Jedro

Če ZD ne predpisuje specialne ureditve, se tudi za oporoko, ki je enostranski pravni posel, uporabljajo splošna pravila OZ. Splošna pravnoposlovna ureditev velja zlasti za pogoje možnosti, dopustnosti, določnosti in določljivosti vsebine oporoke ter dopustnimi podlagi oporočnega razpolaganja.

„Nov postopek“ ne pomeni, da je potrebno ponovno razpisati poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo, da imajo stranke možnost ponovnega navajanja novih dejstev in dokazov ali celo, da morajo ponovno vložiti vse pisne vloge.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je pisna oporoka zapustnice M. L. z dne 29.10.1998 neveljavna – nična in da sta dolžna toženca tožniku povrniti pravdne stroške ter posledično tožniku naložilo v plačilo 670,18 EUR pravdnih stroškov prve toženke in 731,88 EUR pravdnih stroškov drugega toženca, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Tožnik je vložil obširno laično pritožbo, v kateri povzema dosedanji potek zapuščinskega postopka po materi oziroma babici pravdnih strank ter te pravde, ponavlja navedbe in stališča, ki jih je že podal tekom te pravde, ko je utemeljeval tožbeni zahtevek in graja delo posameznih sodnikov. Prvemu sodišču očita, da je spregledalo, da je zapuščinsko sodišče že dvakrat odločilo o listu z dne 29. 10. 1998, v pravdnem postopku pa, da je prišlo do premika spornega predmeta s tega lista na oporoko z dne 2. 5. 1996 in na njega osebno. Pri tem pa ga je sodišče oviralo pri opravljanju procesnih dejanj, vlaganju potrebnih dokazov in osredotočanju na sporni predmet. S tem mu je kršilo politične in človekove pravice ter temeljne svoboščine. List z dne 29. 10. 1998 že na prvi pogled ne vsebuje formalnih pogojev za veljavnost, ker so na njem zapisani nerazumljivi skupki črk, ki nič ne pomenijo. Dokaz z vpogledom v zapuščinski spis, na katerega je oprta izpodbijana sodba, je nedovoljen in neupošteven. Prvostopenjsko sodišče potem, ko mu je višje po razveljavitvi sklepa z dne 22. 3. 2007 zadevo vrnilo v nov postopek, ni začelo in vodilo novega postopka v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP), saj ni razpisalo poravnalnega naroka in glavne obravnave, pač pa narok za glavno obravnavo, na katerem ga je tudi zaslišalo. Graja obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da v dednem pravu ni govora o nični oporoki. Ker na listu z dne 29. 10. 1998 drugi toženec sploh ni določen za dediča, v oporoki z dne 2. 5. 1996 pa je, je vsebina lista z dne 29. 10. 1998 nedoločna in nedoločljiva in tega lista ni mogoče šteti za oporoko. Prvostopenjsko sodišče bi moralo pri presoji možnosti, dopustnosti, določnosti in določljivosti oporoke ter dopustnosti podlage oporočnega razpolaganja subsidiarno uporabiti določila Obligacijskega zakonika (OZ). Smiselno izpodbija dokazno oceno izpovedbe prve toženke. V novem postopku je sprejelo skoraj identičen dokazni sklep kot v „starem“ pravdnem postopku. V dokaznem postopku ni bil upoštevan njegov ugovor zoper vsebino zapisnika o glavni obravnavi dne 19.1.2009 in dokaz „Oporoka - Lj. po operaciji“. Ni dokazano, da bi bila zapustnica dne 29. 10. 1998 resnično v svojstvu oporočiteljice, niti tega ni mogoče predpostavljati glede na stanje pisave, glede na časovno življenjsko obdobje zapustnice, glede na protipraven obisk prve toženke. Na listu ni izražena pristna, pretehtana in razumna volja razpolagati s premoženjem za primer smrti. Mati je bila takrat v vlogi nadlegovane osebe in je zapisala list z neresnično, nedoločeno in nedoločljivo izjavo zato, da se znebi pritiska prve toženke, ni torej bila v vlogi oporočiteljice. Ker mati ni nikoli ničesar napisala pod njegovim pritiskom, tega tudi ni mogla preklicati, zato list z dne 29. 10. 1998 ne more pomeniti preklica oporoke iz leta 1996. Tudi določbam 78. člena Zakona o dedovanju (ZD) sporni list ne ustreza, ker ne določa dediča. Pomen sporočila na listu ni jasen in razumen, je dvoumen, nedoločen in nedoločljiv, zato sporni list, ki nekaj je, ne ve pa se, kaj to je, ni uporaben. Vse že navedeno kaže na bistveno zmoto zapustnice pri pisanju spornega lista; podana je zmota o dejstvih (da naj bi sinu M. zapisala nekaj pod njegovim pritiskom), ki je zapustnico nagnila k razpolaganjem, zato je domnevna oporoka z dne 29. 10. 1998 neveljavna. Tudi obličnostnim pogojem za veljavnost oporke ni zadoščeno. Opozarja, da je izpovedal tudi, da ga je mati vprašala, ali naj še enkrat napiše oporoko, to pa ob prej navedenem kaže, da je zapisala nekaj, s čimer se ni strinjala. Insinuacija prvega sodišča, da je M. L. morala preklicati izjave z negativno vsebino v razmerju do tožnika, so zlonamerne, žaljive, pristranske in brez razlogov ter dokazov. Prvostopenjskemu sodišču očita tudi, da bi mu moralo v zvezi z dokazi podati ustrezno opozorilo v skladu z določbami o materialnem procesnem vodstvu (kršitev določb 285. člena ZPP).

Toženca na vročeno pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da prvo sodišče ni zagrešilo nobenih kršitev procesnih pravil, glede na trditveno in dokazno podlago je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, čeprav vsa materialnopravna stališča prvostopenjskega sodišča niso pravilna. Skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

Zapuščinski postopek po pokojni M. L. je potekal skladno s predpisi, sprememba razpravljajočega sodnika ne sme imeti, in v konkretni zadevi tudi ni izkazano, da bi imela, vpliv na potek postopka. O kršitvah, ki jih tožnik očita zapuščinskemu sodišču, je bilo že odločeno v pritožbenih postopkih. Že zato ne morejo biti predmet te pritožbe, pa tudi sicer kršitve enega (zapuščinskega) sodišča že po naravi stvari ne morejo biti predmet pritožbenega postopka v drugi (pravdni) zadevi, pa četudi gre za povezani zadevi. Če se v zapuščinskem postopku pokaže, da so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, to pa so tudi dejstva, od katerih je odvisna veljavnost in vsebina oporoke, mora zapuščinsko sodišče na podlagi 210. člena ZD stranke napotiti na pravdo ali drug ustrezen postopek. Samo torej v primeru spornih dejstev ne more odločati o veljavnosti oporoke, zato je pritožbeni očitek, da je o tem že dvakrat odločilo zapuščinsko sodišče, neutemeljen.

Dejstvo, da toženca nista sprožila pravde, na katero sta bila napotena, na samo veljavnost oporoke ne vpliva, lahko pa vpliva na dokazno oceno sodišča. Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi naredilo 8. členu ZPP skladno – celostno dokazno oceno in na podlagi te se izkaže, da dejstvo, da toženca nista vložila tožbe, na katero sta bila napotena, na ugotovitev pravnorelevantnega dejanskega stanja ne vpliva.

Prav zaradi celostne dokazne ocene se je moralo prvostopenjsko sodišče ukvarjati tudi z oporoko M. L. z dne 2. 5. 1996. Šele v povezavi z njo je lahko ugotavljalo dejstva, ki vplivajo na odločitev o veljavnosti izpodbijane oporoke z dne 29. 10. 1998. Tudi očitek, da se je v postopku obravnavala osebnost tožnika, ni utemeljen. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da se določi Center za socialno delo za opravljanje nalog skrbnika za posebni primer glede zastopanja tožnika v tem postopku, je pritožbeno sodišče razveljavilo in tožnik je nato nastopal sam kot pravdna stranka. Ker ni imel pooblaščenca, ga je sodišče skladno z 12. členom ZPP na prvem naroku za glavno obravnavo dne 25. 9. 2006 poučilo o njegovih procesnih pravicah in dolžnostih ter tudi, da ima možnost do kvalificirane pravne pomoči, vključno z brezplačno pravno pomočjo. Vendar pa je tožnik vztrajal, da se sam najbolje zastopa. Do sugestij sodišča je bil odklonilen. Tudi glede na to pritožbena graja prvemu sodišču o opustitvi materialnega procesnega vodstva ni utemeljena. Sicer pa sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP ni dolžno pravdnim strankam svetovati, kateri dokaz naj predlagajo. Dolžnost sodišča je, da strankam nakaže, katera dejstva so relevantna za odločitev, in jih spodbudi, da jih navedejo ter dokazujejo, na kakšen način jih bodo dokazovale, pa ni stvar sodišča. Če bi sodišče eni od strank svetovalo, konkretno kateri dokaz naj predlaga, bi se postavilo celo vprašanje njegove nepristranskosti. Sodišče tako tožnika ni v ničemer oviralo v postopku, zgolj svojo v zakonu predpisano vlogo je opravljalo in mu tudi nobenih pravic in svoboščin ni kršilo.

Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek po razveljavitvi sklepa o postavitvi skrbnika za potrebe tega postopka, si tožnik zmotno razlaga. „Nov postopek“ ne pomeni, da je potrebno ponovno razpisati poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo, da imajo stranke možnost ponovnega navajanja novih dejstev in dokazov ali celo, da morajo ponovno vložiti vse pisne vloge. Tudi če se glavna obravnava začne znova, je moč kot procesno gradivo obravnavati le do takrat vložene vloge in predlagane dokaze, dokazovanje z že neposredno izvedenimi dokazi pa se po potrebi ponovi, lahko pa se tudi preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov.

Dokaz z vpogledom v zapuščinski spis po pokojni M. L. je predlagal tožnik (pa tudi tožena stranka), sodišče ga je torej izvedlo na predlog strank in ni nobenega razloga, da ga ne bi upoštevalo pri ugotavljanju dejanskega stanja in v razlogih sodbe.

Materialnopravno pravilna so stališča prvostopenjskega sodišča in razlogi sodbe, ki se nanašajo na 1. in 2. odstavek 59. člena ZD, ki govori o oporočni sposobnosti (6. stran izpodbijane sodbe spodaj). Enako velja za stališča in razloge prvostopenjskega sodišča glede zatrjevane neveljavnosti oporoke (60. člen ZD) in glede dokaznega bremena, ki izhaja iz 1. odstavka 61. člena ZD, ter glede obličnostnih pogojev po 1. odstavku 63. člena v zvezi z 62. členom ZD, kar vse je pravilno in zadostno obrazloženo na straneh 6 do 9 izpodbijane sodbe. Tožnik ni zmogel dokaznega bremena dokazovanja neveljavnosti oporoke.

Iz sicer okorno zapisane in z več pisnimi napakami obremenjene listine, ki jo je zapustnica zapisala 29. 10. 1998, jasno izhaja njena volja določiti dediče svojega premoženja, in sicer drugače kot v oporoki z dne 2. 10. 1996. Jasno je tako izražena njena volja spremeniti oziroma preklicati (1. odstavek 99. člena ZD) prejšnjo oporoko. Zato tožniku ni uspelo dokazati, da listine ni pisala v vlogi oporočiteljice. Tudi takih pritiskov prve toženke, ki bi lahko vplivati na možnost oblikovanja svobodne volje oporočiteljice, da bi bilo moč šteti, da ni izrazila prave in svobodne volje, tožnik ni uspel dokazati.

Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da v dednem pravu ni govora o nični oporoki. Če ZD ne predpisuje specialne ureditve, se tudi za oporoko, ki je enostranski pravni posel, uporabljajo splošna pravila OZ. Splošna pravno poslovna ureditev velja zlasti za pogoje možnosti, dopustnosti, določnosti in določljivosti vsebine oporoke ter dopustnimi podlagi oporočnega razpolaganja (gl. Dedno pravo avtorjev prof. dr. Karla Zupančiča in prof. dr. Viktorije Žnidaršič Skubic, 3. izdaja, izdal Uradni list leta 2009, in sicer na strani 114 in naslednjih). Vsebina oporoke mora biti mogoča, dopustna, določena ali določljiva (34. člen OZ), podlaga oporočnega razpolaganja pa mora biti dopustna (1. odstavek 39. člena OZ), sicer je oporoka nična. Ker pa je prvostopno sodišče obravnavalo vse tozadevne tožnikove trditve in zaključilo, da tožnik svojih sicer pavšalnih trditev tudi dokazati ni uspel, je odločitev za zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti oporoke M. L. z dne 29.10.1998 materialnopravno pravilna. Tudi dejstvo, da drugi toženec v tej oporoki ni omenjen, ne vpliva na veljavnost oporoke, saj je oporočiteljica točno navedla, kdo so njeni oporočni dediči. Zmotno je sicer tudi stališče prvega sodišča, da nagib za sestavo oziroma preklic oporoke ni pravno odločilen. Upoštevna je namreč zmota v nagibu (motivu), če je „kavzalna“ za oporočno razpolaganje (3. odstavek 60. člena ZD); upoštevna je torej takšna zmota v nagibu, ki je zapustnika nagnila k oporočnemu razpolaganju. Vendar pa tožnik ni uspel dokazati svoje trditvene podlage, da bi mater k zapisu oporoke z dne 29. 10. 1998 nagnilo to, da je zmotno mislila, da je prejšnjo oporoko napisala pod njegovim pritiskom, ali da je zmotno mislila, da se je prva toženka zanjo brigala, čeprav se ni. Ob zapisu v oporoki, da je prejšnjo napisala pod pritiskom tožnika, ki ga opročiteljica, čeprav je imela za to možnost, ni preklicala, tožnik svojih nasprotnih trditev, ki jih je dokazoval zgolj s svojim zaslišanjem, ni uspel dokazati. Življenjsko logičen in na podatke spisa oprt je zaključek sodišča, da bi zapustnica, če bi tožniku povedala, da je spremenila svojo prejšnjo oporoko, morala preklicati oporoko z dne 29. 10. 1998. Hkrati pa ravnanje zapustnice dokazuje tudi, da je bila v času sestave sporne oporoke sposobna izraziti svojo resnično in svobodno voljo, ki je bila očitno volja narediti drugačno oporoko od prejšnje, s katero je naklonila tožniku več premoženja kot v sporni oporoki. Ob obrazloženem to, kar naj bi mati rekla tožniku, potem ko je napisala sporno oporoko (izpovedba tožnika, da ga je vprašala, ali naj napiše še enkrat), ni pravno odločilno. Če bi zapustnica hotela, bi lahko oporoko ponovno spremenila. S tem ko sodišče tega dela tožnikove izpovedbe ni posebej ocenilo, zaradi nerelevantnosti te izjave tudi ni zagrešilo kršitve določb pravdnega postopka. Tudi sicer očitek o nezadostni obrazložitvi ni utemeljen. Obseg obrazloženosti dejstev in pravnih zaključkov je namreč prilagojen trditvam pravdnih strank. Na zgolj pavšalne trditve in ugovore tožnika sodišče niti ne more konkretneje odgovoriti, kot je. Na trditve, ki jih je tožnik konkretiziral in dokazoval, pa mu je v sodbi odgovorjeno.

Zaključek prvega sodišča, da listina, ki jo je dne 29. 10. 1998 napisala M. L. obličnostno zadošča pogojem za lastnoročno oporoko po 63. členu ZD, je pravilen. O tem, da jo je oporočiteljica lastnoročno napisala in podpisala sploh, ni spora. Okorna pisava in pisne napake, ki pa niso take, da pisanje ne bi bilo razumljivo, pa na pogoj obličnosti oporoke za njeno veljavnost ne vplivajo.

S trditvami o protislovnosti in neresničnosti izpovedb in ravnanj prve toženke in neupoštevanju listine „Oporoka Lj. po operaciji“, tožnik smiselno izpodbija dokazno oceno prvega sodišča. Pritožbeno sodišče pa se z njo strinja, saj je, kot rečeno, skladna 8. členu ZPP, pa tudi življenjsko logična. Očitek, da sodišče določenih listin ni upoštevalo, pa je protispisen. Iz dokaznih sklepov sodišča in obrazložitve sodbe je jasno razvidno, da je sodišče upoštevalo pri razsoji vse v spis vložene listine. Na kateri listovni številki se katera od njih nahaja, ni relevantno. Če katere od listin, vloženih v spis, sodišče posebej ne oceni, to še ne pomeni, da je ni vpogledalo. Posebej mora oceniti le tiste dokaze, ki so odločilni za razsojo.

V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso podani, odločitev je materialnopravno pravilna, ne postopek na prvi stopnji, ne sodba pa tudi nista obremenjena z nobeno od uradoma upoštevnih procesnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.