Jedro

Terjatvi sta zastarali v celoti - tudi v tistem delu, ki se nanaša na škodo, nastalo v zadnjih treh letih pred vložitvijo tožbe. Pritožbeno sodišče je pravilno zaključilo, da zatrjevana nepremoženjska škoda predstavlja kontinuiteto istega osebnostnega stanja tožnic. Poleg tega tožnici med prvostopenjskim postopkom nista zatrjevali, da nista mogli oceniti, da bodo težave z državljanstvom imele tako daljnosežne posledice.

Izrek

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode v dveh zneskih po 1.669,17 EUR se zavrže, sicer se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnicama vsaki po 1.669,17 EUR in vsaki po 12.936,07 EUR z zamudnimi obrestmi ter jima povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da sta toženki dolžni povrniti tožnici odmerjene stroške pravdnega postopka.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnic in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Proti sodbi pritožbenega sodišča sta vložili tožnici revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Trdita, da sta sodišči zmotno zaključili, da je njun zahtevek iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode zastaran, saj jim škoda še vedno nastaja. Sam poseg v osebno integriteto ne pomeni nujno tudi že nastanka vsakršne nepremoženjske škode, saj njen nastanek ni vedno istočasen s škodnim dogodkom. Nepremoženjska škoda nastane takrat, ko se poseg manifestira v eni od njenih oblik, ko je torej mogoče izraziti tako obstoj kot obseg škode. Tožnici pa z obsegom nepremoženjske škode nista mogli biti seznanjeni, saj nista mogli predvideti, da ju bodo ljudje še dandanes o tem spraševali, se čudili nastalim razmeram in pri njiju vzbujali nelagodje ter osramočenost. Nista mogli oceniti, da bodo težave z državljanstvom imele tako daljnosežne posledice, kar je povezano tudi z razsežnostjo problematike izbrisanih in negativnim odnosom ljudi do nje. Opisujeta trpljenje in nevšečnosti, ki sta jih pretrpeli. Nasprotujeta zaključku prvostopenjskega sodišča, da prvotožnica ni imela duševnih bolečin. Drugotožnica pa je starejša oseba, ki ima 88 let. Da ni bila sposobna razumeti poteka obravnave, je razvidno iz njene izpovedi. Zato sodišče njeni izpovedi ne bi smelo slediti.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Zahtevka tožnic za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo temeljita na različni dejanski in pravni podlagi. Zato je treba za presojo obstoja pravice tožnic do revizije upoštevati vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku, uradno prečiščeno besedilo ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007; v nadaljevanju ZPP). Vrednosti zahtevkov tožnic za povrnitev premoženjske škode znašata vsak po 1.669,17 EUR. Ker ne presegata revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija proti odločitvi o teh zahtevkih ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je v tem obsegu zavrglo (377. člen ZPP).

7. Pritožbeno sodišče je pravilno zaključilo, da sta zahtevka tožnic za povrnitev nepremoženjske škode v celoti zastarala. Po trditvah tožnic naj bi jima ta škoda začela nastajati v času po osamosvojitvi, ko nista imeli slovenskega državljanstva. Tega sta pridobili šele v letu 1993 z naturalizacijo. Ker sta bili do tedaj hrvaški državljanki, sta se počutili zelo prizadeti, ponižani, osramočeni in izigrani. Po njunih trditvah jima je takšna škoda nastajala tudi ves nadaljnji čas, vse do danes, ko ju okolje še vedno obravnava kot nekdanji Hrvatici. Ker sta tožnici za tovrstno škodo in njeno povzročiteljico izvedeli že ob samem začetku njenega nastajanja, sta njuni terjatvi za povrnitev te škode glede na določbo prvega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika) ob vložitvi tožbe 4.7.2006 že zastarali. Terjatvi sta zastarali v celoti - tudi v tistem delu, ki se nanaša na škodo, nastalo v zadnjih treh letih pred vložitvijo tožbe. Pritožbeno sodišče je pravilno zaključilo, da zatrjevana nepremoženjska škoda predstavlja kontinuiteto istega osebnostnega stanja tožnic, zato nasprotne revizijske trditve niso utemeljene. Poleg tega tožnici med prvostopenjskim postopkom nista zatrjevali, da nista mogli oceniti, da bodo težave z državljanstvom imele tako daljnosežne posledice. Te trditve, ki merijo na uveljavljanje nove, objektivno nepredvidljive nepremoženjske škode, sta postavili šele v pritožbi ter nato v reviziji in so zato prepozne in neupoštevne.

8. Glede na navedeno za odločitev niso pomembne revizijske trditve, s katerimi tožnici nasprotujeta zaključku, da prvotožnica ni imela duševnih bolečin ter da sodišči ne bi smeli slediti neverodostojni izpovedi drugotožnice.

9. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP revizijo v dovoljenem delu in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.