Jedro

Davek od prometa proizvodov za začasno uvoženi osebni avtomobil se obračuna po davčni osnovi, izračunani na dan obveznosti plačila carine in drugih uvoznih davščin, torej pri začasnem uvozu na dan vrnitve v tujino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je bil odmerjen temeljni davek od prometa proizvodov za začasno uvoženi osebni avtomobil Mercedes Benz 250 D Turbo, in sicer od davčne osnove 2.747.058,00 SIT, po stopnji 40,5 % v znesku 1.112.558,00 SIT. Tožena stranka navaja, da je tožnik po deklaraciji z dne 14.5.1991 začasno uvozil tri osebne avtomobile tipa Mercedes za dobo enega leta. V tem času je bilo eno izmed vozil odtujeno, zato je carinski organ po uradni dolžnosti začel postopek carinjenja in nato zadevo zaradi odmere prometnega davka odstopil pristojni izpostavi Republiške uprave za javne prihodke. Prvostopni organ je davek odmeril po Tarifni številki 5 Tarife temeljnega prometnega davka, ki je sestavni del Zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev, ki se je uporabljal v letu 1991 in v skladu z 11. in 26. členom istega zakona.

Tožnik v upravnem sporu izpodbija navedeno odločbo iz vseh razlogov iz 1. in 3. točke 10. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). Tožnik je dne 14.5.1991 začasno uvozil tri osebne avtomobile za dobo do 14.5.1992. Carino in druge uvozne dajatve je bil v skladu s 314. členom carinskega zakona (CZ) dolžan plačati ob vrnitvi blaga v tujino oziroma ob podaljšanju roka začasnega uvoza. Ker je šlo v tem primeru za začasen uvoz osebnih vozil, ki se brez plačila prometnega davka ne smejo registrirati, skladno s 3. odstavkom 28. člena Zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev, je carinarnica na dan uvoza pisno obvestila Davčno upravo občine ... o višini carinske vrednosti vozila na dan uvoza in na podlagi carinske vrednosti vozila in carinskih dajatev izračunano višino davčne osnove (13. člen). Po 3. točki 3. odstavka 26. člena citiranega zakona nastane obveznost plačila prometnega davka tedaj, ko nastane obveznost plačila carine in drugih uvoznih dajatev. Plačilo carinskih dajatev je bilo v danem primeru, glede na začasen uvoz, odloženo, kar pa ne pomeni, da je bilo odloženo tudi plačilo temeljnega prometnega davka, saj 3. odstavek 28. člena citiranega zakona določa, da se pri prodaji ali uvozu motornih vozil, za katere je obvezna letna registracija, davek od prometa proizvodov plača v 5 dneh po izdaji računa oziroma po plačilu carine in drugih uvoznih dajatev. Brez dokazila o plačilu prometnega davka se motorno vozilo ne sme registrirati. Temeljni prometni davek s strani pristojne davčne uprave, kljub obvestilu carinarnice ob uvozu avtomobila, ni bil odmerjen. Nesporno pa je bilo osebno vozilo registrirano in dano v prosti promet, iz česar je razvidno, da je bilo kršeno določilo 28. člena zakona, za kar pa ne more biti odgovoren on, ampak izključno pristojni davčni organ. Skladno z medsebojnim dogovorom z družbo C. d.o.o. (končnim koristnikom) je carinske dajatve plačala ta družba, očitno pa brez plačila prometnega davka. Prvostopni davčni organ mu je zato šele 4.8.1994 odmeril prometni davek, pri čemer pa je nepravilno upošteval vrednost vozila na dan 21.11.1991, to je na dan, ko so zapadle v plačilo carinske dajatve. Obveznost plačila prometnega davka je zapadla v plačilo že ob uvozu, to je 14.5.1991. Davčna osnova, izračunana na dan 21.11.1991, torej na dan, ko so zapadle v plačilo carinske dajatve, je bila znatno višja, kot na dan 14.5.1991. Takšna odmera je protizakonita, saj bi moral prvostopni davčni organ obračunati in odmeriti prometni davek po podatkih carinarnice z dne 14.5.1995 (prav: 1991), za kar je imel že tedaj na razpolago vse potrebne podatke. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zmotno je mnenje tožnika, da bi moral davčni organ kot davčno osnovo upoštevati vrednost vozila na dan 14.5.1991, torej na dan uvoza vozila, kot jo je tedaj v obvestilu davčnemu organu navedla carinarnica, ne pa vrednost vozila na dan 21.11.1991, ko so zapadle v plačilo carinske dajatve. Določba, na katero se sklicuje tožnik, torej 3. odstavek 28. člena Zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Uradni list SFRJ, št. 4/91), res določa, da se pri prodaji ali uvozu motornih vozil, za katere je obvezna letna registracija, davek od prometa proizvodov plača v 5 dneh po izdaji računa oziroma po plačilu carine in drugih uvoznih dajatev in da se brez dokazila o plačilu prometnega davka motorno vozilo ne sme registrirati. Vendar je ta zakonska določba obvezujoča le za osebo, ki želi osebno vozilo registrirati, in organ, ki je pristojen vozilo registrirati. Ob tem pa sodišče posebej opozarja na določbo 3. točke 3. odstavka 26. člena istega zakona, ki določa, da nastane obveznost plačila prometnega davka tedaj, ko nastane obveznost plačila carine in drugih uvoznih dajatev, kar posredno izhaja tudi iz tistega dela že navedene določbe 28. člena, ki določa, da se davek od prometa plača v 5 dneh po plačilu carine in drugih uvoznih dajatev. Iz navedenega torej izhaja, da je davčni organ odmeril prometni davek v skladu z navedenimi zakonskimi določbami, saj je kot davčno osnovo (vrednost vozila in uvozne dajatve) upošteval vrednost vozila na dan, ko so zapadle v plačilo carinske dajatve (21.11.1991). Dogovor med tožnikom in podjetjem C., kdo bo plačal carino in ostale dajatve je stvar tožnika in podjetja C., ki na ta postopek ne more vplivati.

Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena, jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).