Jedro

Če je odločba, na podlagi katere je bil izveden prehod lastninske pravice na državo, izdana na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, ki ga določba 8. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji izrecno izključuje iz obsega denacionalizacije, ni podlage za denacionalizacijo. V postopku denacionalizacije pa ni mogoče presojati zakonitosti odločbe, na podlagi katere je bil izveden prehod lastninske pravice na državo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 19.1.2005, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote ... z dne 1.12.2004. S to odločbo je prvostopni upravni organ v ponovnem postopku (po odločbi tožene stranke z dne 20.5.2002 in sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 119/2006-16 z dne 22.11.2001) odločil, da se zavrne zahteva za denacionalizacijo nepremičnin parc. št..., podržavljenih E.J., rojeni 1909, umrli 1999, nazadnje stanujoči v Avstriji.

Sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki in se na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS sklicuje na njene razloge. Navaja, da je med strankama sporno, kdaj oziroma na kakšni podlagi je bilo E.J. podržavljeno navedeno premoženje. Zavrnitev zahtevka za denacionalizacijo temelji na ugotovitvi, da je bil pravni temelj podržavljenja 7. a člen Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46, 35/48, ZNZGP), ki ga določba 8. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) izrecno izključuje iz obsega denacionalizacije. Iz odločbe Občinske skupščine ... z dne 24.4.1964, izhaja, da je bilo navedeno premoženje nacionalizirano po 7. a členu ZNZGP, iz zemljiške knjige pa, da je bil prehod lastninske pravice opravljen prav na podlagi te določbe. Določba 7. a člena ZNZGP je začela veljati z uveljavitvijo 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij z dne 28.4.1948, ki je določal, da se za 7. členom doda nov 7. a člen, ki se glasi: "Z dnem uveljavitve tega zakona se nacionalizirajo in preidejo v državno last vse nepremičnine, ki so last tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb.". Tožena stranka je pravilno sledila napotkom iz navedene pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS in ugotovila čas dejanskega podržavljenja. Tožbena zatrjevanja, da naj bi bila prejšnja lastnica navedenega premoženja skupaj z možem 3.1.1946 izgnana v Avstrijo, ne morejo izkazovati, da naj bi ji bilo navedeno premoženje odvzeto že pred letom 1964. Čeprav izhaja iz odločbe o ugotovitvi državljanstva z dne 29.9.1993, pridobljene za namen odločanja o denacionalizaciji, da je bila prejšnja lastnica navedenega premoženja na dan 28.8.1945 jugoslovanska državljanka, ni mogoče pritrditi stališču tožbe, da določba 7. a člena ZNZGP zanjo ni mogla učinkovati. Vprašanje pravilnosti odločbe o nacionalizaciji ni predmet presoje v postopku denacionalizacije. Tožbeno zatrjevanje, da je bila prejšnja lastnica izgnana, navedeno premoženje pa dano občini oziroma kmetijskemu kombinatu v uporabo, izkazuje samo to, da ji je bilo navedeno premoženje odvzeto iz posesti. Ker ji s tem ni bila odvzeta lastninska pravica, tega dejanja ni mogoče šteti za prisilni ukrep državnega organa v smislu 4. člena ZDen.

V pritožbi uveljavlja tožnik pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjuje, da mu sodišče ni vročilo odgovora na tožbo tožene stranke in da so razlogi izpodbijane sodbe v medsebojnem nasprotju. Ob pravilni ugotovitvi, da je odločba o nacionalizaciji ugotovitvene narave, ni logičen zaključek, da pridobljene listine ne izkazujejo odvzema navedenega premoženja pred njeno izdajo oziroma, da izkazujejo le odvzem iz posesti. Sodišče prve stopnje priznava kot datum podržavljenja datum uveljavitve 7. a člena ZNZGP, hkrati pa se tudi strinja, da prejšnja lastnica ni prostovoljno zapustila države, ampak je bila s strani takratnih oblasti z možem izgnana, priznava tudi, da je ob njunem odhodu država uporabljala navedeno premoženje vse do 24.4.1964, do vpisa družbene lastnine v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožbenih trditev, da odločba o nacionalizaciji ne omenja prehoda navedenega premoženja na državo in da leta 1964, 7. a člen ZNZGP ni mogel več učinkovati, ker je z uveljavitvijo Ustave SRS iz leta 1963 prenehal veljati. Zatrjuje, da odločba z dne 24.4.1964 ne more biti podlaga za podržavljenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Odgovor tožene stranke ne vsebuje obrazložitve v smislu 278. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2), ki se v postopku upravnega spora po 1. odstavku 16. člena ZUS primerno uporablja, pač pa samo navedbe, da tožena stranka prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe tožene stranke in predlog za zavrnitev tožbe. Za odgovor s takšno vsebino v ZPP-UPB2 niti ni obveznosti njegove vročitve. Razlogi izpodbijane sodbe niso v medsebojnem neskladju, sodišče prve stopnje se je po presoji pritožbenega sodišča jasno in nedvoumno opredelilo, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravni temelj podržavljenja odločba o nacionalizaciji, izdana na podlagi 7. a člena ZNZGP, tožbene ugovore pa je zavrnilo s stališčem, da upravni spisi ne potrjujejo, da bi s tožbo zatrjevana izgon prejšnje lastnice in dejanski prevzem posesti nad navedenim premoženjem izkazovala, da je že s tem prišlo do podržavljenja po ZDen. V zvezi z okoliščinami prehoda navedenega premoženja iz zasebne v družbeno lastnino je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi še pojasnilo, pred njim pa tudi že tožena stranka, da v postopku denacionalizacije ni mogoče presojati zakonitosti akta o podržavljenju. Zato tudi ne gre za pomanjkljivost izpodbijane sodbe, če se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zakonitosti odločbe o nacionalizaciji z dne 24.4.1964 oziroma do tožbenih zatrjevanj, da ni bilo dejanske niti pravne podlage za izdajo odločbe o nacionalizaciji.

Tudi ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje kaže, da je v zemljiški knjigi prehod lastninske pravice bil izvršen prav na podlagi odločbe o nacionalizaciji z dne 24.4.1964, ki je izdana na podlagi 7. a člena ZNZGP. V ponovnem upravnem postopku je upravni organ pridobil še listine (Občinskega ljudskega odbora ..., Občinskega sodišča v Celju in vlogo pooblaščenca prejšnje lastnice, da se uvede postopek za izdajo odločbe o zaplembi navedenih nepremičnin), izdane oziroma vložene v upravnem postopku, ki se je končal z izdajo odločbe o nacionalizaciji in je bilo na njihovi podlagi ugotavljano, ali je za njeno izdajo podana pravna in dejanska podlaga. V ponovnem upravnem postopku je upravni organ pridobil tudi mnenje Zgodovinskega arhiva v Celju, da na ime prejšnje lastnice niti za navedeno premoženje ni bila izdana odločba o zaplembi. Takšno dejansko stanje kaže tudi po presoji pritožbenega sodišča na pravilno uporabo določbe 3. člena ZDen, ki v 8. točki iz obsega denacionalizacije izrecno izvzema podržavljenje po navedeni določbi ZNZGP. Pritožbeni ugovori, s katerimi tožnik ponavlja tožbene ugovore in zatrjuje nezakonitost odločbe o nacionalizaciji in se sklicuje na okoliščine izgona prejšnje lastnice, ne morejo biti upoštevni iz razlogov, ki sta jih pravilno pojasnila že sodišče prve stopnje in tožena stranka, v postopku denacionalizacije pa tudi ni mogoče presojati zakonitosti akta o podržavljenju.

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, zato na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 tožnik ne more z uspehom uveljaviti pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, se vložena pritožba obravnava kot pritožba po ZUS-1, ker je bilo v upravnem postopku odločeno meritorno. Po ZDen pa je pravnomočnost sodbe pogoj za izvršitev upravnega akta.