Jedro

Pravica odstopa od pogodbe je v skladu s 13. členom splošnih pogojev tožniku podeljeno enostransko oblikovalno upravičenje, ki ga uresniči z enostransko pisno izjavo (v konkretnem primeru z vložitvijo predloga za izvršbo). Taka izjava, ki pravno razmerje preoblikuje oz. povzroči njegovo prenehanje, začne učinkovati, ko jo prejme odstopni zavezanec (smiselna uporaba 28. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Od takrat naprej je ob smiselni uporabi tretjega odstavka 28. člena OZ ta izjava nepreklicna, njenih učinkov tožnik niti s kasnejšimi obvestili toženki, ki jih le-ta izpostavlja v pritožbi, ni mogel preklicati oz. izničiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L. opr. št. VL 3694/2011 z dne 14. 1. 2011 v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naloženo plačilo denarne terjatve, in sicer glavnice v višini 39.811,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2011 dalje do plačila ter glede odmerjenih izvršilnih stroškov v višini 41,00 EUR (I. točka izreka). V presežku je sodišče prve stopnje navedeni sklep o izvršbi razveljavilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku v 15 dneh plačati pravdne stroške v višini 3.143,46 EUR, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka prvostopne sodbe se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka. Bistveno kršitev procesnih določb naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni izvedlo vseh dokazov toženke ter ni odločalo o njenih dokaznih predlogih iz pripravljalne vloge z dne 10. 4. 2012, zlasti o dokaznem predlogu s postavitvijo izvedenca avtomobilske stroke. Le-ta bi lahko izračunal vrednost predmeta leasinga, ki je ostal v lasti tožnika po prenehanju pogodbe o leasingu. Ta vrednost bi po presoji pritožnice odločilno vplivala na višino terjatve. Prvostopno sodišče naj bi po mnenju pritožnice zmotno uporabilo materialno pravo, ko ob ugotovitvi, da je tožnik še vedno lastnik predmetnega vozila, vrednosti vozila ni odštelo od terjatve po leasing pogodbi, pri čemer poudarja znatno vrednost rešenih delov po požaru, ki pripadajo tožniku. Obravnavana prvostopna sodba naj bi bila izdana preuranjeno, ne da bi se sploh pristopilo k ugotavljanju dejanskega stanja. Okoliščina, da je bil predmet leasinga dvakrat poškodovan, vpliva na manjšo vrednost predmeta leasinga in posledično višjo obveznost toženke, vendar po njenem prepričanju nikakor ne v prisojeni višini. Prvostopno sodišče naj tudi ne bi presojalo listinskih dokazov toženke o delnem poplačilu obveznosti in je nekritično sledilo zahtevku tožnika. Toženka je v dogovoru s tožnikom vložila pritožbo zoper odločitev zavarovalnice, ki je zavrnila odškodninski zahtevek v korist tožnika zaradi domnevne izgube zavarovalnih pravic, v primeru zavrnitve bo tudi s civilno tožbo zahtevala povrnitev celotne škode v korist tožnika. Tožniku pa očita, da v zvezi z uveljavljanjem zavarovalnine ni izkazal ustrezne skrbnosti, zaradi česar zavarovalnica še vedno ni izplačala odškodnine za materialno škodo. Pritožnica nadalje navaja, da ne drži navedba, da je na podlagi prvega škodnega dogodka nastala „popolna škoda oz. totalka“, saj je bilo vozilo v času nabave vredno 70.000,00 EUR, zato materialna škoda na takem vozilu 11.507,87 EUR zagotovo ne predstavlja totalke. Po prepričanju pritožnice pogodba o leasingu še vedno ni razvezana, saj tožnik pogodbe nikoli ni odpovedal, toženki celo pošilja obvestila o višini mesečnih obrokov v skladu s pogodbo ter komunicira glede obveznega zavarovanja, predmet leasinga pa je še vedno v posesti toženke. Tudi ponudba za predčasni odkup predmeta leasinga ni bila sprejeta. Zato naj bi bila tožba preuranjena, saj razen glede višine že zapadlih 18 obrokov tožnik nima pravnega interesa vlagati tožbe za plačilo vseh obrokov. Pritožnica predlaga razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnik zavzema za njeno zavrnitev in potrditev (izpodbijanega dela) prvostopne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi izpeljanega dokaznega postopka zaključilo, da je bila med pravdnima strankama dne 27. 7. 2007 sklenjena pogodba o finančnem leasingu premičnine za osebno vozilo Audi A5 razvezana oz. je prenehala na podlagi tožnikovega odstopa od pogodbe (zaradi uničenja predmeta leasinga), pri čemer je kot odstop od pogodbe šteti vložitev predloga za izvršbo (s katerim je tožnik od toženke med drugim terjal plačilo vseh zapadlih in neplačanih obrokov leasinga do razveze pogodbe in diskontiranih bodočih obrokov leasinga, obračunanih v „ponudbi za predčasen odkup po pogodbi št. 0003030“ z dne 7. 1. 2011).

7. Neutemeljena je pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko naj ne bi odločalo o vseh dokaznih predlogih toženke iz njene pripravljalne vloge z dne 10. 4. 2012. O teh dokaznih predlogih je namreč sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odločilo, res pa je, da vsem ni ugodilo. Vendar pa je v pritožbi grajano odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca avtomobilske stroke v obrazložitvi svoje odločitve prvostopno sodišče dovolj jasno in prepričljivo obrazložilo. Toženka namreč ni navedla niti približne ocene, kolikšna naj bi bila vrednost rešenih delov vozila po drugem škodnem dogodku (požaru). Zatrjevala je le, da naj bi bila njihova vrednost „znatna“, ter da bi jo bilo potrebno upoštevati v obračunu leasinga. Navedena trditvena podlaga je bila ob nasprotnih zatrjevanjih tožnika, da je bil v drugem škodnem dogodku predmet leasinga uničen, tudi po presoji sodišča druge stopnje preskromna. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena in upoštevanja razpravnega načela (7. člen ZPP) sodišče dokaznemu predlogu ugodi le, če stranka opredeli pravno pomembno dejstvo, ki naj se s predlaganim dokazom ugotovi. To pomeni, da je nedovoljen informativni dokaz, ki ga poda stranka, ki ni najprej podala trditev o relevantnih dejstvih, in sicer zato, ker se nadeja, da bo zanje črpala podlago prav iz izvedenega dokaza.(1) Tudi v obravnavani zadevi gre po presoji sodišča druge stopnje za takšen primer. Upoštevaje okoliščine konkretnega primera, ko je bilo med pravdnima strankama nesporno, da se (morebitni) rešeni deli vozila nahajajo v posesti toženke, bi morala le-ta vrednost rešenih delov vsaj minimalno laično konkretizirati, kar bi lahko bilo podlaga za ugoditev dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca avtomobilske stroke. Sodišče druge stopnje po vsem obrazloženem kot pravilnega sprejema prvostopni zaključek, da zgolj z navajanjem, da obstajajo rešeni deli in da imajo določeno vrednost, trditvena dolžnost toženke ni bila izpolnjena (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 25).

8. Tudi toženkin nadaljnji dokazni predlog po postavitvi izvedenca finančne stroke, ki naj bi „izdelal obračun leasinga skladno s pogodbo o leasingu in na podlagi vseh poslovnih dogodkov, ki jih je potrebno v obračunu leasinga upoštevati“, se je izkazal kot nepotreben, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 10). Toženka višine vtoževanega zneska, obračunanega že v „ponudbi za predčasen odkup po pogodbi št. 0003030“ (priloga A7), pri katerem je tožnik med postopkom vztrajal, niti ni konkretno prerekala. Njeno nestrinjanje z višino terjatve se je osredotočalo na že omenjeno neupoštevanje vrednosti rešenih delov vozila ter neupoštevanje tožniku še nesporno neizplačane, vendar po presoji toženke neutemeljeno zavrnjene zavarovalnine za škodo po drugem škodnem dogodku, kot bo še obrazloženo. Vse navedeno pa je v presoji sodišča in ne more biti predmet izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke.

9. V zvezi s pritožbeno grajo, da naj bi sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo preuranjeno, ne da bi sploh pristopilo k ugotavljanju dejanskega stanja, sodišče druge stopnje zaključuje, da je bilo v okviru pravočasnih in konkretnih zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov (7. člen ZPP) pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji dovolj skrbno ugotavljano in tudi dovolj izčrpno ugotovljeno. Toženkini listinski „dokazi o delnem poplačilu obveznosti“, ki jih izpostavlja v pritožbi, so zgolj tožnikova obvestila o zapadlosti posameznih obrokov leasinga, ki hkrati zajemajo opomine za plačilo dolga iz zapadlih obveznosti, ne izkazujejo pa toženkinih delnih plačil. Vrednosti vozila (oz. njegovega ostanka - rešenih delov po požaru), ki bi jo bilo treba po mnenju pritožnice ob pravilni uporabi materialnega prava od terjatve po leasing pogodbi odšteti, toženka po že zgoraj obrazloženem ni konkretizirala in posledično tudi ne dokazala. Zavarovalnina, ki se sicer po pravilnem stališču toženke v skladu s splošnimi pogoji za potrošnike za finančni leasing premičnin (priloga A3, v nadaljevanju splošni pogoji) v primeru odstopa od pogodbe zaradi nastanka škodnega dogodka odračuna (torej odšteje) od dospelih terjatev do leasingojemalca na osnovi pogodbe o leasingu (5. točka 8. člena splošnih pogojev), pa tožniku ni bila izplačana, kar med pravdnima strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. Toženka tožniku v pritožbi ponovno tudi po presoji sodišča druge stopnje neutemeljeno očita neskrbnost pri uveljavljanju zavarovalnine po drugem škodnem dogodku, zaradi česar zavarovalnica še vedno ni izplačala odškodnine za materialno škodo (zavarovalnine). Zavarovalnica je izplačilo zavarovalnine po drugem škodnem dogodku (požaru) odklonila iz razloga prekinitve kasko zavarovanja oz. prenehanja zavarovalnega kritja po prvem škodnem dogodku, po katerem je bila toženki v skladu z določili poravnave, s katerimi je bila toženka po lastnih navedbah seznanjena, izplačana odškodnina za popolno škodo (totalka). V skladu s splošnimi pogoji poslovanja (3. točka v povezavi s 1. točko 8. člena) je bila na toženki obveznost, da poskrbi za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti in kasko zavarovanje ves čas trajanja leasinga, zato zavrnitev izplačila zavarovalnine iz razloga prekinitve kasko zavarovanja ne more biti v škodo tožnika. Poleg tega pa toženka še v pritožbi izpostavlja, da je zoper odločitev zavarovalnice o zavrnitvi odškodninskega zahtevka zaradi domnevne izgube zavarovalnih pravic v dogovoru s tožnikom vložila pritožbo, ki pa (še) ni bila ugodno rešena.

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da na podlagi prvega škodnega dogodka ni nastala popolna škoda oz. totalka, se sodišče druge stopnje strinja s prvostopnim stališčem, da je bila (tudi) na toženki odločitev, ali pristane na izplačilo zavarovalnine po sistemu popolne škode (totalke), glede na to, da je bila z vsebino pisne poravnave seznanjena. V to je očitno pristala, saj se je (tudi po lastni izpovedbi) z izplačilom zavarovalnine na svoj račun strinjala.

11. V skladu s 13. členom splošnih pogojev ima leasingodajalec pravico v vsakem trenutku z enostransko pisno izjavo in brez nadaljnjega opominjanja ter odpovednega roka odstopiti od pogodbe tudi v primeru, če je predmet leasinga ukraden ali uničen (točka j) 13. člena). V primeru odstopa od pogodbe ima leasingodajalec za čas od dneva predčasnega prenehanja pogodbe do dneva pogodbeno dogovorjenega prenehanja pogodbe pravico do plačila zapadlih obrokov s pogodbenimi zamudnimi obrestmi za čas od nastanka zamude do dneva plačila leasingodajalcu, kakor tudi pravico do plačila nezapadlih obrokov, pri čemer se pri nezapadlih obrokih upošteva njihova sedanja vrednost ob odstopu od pogodbe (1. točka 14. člena splošnih pogojev). Sodišče druge stopnje kot pravilno sprejema prvostopno stališče, da je potrebno kot tako enostransko pisno izjavo, s katero leasingodajalec odstopa od pogodbe, šteti vložitev predloga za izvršbo (z dne 10. 1. 2011 in ne z dne 20. 6. 2011, kot očitno pomotoma navaja sodišče prve stopnje). Tega je tožnik vložil neposredno po toženki posredovani „ponudbi za predčasen odkup po pogodbi št. 0003030“ z dne 7. 1. 2011, v kateri so bili sešteti zapadli in neplačani obroki kakor tudi diskontirani bodoči obroki leasinga. Pravilnost navedenega prvostopnega zaključka potrjujejo okoliščine konkretnega primera, saj je bil po zatrjevanjih tožnika (ki jih toženka po že zgoraj obrazloženem ni uspela izpodbiti) predmet leasinga uničen, njegovi ostanki pa so se (in se še) nahajali pri toženki. Poleg tega toženka priznava, da je že ob vložitvi predloga za izvršbo zamujala s posameznimi plačili zapadlih obrokov, v pritožbi pa izrecno priznava neplačilo 18 zapadlih obrokov, kar je v skladu s splošnimi pogoji nenazadnje samostojni razlog za odstop od pogodbe (1. točka 12. člena).

12. Tudi po presoji sodišča druge stopnje zgolj zaradi tožnikovih kasnejših obvestil o zapadlosti posameznih obrokov leasinga ter o dolgu toženke iz naslova zapadlih obveznosti, ki jih je tožnik toženki pošiljal še po vložitvi predloga za izvršbo, ni mogoče šteti, da je tožnik pri pogodbi o leasingu vztrajal. Pravica odstopa od pogodbe je v skladu s 13. členom splošnih pogojev tožniku podeljeno enostransko oblikovalno upravičenje, ki ga uresniči z enostransko pisno izjavo (v konkretnem primeru z vložitvijo predloga za izvršbo). Taka izjava, ki pravno razmerje preoblikuje oz. povzroči njegovo prenehanje, začne učinkovati, ko jo prejme odstopni zavezanec (smiselna uporaba 28. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Od takrat naprej je ob smiselni uporabi tretjega odstavka 28. člena OZ ta izjava nepreklicna, njenih učinkov tožnik niti s kasnejšimi obvestili toženki, ki jih le-ta izpostavlja v pritožbi, ni mogel preklicati oz. izničiti. Tožnik je zato upravičen do plačila zahtevanega zneska (zapadlih obrokov leasinga kakor tudi sedanje vrednosti nezapadlih obrokov leasinga ob odstopu od pogodbe - 14. člen splošnih pogojev), katerega višine toženka po vsem zgoraj obrazloženem ni uspela izpodbiti.

13. Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe.

14. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje pritožbene stroške. Stroški odgovora na pritožbo, ki za odločitev o pritožbi niso bili potrebni, pa v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi prvim odstavkom 155. člena istega zakona bremenijo tožnika.

Op. št. 1 : Tako tudi sodba VS RS II Ips 320/2011.