Jedro

Obsojenec ni izpolnil posebnega pogoja, da mora v roku enega tedna po pravnomočnosti sodbe plačati oškodovancu določeni znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje, ko je preklicalo navedeno pogojno obsodbo, pravilno in popolno ugotovilo in zaključilo, da niso podane nobene opravičljive okoliščine za neplačilo zneska.

Izrek

Pritožba obsojenega NM se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obsojeni NM je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 40.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo preklicalo obsojenemu NM pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 183/96 z dne 5.11.1997. Izreklo mu je kazen štirih mesecev zapora.

Proti navedeni sodbi se je pritožil obsojenec, ki predlaga, da naj se mu ne izreče zaporne kazni, ker je pripravljen do konca avgusta 1999 poravnati dolg.

Višji državni tožilec je predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

NM je bil s sodbo I K 183/96 dne 5.11.1997 v zvezi s kaznivim dejanjem goljufije po členu 217/I in III KZ pogojno obsojen in mu je bila v okviru pogojne obsodbe določena kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Določen pa je bil še nadaljnji posebni pogoj, da mora v roku enega tedna po pravnomočnosti sodbe plačati oškodovanemu MJ znesek 16.000,00 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od 9.9.1994 dalje do plačila. Sodba je postala pravnomočna dne 9.12.1997 (list. št. 65). Ker obtoženec v navedenem roku, niti pozneje oškodovancu ni plačal navedenega zneska, je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo in preklicalo navedeno pogojno obsodbo ter obtožencu izreklo kazen štirih mesecev zapora. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev ustrezno obrazložilo in jo pritožbeno sodišče sprejema v celoti. Sodišče prve stopnje je bilo seznanjeno tudi z obsojenčevimi preživninskimi obveznostmi, obsojenec pa je sodišče prve stopnje seznanil še s tem, da ima bolno ženo. Ker je obsojenec redno zaposlen, obveznosti, naložene s pogojno obsodbo, pa ni izpolnil, niti se ni pri oškodovancu oglasil, je zato utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da niso podane nobene okoliščine, ki bi opravičevale neplačilo dolga. Obsojenec je v pritožbi ponovno obljubil, da bo obveznost povrnil in sicer do konca avgusta 1999, očitno tudi te obljube ni realiziral. Obsojenec torej v pritožbi ni navedel nobenih takih okoliščin, ki bi lahko vplivale na prepričljivo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zato je sodišče druge stopnje obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj bi obsojenec lahko obveznosti glede na znesek dolga in glede na njegove dohodke že izpolnil. Obsojenec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino, ki je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti pritožbenega postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.