Jedro

ZOdv v 5. odstavka 17. člena določa, da je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, za svoje delo upravičen do polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Namen zakonodajalca za določitev nižjega plačila (v višini polovice zneska, ki bi odvetniku pripadal po odvetniški tarifi) za odvetnike plačane iz državnega proračuna je bil omejitev javnofinančnih učinkov novele OT, po kateri so postavljeni in dodeljeni odvetniki upravičeni do enakega plačila odvetniških storitev kot odvetniki sicer. Določba petega odstavka 17. člena ZOdv torej velja tudi v danem primeru, ko je bila tožeči stranki odobrena brezplačna pravna pomoč.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o stroških postopka.

II. Pritožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 26. 11. 2015, 10. 11. 2015, 16. 12. 2015 in z dne 1. 12. 2015 ter ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo v polnem delovnem času v obdobju od 25. 12. 2015 do 15. 2. 2016 (I. točka izreka). Tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval, da je bil začasno nezmožen za delo od 1. 12. 2015 do 24. 12. 2016 zavrglo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 171,35 EUR v roku 15 dni po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da tožena stranka za tožečo stranko plača stroške postopka v višini 279,83 EUR v roku 15 dni na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (prvi in drugi odstavek III. točke izreka).

2. Zoper III. točko sodbe in sklepa, torej zoper odločitev o nastalih pravdnih stroških postopka se pritožuje tožeča stranka. Odločitev sodišča, ki je toženki za dve pripravljalni vlogi, za prvi in za drugi narok, za 2 % materialne stroške ter 22 % DDV naložilo v plačilo znesek 275,03 EUR je zmotna, saj je sodišče toženki nastale pravdne stroške odmerilo na podlagi določbe 17. člena Zakona o odvetništvu, ki pa je ni moč uporabiti v pravdnih postopkih. Meni, da se peti odstavek 17. člena izključno uporablja le v odnosu med upravičencem do brezplačne pravne pomoči, izvajalcem, ki brezplačno pravno pomoč izvaja in plačnikom, ne pa tudi zoper toženko. Toženka je v navedeni pravdni zadevi v celoti propadla in je zato dolžna tožeči stranki povrniti stroške po določbah 154. in 155. člena ZPP, skladno z veljavno Odvetniško tarifo, ki velja za obravnavanje pred sodišči. V nasprotnem primeru je tožena stranka brez utemeljenega, vsebinskega, razumnega, racionalnega ali kateregakoli drugega razloga v priviligiranem položaju, saj je dolžna tožeči stranki povrniti zgolj eno polovico nastalih pravdnih stroškov glede na veljavno odvetniško tarifo. Gre za kršitev najmanj 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije, saj se toženo stranko brez utemeljenega in razumnega vzroka postavlja v priviligiran položaj, v primerjavi s povsem enakovrstnimi pravdnimi postopki tožečih strank, katerih pooblaščenci odvetniki tekom postopka niso sprejeli odločbe o brezplačni pravni pomoči. Citirana določba je bila sprejeta zato, da bi ščitila obseg javne porabe, ne pa tudi pravdne stranke, ki v pravdnih postopkih izgubijo. Tudi iz Poročevalca Državnega zbora, ki je utemeljil podlago in razloge za sprejem novele ZOdv-D (Ur. l. RS, št. 97/2014) ne izhaja, da je bil namen le te kakršnokoli priviligiranje pravdnih strank, ki v postopkih propadejo. Tudi pooblaščenec tožeče stranke je v primerih kot je ta v depreviligiranem položaju, saj mora stroške brezplačne pravne pomoči priglasiti v zgolj 15 dneh po opravljeni storitvi, v nasprotnem primeru ne bi bil upravičen do plačila storitve brezplačne pravne pomoči, medtem ko je zastaralni rok za judikatne terjatve kar 10 let in je torej tudi iz tega naslova podano očitno nesorazmerje med enim in drugim rokom. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega sklepa o stroških v sodbi sodišča prve stopnje v skladu s pritožbenimi navedbami in kakor to določa, upoštevajoč 366. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP), drugi odstavek 350. člena ZPP. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti do v pritožbi uveljavljanih kršitev 14. in 22. člena Ustave RS.

5. V predmetni zadevi se spor nanaša na to, ali je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo stroške v tistem delu, ko je tožeči stranki bila priznana brezplačna pravna pomoč.

6. Pravna podlaga v predmetni zadevi je v določilu 5. odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami, ZOdv), ki določa, da je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, za svoje delo upravičen do polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Namen zakonodajalca za določitev nižjega plačila (v višini polovice zneska, ki bi odvetniku pripadal po odvetniški tarifi) za odvetnike plačane iz državnega proračuna je bil omejitev javnofinančnih učinkov novele OT, po kateri so postavljeni in dodeljeni odvetniki upravičeni do enakega plačila odvetniških storitev kot odvetniki sicer. V obrazložitvi 1. člena ZOdvD (Poročevalec Državnega zbora RS z dne 4. 12. 2014) je pojasnjeno, da bo nova OT iz naslova plačil za delo odvetnikov postavljenih po uradni dolžnosti in odvetnikov, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči, povečala proračunske izdatke. Zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države se s predvideno dopolnitvijo veljavnega 17. člena ZOdv določajo nižja plačila za odvetnike, če opravljajo storitve brezplačne pravne pomoči in zastopanja po uradni dolžnosti. Na ta način bodo učinki nove OT dolgoročno ustrezno omejeni. Namen zakonodajalca za določitev nižjega plačila za odvetnike, plačane iz državnega proračuna je bila torej omejitev javnofinančnih učinkov nove OT, po kateri so tudi postavljeni in dodeljeni odvetniki (torej odvetniki, ki so plačani iz proračuna), kakor odvetniki, ki opravljajo storitve brezplačne pravne pomoči upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev. Določba petega odstavka 17. člena ZOdv torej velja tudi v danem primeru, ko je bila tožeči stranki odobrena brezplačna pravna pomoč.

7. Prvostopenjsko sodišče je navedeno določilo petega odstavka 17. člena pravilno uporabilo in tako ni kršilo materialnega prava. Navedeno določilo velja za vse primere, ko so odvetniki postavljeni in dodeljeni ter plačani iz državnega proračuna ter tako ne obstaja kršitev iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (enakost pred zakonom) niti ne zatrjevane kršitve enakega varstva pravic, saj se v vseh navedenih primerih navedeno določilo uporablja enako in z njim zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem.

8. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep o stroških v izpodbijani sodbi prvostopenjskega sodišča. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP pritožnik, ki s pritožbo ni uspel, krije stroške pritožbe sam.