je bil toženkin zavarovanec pravnomočno obsojen s kazensko sodbo (in da zato tudi ugovor zastaranja ni utemeljen). Navedeni izhodišči sodišč nižjih stopenj sta po oceni revizijskega sodišča pravno zmotni (ker se niso ugotavljale okoliščine o nastanku te škode, niti ni bil ta del škodnega dogodka predmet pravnomočne obsodilne kazenske sodbe), posledično pa je zato materialnopravno zmotna tudi odločitev o toženkini obveznosti, da mora plačati tožniku premoženjsko škodo v znesku 547.986,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz razlogov drugega odstavka 380. člena ZPP je revizijsko sodišče moralo temu delu toženkine revizije ugoditi in zadevni del odločitve o premoženjski škodi razveljaviti.

V skladu z že navedenimi razlogi bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dopolniti dokazni postopek v okviru med postopkom prve stopnje iznešenih trditev in predlaganih dokazov. Tako bo moralo ugotoviti okoliščine nastanka še sporne premoženjske škode, o ugovoru deljene odgovornosti za to škodo in tudi o ugovoru zastaranja tega dela zahtevka. Ker bo odločitev o tem delu zahtevka vplivala na končni uspeh pravdnih strank v pravdi, je revizijsko sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločbo sodišča prve stopnje, stroške revizijskega postopka pa pridržalo končni odločbi (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o tožnikovi nepremoženjski škodi, pa po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena in jo je zato v tem delu zavrnilo. Toženkin zavarovanec je bil s pravnomočno kazensko sodbo obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ, storjenega 28.4.1994 v Ljubljani na ta način, da ga je pri vožnji s prekoračeno hitrostjo v križišču Masarykove in Maistrove ulice zaneslo na pločnik, kjer je udaril v tožnikovo vozilo in v tožnika, ki je stal ob svojem vozilu, pri tem pa je tožnik utrpel zlom desne goleni. Tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode izvira iz istega historičnega dogodka, kot je bil predmet kazenskega postopka zoper toženkinega zavarovanca oziroma kaznivega dejanja, za katerega storitev je bil ta pravnomočno obsojen. Revizijsko sodišče ugotavlja, da izhajajo iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj vsi elementi civilnega delikta, to je nedopustnost ravnanja toženkinega zavarovanca, vzročna zveza med tem ravnanjem in uveljavljeno nepremoženjsko škodo in odgovornost na strani toženkinega zavarovanca, medtem ko sta oblike in obseg nepremoženjske škode ugotovili sodišči na podlagi izvida in mnenja izvedenca medicinske stroke in tožnikovega zaslišanja. Revizijsko sodišče sprejema kot pravilen zaključek, da je podana izključna odgovornost toženkinega zavarovanca in zato nje same za nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožniku. Glede na okoliščine škodnega dogodka in predvsem naravo kaznivega dejanja, za katero je bil toženkin zavarovanec obsojen, bi bil lahko tožnik soodgovoren le, če bi s kakšno kršitvijo cestno - prometnih pravil soprispeval k nastanku škode. Ker pa je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik svoje vozilo že parkirano na pločniku in da je stal ob vozilu, ko je vanj in v njegovo vozilo trčil toženkin zavarovanec, toženkini ugovori v smeri tožnikove soodgovornosti nimajo ne dejanske in ne pravne podlage. Zato je pravilna odločitev sodišč nižjih stopenj, da je podana toženkina odgovornost za vso nepremoženjsko škodo tožnika (vključno z rano na obrazu, glede katere toženka med postopkom ni dokazala, da ne bi izvirala iz prometne nesreče).

Kot je bilo ugotovljeno med postopkom, je tožnik utrpel pri prometni nesreči prelom desne goleni in rano na obrazu. Ker je bil tožnik med zdravljenjem operiran, trpel je telesne bolečine, nosil bergle več kot tri mesece in bo imel telesne bolečine tudi v bodočnosti, čeprav le občasno, je priznana odškodnina za telesne bolečine v znesku 800.000 SIT pravilno odmerjena ter je tudi primerljiva s podobnimi škodnimi primeri. Tožnik je ob nesreči doživel strah za življenje, pozneje pa ga je spremljala zaskrbljenost za izid zdravljenja. Zato je odškodnina 150.000 SIT za strah ustrezna in ni pretirana. Enak pravni zaključek velja po oceni revizijskega sodišča tudi za odškodnino za skaženost v znesku 50.000 SIT, pri kateri je bila upoštevana predvsem brazgotina dolžine 7 cm v predelu desnega kolena, vidna zadebelitev pod pogačico in tudi brazgotina na čelu. Končno ni pretirana niti odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 750.000 SIT, pri kateri je bilo upoštevano, da je pri tožniku nastopila zmanjšana sposobnost za splošne življenjske aktivnosti v obsegu 5%, da mora sedaj v delo vlagati več časa in napora kot pred poškodbo in da ga pri večjih obremenitvah spremljajo bolečine v kolenu. Ob nezgodi je bil tožnik star šele 38 let. Navedene ugotovitve tako jemljejo vso tehtnost toženkinim izvajanjem, da je odškodnina za to obliko škode previsoka. Tudi celokupna odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 1,750.000 SIT potrjuje zaključek, da je bila tožniku odmerjena ustrezna odškodnina in da ta ne presega po višini odškodnin, ki se priznavajo v podobnih primerih. Revizijsko sodišče je zato toženkino revizijo zoper odločbo o nepremoženjski škodi zavrnilo (378. člen ZPP).