Jedro

Sodišče sodi, da tožnikove navedbe o razlogih za to, da se toženki ne more identificirati z osebnim dokumentom (potnim listom ali drugim dokumentom), očitno kažejo na to, da se tožnik hoče izogniti identifikaciji, kar utemeljuje očiten dvom v identiteto, ki jo navaja. Glede na pojasnjene okoliščine konkretnega primera, zlasti pa na tožnikovo nesodelovanje v postopku v smislu preprečevanja identifikacije, se prav tako neutemeljeno sklicuje na sodbo ESČP O.M. priti Madžarski. Tožnik, ki je izvorno državo po svojih navedbah zapustil z veljavnim potnim listom, potem pa se je tega znebil, zato da bi v nadaljevanju (v varnih državah) preprečil svojo identifikacijo, namreč ni v situaciji, na kakršno meri ESČP v citirani sodbi.

Toženka kot okoliščine, ki jih navaja tožnik in jih bo ugotavljala, navaja ugotavljanje izvorne države in razčiščevanje okoliščin glede vabil, ki naj bi jih prosilec prejel v zvezi s služenjem vojaškega roka. Po oceni sodišča pa s tem ni zadostila prvo navedenemu kumulativnemu pogoju, saj ne glede na navedeni dvom v tožnikovo identiteto, ni pojasnila, zakaj dvomi v tožnikovo državljanstvo oziroma izvorno državo. Zlasti pa toženka ni pojasnila (kot v tožbi opozarja toženka), zakaj že ob podaji prošnje o navedenih dejstvih (zlasti glede tožnikovih navedb o izogibanju vpoklicu v vojsko) tožniku ni bilo mogoče zastaviti nobenih konkretnejših vprašanj.

Izrek

Tožbi se deloma ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-597/2018/5 (1312-07) z dne 11. 4. 2018 za besedo „istovetnosti“ odpravi besedilo „in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito“. V ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnik, ki trdi, da je A.A., roj. ..., državljan Alžirije, zaradi ugotavljanja istovetnosti in določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, in sicer od ustne naznanitve 9. 4. 2018 ob 10:15 ure do prenehanja razlogov, vendar za največ tri mesece z možnostjo podaljšanja za en mesec, če bodo razlogi še vedno obstajali.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka med drugim povzema bistvene dele tožnikovih izpovedb, kot izhajajo iz postopka pred policijo, zapisnika ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Azilnem domu ter zapisnika ob naznanitvi omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce v Postojni. Navaja, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niti do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v zvezi s 34. členom Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Meni, da je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno izmed listin iz navedene določbe ZTuj-2, toženka pa ugotavlja le njeno pristnost. Dvom v tožnikove osebne podatke in ostale njegove navedbe utemeljuje z njegovimi izjavami o tem, kaj se je zgodilo z njegovim potnim listom, ki jih ocenjuje kot neprepričljive in kontradiktorne. Zato in zaradi tožnikovih prvotnih navedb, da je njegova ciljna država Švedska ali Norveška, meni, da tožnik namerava nadaljevati svojo pot, s podajanjem netočnih podatkov pa upa, da kasneje ne bo vrnjen v Republiko Slovenijo. Po navedenem se je odločila, da tožniku omeji gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 3. Nadalje navaja, da je za potrebe odločitve o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito treba ob odsotnosti predloženih dokazil za njegove navedbe bistven osebni razgovor, pri čemer je treba razčistiti, katera je njegova izvorna država in okoliščine glede vabil, ki naj bi jih prejel v zvezi s služenjem vojaškega roka. Ob tem, da je na svoji poti prečkal več varnih držav, v katerih bi lahko zaprosil za zaščito, pa tega ni storil, pri čemer je bil namenjen v Italijo, za mednarodno zaščito pa tudi ni zaprosil ob prvem stiku s slovenskimi policisti, oziroma je to storil šele, ko je izvedel za namero slovenskih varnostnih organov, da ga vrnejo na Hrvaško, in ker več kot 80 % prosilcev za mednarodno zaščito že zelo kmalu po vložitvi prošnje samovoljno zapusti azilni dom, meni, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil, s tem pa pogoji za pridržanje tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Uveljavlja bistvene kršitve pravil postopka, napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Med drugim navaja, da je sodeloval v postopku pred toženko in si trudil razjasniti svojo identiteto, saj je navedel vse podatke, ki jih vsebujejo identifikacijski dokumenti, pri tem ni kazal, da bi kaj skrival, in podatkov ni spreminjal. Toženka bi njegovo istovetnost lahko preverila z dodatnimi vprašanji, pa ni razčistila nobenih njegovih individualnih okoliščin. Ker očitnega dvoma v istovetnost ni mogoče enačiti z nedvomno izkazano istovetnostjo, meni, da je materialno pravo zmotno uporabljeno. Za odvzem prostosti ne zadostuje ugotovitev, da je prišel brez osebnega dokumenta s sliko, niti da je v postopku mednarodne zaščite ugotovitev istovetnosti pomembna. Sklicuje se na sodbi tega sodišča I U 259/2016 in 495/2016. Meni tudi, da je za pridržanje poleg očitnega dvoma v istovetnost treba izkazati tudi, da je to potrebno zaradi doseganja zakonitih ciljev pridržanja, v izpodbijanem sklepu pa toženka le na splošno trdi, da je pridržanje potrebno, da se prepreči ti. sekundarno gibanje prosilca, ne pa tudi zakaj je potrebno tožnikovo pridržanje. Sklicuje se še na sodbo C-18/16 Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) in navaja, da je treba ta razlog pridržanja razumeti v povezavi z obveznostjo prosilca, da sodeluje v postopku, in da tega toženka v izpodbijanem sklepu ni ugotavljala. Sklicuje se tudi na sodbo evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi O.M. proti Madžarski in navaja, da obveznost prosilca, da sodeluje v postopku, vključno s tem, da sodeluje pri ugotavljanju istovetnosti, ne pomeni tudi obveznosti predložitve osebnega dokumenta s sliko. Tega glede na določbo tretjega odstavka 21. člena ne terja niti ZMZ-1. 5. Nadalje navaja tudi, da morajo biti za pridržanje po 2. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izkazani trije kumulativni pogoji ter da noben od teh v izpodbijanem sklepu ni ugotovljen in obrazložen. Meni, da bi mu toženka vprašanja lahko postavljala že v dosedanjem postopku, pa ob podaji prošnje pooblaščenki prosilca ni dopustila vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito. Toženka le posplošeno navaja, da o prošnji praviloma ni mogoče odločiti brez osebnega razgovora in pridobitve informacij o izvorni državi, pri čemer to ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu uporabljene norme. Poleg tega je na podlagi te določbe omejitev gibanja mogoča le do trenutka, ko prosilec pojasni dejstva v osebnem razgovoru, ne pa, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, vse do izdaje odločbe, zato bi moralo biti pridržanje odpravljeno najkasneje po opravljenem osebnem razgovoru 16. 4. 2018. V tožbi še trdi, da begosumnosti ni mogoče utemeljiti na statistiki samovoljnih zapustitev azilnega doma, pri čemer ni mogoče spregledati, koliko časa je bil tožnik v Grčiji, preden jo je zapustil. Ker je bil v azilnem domu v Ljubljani do pridržanja šest dni, pa ga ni zapustil, sklep o njegovi begosumnosti ni upravičen.

6. Glede izbranega strožjega ukrepa dodaja, da upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 142/2016 presoje sorazmenosti ukrepa ni mogoče opraviti izključno na podlagi okoliščin v zvezi z možnostjo izvajanja ukrepov na strani toženke, temveč le ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika, ki pa v tem primeru niso podane. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter toženki naloži, da po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na Center za tujce in tožnika nemudoma izpusti.

7. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri stališčih iz izpodbijanega sklepa in med drugim še dodaja, da njegov primer ni identičen situaciji v zadevi I U 495/2016, na katero se sklicuje, saj je tožnik svoje izjave spreminjal. Sklicuje se še na sodbo v zadevi I U 579/2018. 8. Tožba je delno utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom istega člena ZMZ-1 pravilno in zakonito tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni.

10. Po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo. Po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa pristojni organ lahko odredi omejitev gibanja tudi iz razloga, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

11. Na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, sodišče sledi tožbenim trditvam, da izrečeni ukrep omejitve gibanja na Center za tujce po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo tudi že v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016. 12. Poseg v osebno svobodo, ki ga določata prva in druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (s katerima je v slovenski pravni red prenesena ureditev iz točk (a) in (b) 8(3) člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito - t. i. Recepcijska direktiva), je predpisan z zakonom in v skladu s ciljem zagotoviti pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, s tem da omogoča ugotovitev identitete oseb, ki zaprosijo za mednarodno zaščito, in ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev takšne zaščite, da se prepreči, če to ni tako, vstop in protizakonito prebivanje na ozemlju Unije (sodba Sodišča EU C-18/16, tč. 36).

13. Toženka je v tožnikovem primeru pravilno uporabila določbo prve alineje prvega odstavka 84. lena ZMZ-1, po kateri je pridržanje dopustno le, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri in ugotovi prosilčeva istovetnost in državljanstvo. Navedla je razloge, ki utemeljujejo očiten dvom v tožnikovo istovetnost in iz tega izhajajočo potrebo, da se ugotovi njegova istovetnost, o njihovi pravilnosti pa se je na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi prepričalo tudi sodišče. Tožnik namreč do izdaje izpodbijanega sklepa (niti do zaključka glavne obravnave) ni predložil osebnega dokumenta s sliko, razlogi, ki jih je navajal za to, da dokumenta doslej še ni predložil, pa so tudi po presoji sodišča neprepričljivi in kontradiktorni ter kažejo na to, da hoče svojo identiteto prekriti.

14. Iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnem spisu izhaja, da je tožnik v razgovoru s policijo (uradni zaznamek o zbranih obvestilih) navajal, da je potni list pustil v Turčiji pri nekemu znancu, saj je vedel, da ga ne bo več potreboval. Ob podaji prošnje z mednarodno zaščito je toženki v zvezi z vprašanjem, kje ima osebne dokumente, najprej rekel, da so njegov potni list vrnili iz Turčije nazaj v Alžirijo, ter da nima osebne izkaznice in vozniškega dovoljenja. Zanikal je tudi, da bi lahko osebne dokumente naknadno dostavil. V nadaljevanju je rekel, da je potni list v Alžirijo vrnil tihotapec, nato pa je to zanikal in zatrdil, da ga je (sam) izgubil. V razgovoru ob naznanitvi pridržanja pa je izjavil, da je mislil, da so potni list vrnili v Alžirijo, vendar ga niso, ter da v Alžiriji nima nobenih drugih dokumentov. Ob zaslišanju na sodišču je spet izjavil, da je potni list izročil tihotapcu z namenom, da bi ga ta vrnil domačim v Alžirijo, vendar ni prepričan, da ga je tihotapec vrnil v Alžirijo oziroma meni da ga je tihotapec lahko izgubil. Glede ostalih dokumentov je ob zaslišanju na sodišču drugače kot od podaji prošnje priznal, da sicer ima vozniško dovoljenje, vendar je zatrdil, da mu ga je dva meseca pred odhodom iz države vzela policija zaradi telefoniranja med vožnjo. Drugače kot ob podaji prošnje in ob naznanitvi zaslišanje je izpovedal tudi, da ima v Alžiriji osebno izkaznico. Glede možnosti, da katerega od teh dokumentov pridobi, je na sodišču povedal, da je en dan pred zaslišanjem to po elektronski pošti povedal bratu, vendar pred odhodom na sodišče še ni uspel preveriti, ali so mu dokument že poslali.

15. Glede razlogov za svoje ravnanje s potnim listom je tožnik navedel, da je tako ravnal, da ga ne bi v Grčiji identificirali in nato deportirali v matično državo. Na enak način (to je izogibanje identifikciji zaradi strahu pred deportacijo v matično državo) je opravičeval tudi dejstvo, da je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito pri toženki, ko je bil izrecno vprašan o možnosti naknadne dostave dokumentov, to možnost izrecno zanikal. 16. Glede na navedeno tudi sodišče sodi, da tožnikove navedbe o razlogih za to, da se toženki ne more identificirati z osebnim dokumentom (potnim listom ali drugim dokumentom), očitno kažejo na to, da se tožnik hoče izogniti identifikaciji, kar utemeljuje očiten dvom v identiteto, ki jo navaja. Tožnikove navedbe o tem, kaj natančno se je zgodilo z njegovim potnim listom, so netočne, iz njih in pa preostalih tožnikovih izpovedb (zlasti o razlogih za takšno ravnanje) pa po presoji sodišča nedvomno izhaja, da se je po prihodu v Turčijo in pred prihodom v Evropsko unijo „znebil“ potnega lista prav z namenom, da bi se v Evropski uniji (najprej v Grčiji in glede na izpovedbe na sodišču tudi pred slovensko policijo) izognil identifikaciji. Sodišče glede na njegove izpovedbe sodi, da je prav zato, da bi se izognil identifikaciji toženki tudi zanikal, da je poleg potnega lista sploh imel druge dokumente (osebno izkaznico in vozniško dovoljenje) oziroma da bi kakšen osebni dokument lahko naknadno pridobil oziroma predložil. Glede na takšno ravnanje sodišče tožniku tudi ne verjame, da mu je bilo vozniško dovoljenje pred odhodom v Alžirijo sploh vzeto, pri čemer dvomi tudi v to, da je v Alžiriji tako huda kazen kot je odvzem vozniškega dovoljenja zagrožena zgolj zaradi uporabe telefona med vožnjo.

17. Na drugačno presojo obstoja očitnega dvoma v tožnikovo identiteto ne vplivajo tožbene navedbe, da tožnik že ves čas navaja iste podatke, saj to (zlasti ob zgoraj navedenih okoliščinah) še ne pomeni, da so ti podatki tudi resnični. Sodišče ob tem poudarja, da pri tem ne gre (le) za tožnikovo državljanstvo, temveč zlasti za identiteto kot tako. Ob tem, kako je po povedanem tožnik ravnal s svojimi osebnimi dokumenti in spreminjal izjave, ki jih je dal toženki, prav tako ne drži, da tožnik ni ničesar prikrival in da izkazuje sodelovanje v postopku. Glede na to, da je obveznost prosilcev za mednarodno zaščito sodelovanje s pristojnimi organi, zlasti da se ugotovijo njihova identiteta, njihovo državljanstvo ter razlogi, ki upravičujejo njihovo prošnjo, kar pomeni, da je treba predložiti, kadar je mogoče, zahtevana dokazila in, po potrebi, zahtevana pojasnila in informacije (sodba Sodišča EU C-18/16, tč. 38), pa prav dejstvo, da se je tožnik potnega lista „znebil“ z namenom, da se v Evropski uniji izogne identifikaciji, pomeni nesodelovanje v postopku. Tožnik se glede na navedene okoliščine svojega primera tudi neutemeljeno sklicuje na sodbi tega sodišča I U 259/2016 in I U 495/2016 (ki sta bili izdani še na podlagi prejšnjega zakona o mednarodni zaščiti), saj sodišče pomen določenega tožnikovega ravnanja presoja glede na konkretne okoliščine njegovega primera. Glede na pojasnjene okoliščine konkretnega primera, zlasti pa na tožnikovo nesodelovanje v postopku v smislu preprečevanja identifikacije, se prav tako neutemeljeno sklicuje na sodbo ESČP O.M. priti Madžarski. Tožnik, ki je izvorno državo po svojih navedbah zapustil z veljavnim potnim listom, potem pa se je tega znebil, zato da bi v nadaljevanju (v varnih državah) preprečil svojo identifikacijo, namreč ni v situaciji, na kakršno meri ESČP v citirani sodbi. Prav tako neutemeljeno se sklicuje na določbo 21. člena ZMZ-1, saj se ta nanaša na (vsebinsko) utemeljevanje prošnje. Sicer pa tudi iz te določbe ZMZ-1 izhaja, da je prosilec dolžan navesti utemeljene razloge, zakaj ni predložil dokazov, ravno tega pa tožnik v danem primeru ni storil, saj po pojasnjenem ni navedel utemeljenih (to je opravičljivih) razlogov, zakaj svoje istovetnosti ne more izkazati z (kakršnimkoli) osebnim dokumentom. Glede na navedeno so izkazani pogoji za tožnikovo pridržanje po določbi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 18. Utemeljeno pa tožnik uveljavlja neizkazanost obstoja pogojev za pridržanje po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katero se izpodbijani sklep prav tako opira. Kot pravilno trdi tožnik, morajo biti za omejitev gibanja po navedeni določbi ZMZ-1 izpolnjeni trije kumulativni pogoji. To je prvič, da je izrecno in konkretno navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec in ga bo organ ugotavljal; drugič, ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitve gibanje ne bi mogel ugotoviti; ter tretjič, ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja izpolnjena, mora biti dodatno izpolnjen še pogoj, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 19. Toženka kot okoliščine, ki jih navaja tožnik in jih bo ugotavljala, navaja ugotavljanje izvorne države in razčiščevanje okoliščin glede vabil, ki naj bi jih prosilec prejel v zvezi s služenjem vojaškega roka. Po oceni sodišča pa s tem ni zadostila prvo navedenemu kumulativnemu pogoju, saj ne glede na navedeni dvom v tožnikovo identiteto, ni pojasnila, zakaj dvomi v tožnikovo državljanstvo oziroma izvorno državo. Zlasti pa toženka ni pojasnila (kot v tožbi opozarja toženka), zakaj že ob podaji prošnje o navedenih dejstvih (zlasti glede tožnikovih navedb o izogibanju vpoklicu v vojsko) tožniku ni bilo mogoče zastaviti nobenih konkretnejših vprašanj. Ker zato toženka ni izkazala oziroma utemeljila, da je v tej fazi postopka, to je ob razgovoru s tožnikom ob podaji prošnje izkoristila vse možnosti, da razčisti potrebna dejstva, in zato v tem okviru tudi ni izkazala drugega kumulativnega elementa - vzročne povezave med relevantnimi dejstvi in omejitvijo gibanja, pogoji za omejitev gibanja na tej podlagi že iz navedenega razloga niso podani. Poleg tega pa iz listin v upravnem spisu izhaja, da je toženka datum osebnega razgovora določila za 16. 4. 2018 ob 9h. Ker to pomeni, da je osebni razgovor že opravila, v odgovoru na tožbo z dne 17. 4. 2018 niti na naroku namreč ni navajala drugače, sodišče sodi, da tudi iz tega razloga vzročno posledična povezava med relevantnimi dejstvi in omejitvijo gibanja ni izkazana. Tako tudi drugo navedeni kumulativni pogoj ni izpolnjen, posledično pa tudi ne pogoji za pridržanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 20. Pravilno in dovolj obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) je po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pojasnjeno, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

21. Glede presoje sorazmernosti v zvezi z izbiro strožjega ukrepa sodišče še dodaja, da toženka v izpodbijanem sklepu v zadostni meri opiše tudi razloge za tožnikovo begosumnost, s tem pa ustrezno utemelji izrek izpodbijanega ukrepa. Ne drži namreč, da toženka presojo o obstoju tožnikove begosumnosti utemeljuje le z navajanjem statističnih podatkov, temveč jo utemeljuje (in temu tudi glede na izpovedbe ob zaslišanju na sodišču sledi tudi sodišče) zlasti z njegovim dosedanjim obnašanjem. Tožnik je namreč na poti do Slovenije prečkal več varnih držav, v katerih je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega (razen v Grčiji) ni storil, niti ni za to navedel nobenih prepričljivih razlogov. Glede Hrvaške je poleg zelo posplošenih navedb o slabem odnosu hrvaške policije navajal zlasti, da je ne šteje za državo Evropske unije. Sodišče pa tudi glede na tožnikove navedbe o ciljni državi dvomi, da tožnik o Sloveniji ve kaj več kot o Hrvaški. Iz njegovih navedb namreč izhaja, da je namenjen v eno izmed zahodnih držav Evropske unije. V postopku pred policijo in toženko je tako povedal, da je bil namenjen na Norveško ali Švedsko oziroma da je bil pred prijetjem namenjen v Italijo, na sodišču pa, da želi v eno od zahodnih držav Evropske unije. Glede na navedeno in na to, da je navajal tudi, da ima v Franciji brata, ter da se po oceni sodišča želi izogniti vrnitvi v Alžirijo, se sodišče strinja, da so zaradi begosumnosti izkazani pogoji za izrečeni ukrep.

22. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi deloma ugodilo tako, da je v 1. točki izpodbijanega sklepa za besedo „istovetnosti“ odpravilo besedilo „in ugotavljanja določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito“, v preostalem delu pa je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je po tako spremenjenem izreku izpodbijanega sklepa razlog za tožnikovo omejitev gibanja le še ugotavljanje njegove istovetnosti, sodišče dodaja, da je toženka dolžna tožnikovo istovetnost preveriti v najkrajšem možnem času in nato njegovo pridržanje nemudoma odpraviti.