Jedro

Ker je bilo z izročitvijo denarja tožencu (klubu) omogočeno redno izvajanje njegove (športne) dejavnosti, je bil toženec s tem obogaten, tožnik pa prikrajšan, kar utemeljuje zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve.

V primeru, če kdo nudi drugemu korist, kadar je ta ukrep očitno pravilen, ni v skladu z načelom vestnosti in poštenosti, ki velja v obligacijskih razmerjih, da ne bi bil upravičen do vrnitve dane koristi.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki v delu, ki se nanaša na začetek teka zakonskih zamudnih obresti spremeni tako, da se datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti 23. 5. 2006 nadomesti z datumom 22. 6. 2007. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožniku 7.399,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2006 do prenehanja obveznosti (točka I) in pravdne stroške v znesku 1.439,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (točka II).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v nadaljevanju pritožbe pa navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal poslovodstvo brez naročila za toženo stranko. Tožnik ni ravnal kot poslovodja brez naročila, ker je račune plačeval A.. Denar od tožnika si je izposojal A., ki ga je porabil za potrebe tožene stranke. Tožnik ima terjatev do A. in ne do tožene stranke. Tujega posla se je lotil A. in ne tožnik, saj je A. podpisnik na računih, plačeval je stroške, pri toženi stranki pa se je pozanimal, kje in koliko ter komu je treba plačevati in je na ta način plačeval sodnike ter prevoznike in za opravljena plačila dobil potrdila. A. bi morda lahko zahteval plačilo iz naslova poslovodstva brez naročila. Poslovodstvo brez naročila je treba razlagati restriktivno, kar izhaja tudi iz sodne prakse (1). Tožnik je zahteval vračilo denarja iz naslova posojila in ne poslovodstva brez naročila, zato je prvo sodišče odločalo izven trditvene podlage pravdnih strank. Ni dokazano, da je bil denar porabljen za potrebe tožene stranke, saj bi A. lahko dobil denar iz vadnin. Prvo sodišče je brez utemeljenih razlogov verjelo tožniku in A., da so bili izdatki za potrebe kluba potrebni, ni pa sledilo izpovedbi priče V.S., da so stroški tekmovanja in delovanja kluba bistveno presegali denarna sredstva, ki naj bi jih tožnik plačal za toženo stranko in da je imela tožena stranka denarna sredstva od sponzorjev in občine ter iz vadnin. Prvo sodišče je priči predstavilo nepravilno izpoved priče E.A., da je klubu posodil denar in da je pričakoval, da ga bo dobil vrnjenega, čeprav je slednji izpovedal, da je klubu „doniral“ denar. Če bi tožnik zatrjeval poslovodstvo brez naročila, bi tožena stranka lahko sodišču posredovala poročilo o poslovanju in minimalnih sredstvih potrebnih za obratovanje društva. Prvo sodišče ni prisodilo zneska tožniku iz razloga, ker je tožnik želel s plačili preprečiti nastanek škode, kar naj bi se zgodilo, če bi morala tožena stranka prenehati s tekmovanjem zaradi insolventnosti, temveč na podlagi potencialne zamujene koristi. Tožena stranka od domnevnega poslovodstva ni imela koristi, njeni računi so še vedno blokirani. Prvo sodišče ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih tožena stranka ne bi mogla sodelovati na tekmovanjih in jih organizirati, če tožnik ne bi v spornem obdobju posodil toženi stranki 7.399,91 EUR, pri tem pa ne sprejema izpovedbe E.A. in V.S., ki sta sodišču predstavila alternativne vire financiranja kluba. Tožena stranka ima identično finančno situacijo že šest let, ima blokade na računih in kljub slabemu finančnemu stanju še vedno sodeluje na tekmovanjih. Prvo sodišče je naložilo toženi stranki, da plača zakonite zamudne obresti od 23. 5. 2006 do plačila, čeprav tožnik ni obvestil tožene stranke o plačilih, zato bi bil lahko upravičen do zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe. Sodišče prve stopnje se ne opredeli glede navedb tožene stranke, da ni pravne podlage za plačilo terjatve v višini 1.055,36 EUR, poleg tega pa za račune v skupni vrednosti 1.203,95 EUR tožnik ni dal veljavnih potrdil. 3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišče prve stopnje.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbene sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (2). Neutemeljeno pritožba zatrjuje, da je bila toženi stranki odvzeta pravica do izjave v postopku, prvo sodišče pa se je tudi opredelilo do vseh relevantnih dejstev in pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo posamezne ugotovitve. Tožnik je s tožbo uveljavljal plačilo terjatve na različnih pravnih podlagah, tako na podlagi posojilnega razmerja, kakor tudi na podlagi neupravičene obogatitve, saj je trdil, da je bilo plačilo računov koristno in nujno za delovanje tožene stranke. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo v okviru trditvene podlage pravdnih strank in pravilno uporabilo materialno pravo, v okviru pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Klub dejstvu, da je bil A. izvoljen na skupščini za predsednika kluba, da ga je za predsednika kluba priznavala Nogometna zveza Slovenije, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da A., ki ga je tudi tožnik smatral za predsednika kluba, v času, ko je od tožnika prejemal denar za plačilo posameznih računov za toženo stranko, ni bil njen zakoniti zastopnik in zato tudi ni mogel pravno veljavno skleniti posojilne pogodbe. Upravna enota je njegovo registracijo kot predsednika kluba zavrnila, tožnik pa ni predložil nobene listine, ki bi potrjevala, da bi imel A. pooblastilo tožene stranke za sklepanje posojilne pogodbe.

7. Tožnik ni posojal denarja A., denar je izročal A., ki je s tožnikovim denarjem plačeval račune od tožene stranke. A. je tožniku vsakič povedal koliko denarja potrebuje klub za plačilo posameznih obveznosti, da bi bilo omogočeno njegovo delovanje, prvo sodišče pa na podlagi izpovedbe A. utemeljeno ugotavlja, da je za plačila tožnika vedel vsaj še E.A.. A. je pojasnil, da je bil tožnikov posrednik in da je račune plačeval z denarjem, ki si ga je od tožnika sposodil v imenu kluba, ki ga je klub potreboval za poravnanje klubskih obveznosti in so bili povezani s klubsko dejavnostjo. Ne gre tudi prezreti izpovedbe E.A., na katero opozarja sodišče prve stopnje, da je bil eden račun plačan tudi z njegovim denarjem in da mu je A. denar vrnil, zato je prvo sodišče utemeljeno sklepalo, da je tudi za plačilo tega računa denar dal tožnik. E.A. je tudi izpovedal, da je A. trdil, da bo sponzor tožene stranke vrnil denar, ki so ga dajali v klub, ob takšni izpovedbi priče pa je sodišče prve stopnje štelo, da je tudi priča pričakovala, da bo sponzor vrnil denar vsem tistim, ki so ga dajali za klub (3).

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotovilo, da je bila tožena stranka v finančni stiski, v kateri je tudi še sedaj, tožnik pa je s plačili računov toženi stranki omogočil redno izvajanje dejavnosti. Z denarjem so bili plačani računi za sodnike, tekmovanja in avtobusni prevozi, fizioterapevt in nekaj stroškov prehrane za nogometaše, saj v nasprotnem primeru tožena stranka ne bi mogla izvajati svoje dejavnosti. Tako tožnik, kot tudi A. sta potrdila, da je bil denar porabljen za financiranje kluba, na ta način pa je tožnik omogočil toženi stranki, da so se odigrale nogometne tekme in da je tožena stranka lahko izvajala dejavnost zaradi katere je bila ustanovljena. Primerjava sredstev, ki jih potrebuje tožena stranka na letnem nivoju, s sredstvi, ki jih je plačal za toženo stranko tožnik ni odločilna, saj je bilo ugotovljeno, da v primeru, če računi ne bi bili plačani, tožena stranka ne bi mogla sodelovati na tekmovanjih oziroma bi bilo njeno delovanje zelo oteženo oziroma celo onemogočeno. Tožena stranka ni predložila nobenega nasprotnega dokaza, ki bi potrjeval, da ni potrebovala finančnih sredstev tožnika oziroma, da niso bila nujno potrebna za izvajanje njene dejavnosti, zato je pravilna ugotovitev prvega sodišče, da so se s finančnimi sredstvi krili stroški organizacije tekmovanj in sodelovanja na tekmovanjih, kot ena od glavnih aktivnosti tožene stranke ter drugi izdatki, ki so bili potrebni za njeno redno delovanje, med katere pa sodi tudi vsaj zagotovitev avtobusnih prevozov na tekme, kakor tudi strošek fizioterapevta in prehrane (malice) za nogometaše. Sodišče pravilno ugotavlja, da je bilo plačilo navedenih stroškov v korist tožene stranke, pritožbeno sodišče pa pri tem še dodaja, da je bilo kritje navedenih stroškov nujno potrebno. Tožena stranka tudi ni dokazala svojih trditev, da je bilo posojanje denarja tožniku prepovedano, še manj pa, da bi se izdatki tožene stranke za račune plačevali iz vadnin, sredstev občine, kar ni potrdil niti E.A., še manj pa V.S.. Tožena stranka tudi ni navedla dejstev in predložila dokazov, da so organi kluba sprejeli sklepe, na podlagi katerih klub ne bi več sodeloval na tekmovanjih in ne bi več kril stroškov prevoza in prehrane za nogometaše. 9. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pri toženi stranki nastopilo okoriščanje, na tožnikovi strani pa prikrajšanje. Prišlo je do neupravičene obogatitve, zato je tožena stranka dolžna vrniti tožniku koristi, te koristi pa je tožnik dokazal, tako glede na objektivni kriterij, kot tudi upoštevaje subjektivni kriterij. Odločilen je sicer subjektivni kriterij, v okviru katerega je tožena stranka le pavšalno zatrjevala, da s plačili ni imela koristi, ne da bi takšne razloge ustrezno utemeljila in za njih predložila dokaze. Dokazano pa je bilo prav nasprotno, posebej ob upoštevanju objektivnih kriterijev, da so bila plačila v korist tožene stranke in nujna za opravljanje njene dejavnosti, posebej glede na njeno večletno težko finančno stanje. V primeru, če kdo nudi drugemu korist, kadar je ta ukrep očitno pravilen, ni v skladu z načelom vestnosti in poštenosti, ki velja v obligacijskih razmerjih, da ne bi bil upravičen do vrnitve dane koristi. Sodne odločbe, ki jih navaja tožena stranka v pritožbi pa se nanašajo na drugačne pravne situacije in položaje, temeljna pravna izhodišča pa so bila s strani prvega sodišča upoštevana.

10. Posamezni računi se sicer glasijo na obdobje pred 30. 6. 2005, ko naj bi tožnik posodil navedene denarne zneske, vendar je sodišče prve stopnje pravilno sledilo, da je tožnik plačal vse račune, kar je potrdil tudi zaslišana priča A., ob tem, da tožena stranka tudi opredeljeno ni izpodbijala, da tožnik navedenih računov ne bi poravnal, celotna terjatev (po temelju in višini) pa je izkazana s predloženimi računi.

11. Tožnik je opravil ustrezno poizvedovalno dolžnost, saj je bil prepričan, da je na podlagi sklepa skupščine A. predsednik kluba, zato tožniku ni moč očitati, da ni izpolnil poizvedovalne dolžnosti, ker ni obvestil pravega vodstva tožene stranke o plačilu računov in zato ni upravičen do terjatve iz naslova poslovodstva brez naročila. A. pravno formalno ni bil predsednik kluba, vendar je tudi E.A. potrdil, da je A. pridobival sredstva za delovanje kluba. Iz navedenih razlogov ni moč trditi, da tožnik ni bil dovolj skrben pri izvajanju notifikacijske dolžnosti. Kljub temu pa tožnik ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti od izdaje zadnjega računa, kot mu je to priznalo prvo sodišče, temveč šele od dneva vložitve tožbe, saj se je takrat vodstvo tožene stranke dokončno lahko prepričalo, da bo moralo navedena denarna sredstva vrniti tožniku. Od tedaj dalje je tožnik tudi upravičen do zakonskih zamudnih obresti.

12. Pritožbeni razlogi so bili deloma utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi deloma ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka, saj je tožena stranka s pritožbo uspela le v sorazmerno neznatnem delu, odgovor na pritožbo tožnika pa ni bil potreben.

(1) Tožena stranka navaja naslednje sodbe Višjega sodišča v Ljubljani: I Cpg 472/2011, I Cpg 1122/2008, I Cp 3147/2011 in I Cpg 87/2011. (2) V nadaljevanju ZPP.

(3) Glej izpoved E.A. na naroku dne 15. 12. 2009 stran 80-81 sodnega spisa.