Jedro

Nastanek obveznosti plačevanja NUSZ za zazidano stavbno zemljišče je odvisen le od tega, da gre za stavbno zemljišče, na katerem je zgrajena stavba, zato na odmero ne morejo vplivati trditve, da je objekt še vedno v adaptaciji in da bo davčna obveznost nastala šele z vselitvijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2009 v višini 12,28 EUR, in sicer za zazidano stavbno zemljišče, na katerem se nahaja objekt s stanovanjskimi prostori na naslovu ... v izmeri 31 m2. Iz obrazložitve je razvidno, da je NUSZ odmerjen na podlagi določb Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Žirovnica (v nadaljevanju Odlok).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim navedel, da je površina stanovanjskega objekta ugotovljena na podlagi tožnikove napovedi za odmero davka od premoženja na posest stavb z dne 24. 6. 1996. Dejstvo, da je objekt v fazi adaptacije, pa na odmero ne vpliva, saj se NUSZ po 62. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84) odmeri lastniku nepremičnine ne glede na to, ali jo uporablja ali ne.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da davčna obveznost za objekt ... še ni nastala, saj se objekt ne uporablja. Poleg tega je neto površina pod objektom večja od obračunane in znaša 50 m2. Iz odločbe tudi ni razvidno, ali je bila osnova za odmero davčne obveznosti novogradnja objekta, prizidek k obstoječemu objektu ali „generalna adaptacija obstoječega objekta“. Opozarja, da je iz odločbe razvidno, da naj bi šlo za stanovanjski objekt, medtem ko je višina NUSZ določena na podlagi točkovanja, ki je v Odloku določen za nezazidana stavbna zemljišča v višini 0,00041 EUR letno. Sodišče naj preizkusi njegove očitke tudi v smislu kršenja „človekovih temeljnih osnovnih pravic in ustavnih pravic in poseganja temeljnih človekovih in ustavnih pravic“, storjenih s tem in preteklimi postopki. Predlaga, naj sodišče odpravi odločbi obeh stopenj in toženi stranki naloži, da pri ponovnem odločanju „uporablja v ponovnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, naj si bo to neto površina objekta ... obstoječega stanja, kot prizidka, da se iz evidenc ugotovi davčna obveznost – podlaga za odmero davčne obveznosti izpred leta 1994, kot dejstvo stanja in obenem odmere davčne obveznosti od nepozidanega stavbnega zemljišča parcele ... k.o. ...“. Zahteva tudi plačilo odškodnine, ki jo je utrpel zaradi celotnega postopanja v zadevi, vključno s tožbo, in sicer v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe ter v višini 500 točk, pomnoženo z vrednostjo točke po odvetniški tarifi na dan izdaje sodbe, z zamudnimi obrestmi do izplačila. Poleg tega zahteva plačilo odškodnine zaradi „vsakoletnega postopanja v davčnih postopkih v zadevi odmere davkov od leta 1996 do leta 2008“ v tam navedeni višini.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, na katero vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Obveznost plačevanja NUSZ je opredeljena v VI. poglavju ZSZ/84, ki se uporablja na podlagi 5. točke petega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji; v nadaljevanju ZUreP-1) v zvezi s prvo alinejo 56. člena ZSZ/97. V členih 218 do 218.d Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je bila dodana opredelitev stavbnih zemljišč, za katera se odmerja NUSZ. Navedena ureditev plačevanja NUSZ ostaja nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/07 in naslednji; ZPNačrt), ki v 103. členu ne predvideva prenehanja uporabe in prenehanja veljavnosti določb ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na plačevanje nadomestila.

Glede na prvi odstavek 218. člena ZGO-1 velja obveznost plačevanja NUSZ za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen. Po drugem odstavku istega člena se za zazidana stavbna zemljišča z dnem uveljavitve ZGO-1 (to je s 1. 1. 2003) štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in prej omenjenih gradbenih inženirskih objektov. Po drugem odstavku 60. člena ZSZ/84 se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske oz. poslovne površine stavbe. Tako je v 12. členu Odloka določeno, da se višina nadomestila po merilih iz 5. do 11. člena Odloka določi tako, da se skupno število točk pomnoži s čisto tlorisno površino prostorov in z vrednostjo točke za izračun nadomestila.

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bil NUSZ odmerjen za zemljišče, na katerem stoji stavba z naslovom ... s stanovanjskimi prostori, torej za zazidano stavbno zemljišče. Ker je nastanek obveznosti plačevanja NUSZ za zazidano stavbno zemljišče odvisen le od tega, da gre za stavbno zemljišče, na katerem je zgrajena stavba - tožnik v tožbi ne oporeka, da gre za tak primer -, na odmero ne morejo vplivati trditve, da je objekt ... še vedno v adaptaciji in da bo davčna obveznost nastala šele z vselitvijo. Prav tako tožnik posega v svoje pravice ne zatrjuje s trditvijo, da bi moral upravni organ pri odmeri upoštevati večjo površino objekta, to je 50 m2 namesto 31 m2. Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov, je tožnik to površino navedel v napovedi za odmero davka z dne 24. 6. 1996. Tudi v zadevi uporabljeni Odlok v prvem odstavku 14. člena določa, da so zavezanci za plačevanje NUSZ dolžni pri občinski upravi ali Davčnemu uradu Kranj vložiti prijavo nadomestila ali sporočiti vse spremembe (tudi spremembo stanovanjske površine). Če torej tožnik meni, da podatki v njegovi napovedi iz leta 1996 ne odražajo več pravega dejanskega stanja, je dolžan te spremembe sporočiti pristojnemu organu.

Kljub temu sporna površina ne more vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Tožnik namreč s tem ko navaja, da mu je bilo nadomestilo odmerjeno od premajhne površine objekta, dejansko zatrjuje prenizko odmerjen NUSZ, kar pomeni, da je v tem obsegu izpodbijana odločba v njegovo korist, zaradi česar ni razloga za odpravo izpodbijane odločbe. Da bi prenizko odmerjeno nadomestilo kako drugače vplivalo na tožnikove pravice, pa iz tožbe ni razvidno.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor o uporabi vrednosti točke za nezazidano stavbno zemljišče. Iz obrazložitve odločbe je namreč razvidno, da znaša vrednost točke za določitev višine nadomestila v letu 2009 (Uradni list RS, št. 9/09) za stanovanjski tip območja 0,0013 EUR oz. 0,00011 EUR na mesec, ta vrednost pa je navedena tudi v izreku izpodbijane odločbe.

Če tožnik meni, da bi mu morala toženka odmeriti NUSZ tudi za zemljišče parc. št. ... k.o. ... iz naslova nezazidanega stavbnega zemljišča, lahko v skladu s prvim odstavkom 14. člena vloži prijavo za odmero.

Ker niti ostale tožbene navedbe ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).