Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po določbi prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 je tako trditveno kot dokazno breme na tožniku, pri čemer velja ob tem upoštevati tudi določbo člena 46(4) Direktive št. 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013. Po tej določbi države članice lahko odločijo, da bo prošnja nadalje obravnavana le, če zadevni prosilec brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogel uveljaviti okoliščin iz odstavkov 2 in 3 tega člena, zlasti z uveljavljanjem svoje pravice do učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je bila tožniku ves čas postopka, tako prejšnjega kot tokratnega, na voljo strokovna pomoč in da ni uveljavljal sodnega varstva zoper prvotno odločbo. Tudi ni razloga, da ne bi mogel že v svojem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ali pa vsaj v tožbi navesti vseh relevantnih razlogov, jih ustrezno konkretizirati in zanje predložiti tudi prepričljive dokaze, tako da bi se pomembno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
Tožba se zavrne.
1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v Republiki Sloveniji predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila zavrnjena z odločbo z dne 6. 10. 2015. Zoper to odločbo tožnik ni vložil pravnega sredstva, tako da je postala pravnomočna. Po tem, ko so nemški organi tožnika dne 19. 5. 2017 vrnili v Republiko Slovenijo, je vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, iz njegove izjave pa izhaja, da za mednarodno zaščito ponovno zaproša, ker ima prstne odtise registrirane v Sloveniji in je bil zato vanjo vrnjen po Dublinski uredbi. Vzroke je navedel že pri podaji prve prošnje, in sicer, da je iz Mosula in da je bilo to mesto tedaj pod nadzorom Daisha. V zvezi z novimi razlogi je navedel, da če bi se pridružil državni vojski, bi bilo to zanj nevarno, saj organizacija Daish take ljudi sovraži. Tega razloga ni navedel prvič, saj mu je prevajalec svetoval, da to ni pomembno in bo o tem obširno vprašan na sodišču. Mosul je popolnoma uničen, če bi se vrnil nazaj, bi bilo njegovo življenje v nevarnosti, lahko bi ga zaprli in do konca življenja bi ostal v zaporu. V Iraku prevladujejo šiiti, sam pa je sunit, poleg tega je od brata, ki živi v Mosulu izvedel, da tam ni življenja.
2. Toženka se sklicuje na prvi odstavek 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in ugotavlja, da tožnik ni predložil dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev o mednarodni zaščiti, nova dejstva pa je navedel nenatančno in neprepričljivo. Njegove navedbe zato ne morejo pomembno povečati verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kar je pogoj za uvedbo ponovnega postopka. Glede tožnikovih navedb o novih okoliščinah meni, da so povsem splošne in nedoločne ter da je že pri vložitvi prve prošnje imel vse možnosti, da navede razloge, iz katerih je zapustil izvorno državo. Sklicevanje na ogroženost zaradi organizacije Daish zato ne more bistveno povečati verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Kot dokaze o stanju v izvorni državi je sicer predložil slike in videoposnetek, vendar šele dva meseca po vložitvi zahtevka za ponovni postopek, toženka pa ugotavlja, da iz tega gradiva ne izhaja, kdaj in kako je bilo posneto, ne njegov pomen za tožnika, še posebno pa to gradivo ne izkazuje njegove osebne ogroženosti s strani Daisha. To gradivo zato ne more vplivati na odločitev, toženka pa dodaja, da tožnik od dne 8. 10. 2015, ko je samovoljno zapustil Azilni dom, do vložitve zahtevka, sploh ni bil v izvorni državi, temveč je potoval po Evropi.
3. Tožnik iz navedenih razlogov po mnenju toženke ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena, ki mu ga v zvezi s ponovno uvedbo postopka nalaga prvi odstavek 64. člena ZMZ-1, zato je njegov zahtevek v skladu s četrtim odstavkom 65. člena istega zakona zavrgla.
4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je v zahtevku navedel razloge za svojo življenjsko ogroženost v primeru vrnitve, iz teh navedb pa sledi, da so se s časom razmere v Mosulu spremenile, s tem pa tudi razmerje moči, tožnik pa je poudaril nevarnost Daishe in to, da bi se moral pridružiti državni vojski. Vse to so nove okoliščine, na podlagi katerih so izpolnjeni pogoji za podajo ponovne prošnje za mednarodno zaščito, zaradi česar sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in ugodi zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.
5. Toženka v odgovoru na tožbo ponovno poudarja, da bi moral tožnik po določbah ZMZ-1 sam predložiti dokaze ali navesti nova dejstva že takoj ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. V nasprotju s tem je tožnik šele dva meseca po vložitvi zahtevka predložil tri slike in videoposnetek, ki so že zato nerelevantni. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.
6. Tožba ni utemeljena.
7. Po prvi alineji prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Po tretjem odstavku istega člena morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve, razen če jih oseba brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v času prvega postopka. Po prvem odstavku 65. člena istega zakona mora taka oseba sama predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva.
8. Med strankama ni sporno, da je bila tožnikova prošnja v prejšnjem postopku pravnomočno zavrnjena in da so okoliščine, ki jih je navedel v obravnavani zadevi, ter dokazi, ki jih je predložil za te svoje navedbe, novi glede na prejšnji postopek. Vendar pa toženka meni, da so tožnikove navedbe o novih okoliščinah splošne in nedoločne, da tožnik ni ustrezno utemeljil, zakaj naj teh okoliščin in dokazov ne bi mogel uveljavljati že v prejšnjem postopku in da predloženi dokazi niso taki, da bi lahko vplivali na odločitev.
9. Sodišče se glede na dokazna pravila iz 64. člena ZMZ-1 in dejstva, da tožnika v upravnem sporu zastopa svetovalka za begunce, s temi stališči toženke lahko strinja. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, tožnik za okoliščine, na katere se sklicuje, niti ni zatrjeval, da v času prvega postopka še sploh ne bi obstajale. Ob tem je kot razlog, zakaj se v času prvega postopka ni skliceval nanje, navedel zgolj to, da mu je tako svetoval tolmač. Sodišče se strinja s presojo toženke, da ne gre za okoliščino, ki bi tožniku kakor koli preprečevala navedbo tehtnih razlogov, da bi lahko utemeljevali njegovo upravičenost do mednarodne zaščite. V tožbi tožnik sicer navaja še, da iz njegovih navedb pred upravnim organom sledi, da so se s časom ?razmere v Mosulu spremenile? in da se je s tem spremenilo tudi razmerje moči, vendar pri tem spremenjenih razmer v ničemer ne konkretizira tako, da bi iz njih izhajala njegova individualna ogroženost, ki bi pomenila pomembno povečanje verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za status begunca oziroma, da je v celotnem Iraku varnostna situacija takšna, da bi njegova vrnitev tožniku lahko povzročila resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. 10. Prav tako se sodišče strinja z ocenami toženke, da so tožnikove navedbe o novih okoliščinah preveč pavšalne in da zgolj fotografije in videoposnetek, pridobljeni s socialnega omrežja, brez kakršnekoli obrazložitve, kaj tožnik z njimi dokazuje, predvsem pa brez konkretnih navedb, kako se nanašajo nanj oziroma na njegovo ogroženost, ne pomenijo ustreznega dokaza za njegove - kot že rečeno - zelo splošne navedbe o stanju v izvorni državi in še manj o njegovi osebni ogroženosti.
11. Toženka pravilno opozarja na določbo prvega odstavka 65. člena ZMZ-1, po kateri je v obravnavanem postopku tako trditveno kot dokazno breme na tožniku, pri čemer velja ob tem upoštevati tudi določbo člena 46(4) Direktive št. 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). Po tej določbi države članice lahko odločijo, da bo prošnja nadalje obravnavana le, če zadevni prosilec brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogel uveljaviti okoliščin iz odstavkov 2 in 3 tega člena, zlasti z uveljavljanjem svoje pravice do učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46. V zvezi s tem sodišče pripominja, da iz listin v upravnem spisu izhaja, da je bila tožniku ves čas postopka, tako prejšnjega kot tokratnega, na voljo strokovna pomoč in da ni uveljavljal sodnega varstva zoper prvotno odločbo. Tudi ni razloga, da ne bi mogel že v svojem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ali pa vsaj v tožbi navesti vseh relevantnih razlogov, jih ustrezno konkretizirati in zanje predložiti tudi prepričljive dokaze, tako da bi se pomembno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Kot je bilo obrazloženo, tega tudi po presoji sodišča ni storil, v takem primeru pa pristojni organ po četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavrže. Zato je odločitev toženke po presoji sodišča pravilna in zakonita, tako da je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.