Up-147/01

21. 1. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 21. januarja 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1596/2000 z dne 24.1.2001 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju št. Z 353/2000 z dne 27.10.2000 se ne sprejme, v delu, v katerem se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog pritožnice za izdajo začasne odredbe za varstvo nedenarne terjatve. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2.V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da za začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve zadošča tako imenovana objektivna nevarnost in ni treba izkazovati subjektivne nevarnosti. Takšna ureditev naj bi bila v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 - v nadaljevanju ZIZ) jasna in nedvoumna, zato naj bi sodišče, ki je odločilo drugače, ravnalo očitno napačno, obenem pa tudi drugače kot redno odločajo sodišča v istovrstnih primerih. Zatrjuje, da gre za odstop od sodne prakse, pri čemer sodišče za to ravnanje ni navedlo nobenih razlogov. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave. Ker gre za postopek v zvezi z dedovanjem, naj bi bila kršena tudi pravica do dedovanja po 33. členu Ustave. Navaja tudi, da je sodišče o njenem predlogu za izdajo začasne odredbe odločalo nerazumno dolgo - več kot sedem mesecev. To naj bi predstavljalo kršitev pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave.

3.Prav ima pritožnica, ko navaja, da za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve ni treba izkazovati subjektivne, pač pa zgolj objektivno nevarnost (272. člen ZIZ).

Vendar pa odločitev sodišč v njenem primeru od tega pravila ne odstopa. Razmejitev med t. i. objektivno in subjektivno nevarnostjo kot pogojema za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev se namreč nanaša na vprašanje dolžnikovega namena. Da za zavarovanje nedenarne terjatve zadošča objektivna nevarnost, pomeni, da upniku ni treba izkazovati, da namerava dolžnik z odtujitvijo, skrivanjem ali drugače onemogočiti ali otežiti uveljavitev terjatve. To pa seveda še ne pomeni, da za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve zadošča že abstraktna možnost npr. razpolaganja, zaradi česar bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. Ni v nasprotju s kakšno ustavno pravico stališče sodišča, da ni dovolj abstraktna možnost razpolaganja s podedovanimi nepremičninami, temveč morajo biti podane konkretne okoliščine, iz katerih izhaja ta nevarnost. Navedba v obrazložitvi sklepa Višjega sodišča, da za izdajo začasne odredbe ne zadošča zgolj objektivna nevarnost, torej (kar je iz celotne obrazložitve dovolj jasno) pomeni zgolj, da bi upnica morala navesti konkretne okoliščine nevarnosti za uveljavitev njene terjatve, ne pomeni pa zahteve po izkazovanju subjektivne nevarnosti v smislu dolžnikovega namena, da onemogoči ali oteži uveljavitev upnikove terjatve. Ni torej mogoče govoriti o nasprotovanju uveljavljeni sodni praksi, obenem pa odločitve sodišča tudi ni mogoče označiti za očitno napačno in s tem samovoljno oz. arbitrarno. Za kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave očitno ne gre. Ker se pravna stališča sodišča v ničemer ne nanašajo na institut dedovanja, tudi ne more iti za kršitev pravice do dedovanja po 33. členu Ustave. V tem delu Ustavno sodišče ustavne pritožbe zato ni sprejelo v obravnavo.

4.Glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa pritožnik ni izčrpal vseh pravnih sredstev. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je v primerih, ko postopek še teče, za presojo o obstoju kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pristojno Upravno sodišče (tako npr. v sklepu št. Up-369/97 z dne 21.1.1998, OdlUS VII, 116). V odločbi št. Up-277/96 z dne 7. 11. 1996 (OdlUS V, 189) je sprejelo stališče, da sodno varstvo v upravnem postopku ne bi bilo učinkovito v primerih, ko bi šlo za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem.

Zato je v takšnih primerih dopustno vložiti ustavno pritožbo.

Navedena stališča Ustavnega sodišča so bila sprejeta v primerih, ko je kršitev še trajala. Iz njihovih obrazložitev izhaja, da je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice prav v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje sodišča. Ko je postopek pred sodiščem končan, pa kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Zato tudi sodno varstvo po drugem odstavku 157. člena Ustave kot subsidiarno ne pride več v poštev. V tem delu torej niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev obravnavane ustavne pritožbe. Povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena (26. člen Ustave), lahko prizadeti zahteva v postopku pred pristojnim sodiščem; ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) vloži tudi ustavno pritožbo. Ker v tem delu ustavna pritožba ni dopustna, jo je treba zavreči.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka in druge alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senatadr. Lojze Ude