Jedro

Plačilo denarnega zneska je tožnica zahtevala z argumentom, da predstavlja 1/4 (kolikor znaša njen zakoniti dedni delež) iz nemških mark v evre preračunano zapustniku izročeno vrednost obveznic Slovenske odškodninske družbe. Tak zahtevek je nesklepčen. Glede na določbo 2. člena ZD bi mogla uspešno zahtevati le obveznice.

Obrazložitev

Revizija zoper tisti del izpodbijane sodbe, s katerim je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje v točkah I/1, I/2, I/3 in I/4, se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Pravdne stranke so potomci in s tem zakoniti dediči po 13. 1. 1973 umrlem G. O., po katerem je bil zapuščinski postopek izveden leta 1974. Po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je bilo v denacionalizacijskem postopku G. O. najprej vrnjeno nepremično premoženje v letu 1995, nato pa še v letu 2003, ko je poleg nepremičnin prejel tudi odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v vrednosti 342.820,95 DEM. Glede premoženja, zapustniku vrnjenega v letu 1985, so v novem zapuščinskem postopku toženci svoje dedne deleže odstopili v korist takrat še živeče sodedinje – zapustnikove vdove in svoje matere, ki ni hkrati tudi mati tožnice, Š. O., tožnica in zapustnikova vdova pa sta sklenili dedni dogovor, po katerem je vse zapustniku vrnjene nepremičnine v naravi pridobila vdova Š. O., ki se je zavezala v določenem roku njegovi hčeri K. J. plačati 30.000 DEM, K. J. pa je izjavila, da je s prejemom tega denarnega zneska v celoti dedno odpravljena po očetu in po njem nima nobenih dednopravnih zahtevkov več – tudi ne glede morebiti v bodoče še vrnjenega mu premoženja, zaradi česar je na morebitno novo zapuščinsko obravnavo ni potrebno vabiti in ji ni treba vročiti morebitne sodne odločbe. Zato je zapuščinsko sodišče, ko je bilo G. O. vrnjeno še dodatno nepremično premoženje in mu je bila dodeljena odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, to premoženje razdelilo med tožence (vdova je namreč med tem umrla). K. J. se je zoper sklep o dedovanju, s katerim je bilo razdeljeno navedeno premoženje, pritožila, potem ko je bila njena pritožba zavrnjena, pa je vložila tožbo z več zahtevki. Od sodišča je zahtevala: (1) ugotovitev, da je dedinja po pokojnem G. O., (2) ugotovitev, da je dedni dogovor, sklenjen 20. 10. 1995 v zapuščinskem postopku D 40/95 Okrajnega sodišča v Ormožu, ničen,(3) zavezo tožencem, da ji morajo izstaviti zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis solastninskega deleža, ustreznega njenemu dednemu deležu na nepremičninah, ki so bile zapustniku vrnjene z odločbo o denacionalizaciji v letu 1995 in so bile predmet 20. 10. 1995 sklenjenega dednega dogovora ter (4) zavezo tožencem, da ji morajo izstaviti zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis solastninske pravice na njeno ime v deležu, ki ustreza njenemu dednemu deležu glede nepremičnin, ki so bile predmet dopolnilne odločbe o denacionalizaciji iz leta 2003 in jih je zapuščinsko sodišče v tem letu dodelilo le tožencem. Poleg pravkar povzetih nedenarnih zahtevkov je uveljavljala tudi (5) denarni zahtevek, da ji morajo toženci plačati tolarsko protivrednost 43.820,273 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 20. 10. 2003 dalje, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je vse tožničine zahtevke zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

3. Sodbo pritožbenega sodišča tožnica izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga njeno razveljavitev in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve slednjemu v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

O nedovoljenosti revizije

5. V premoženjskopravnih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR oziroma prej 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je za presojo pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). V konkretnem primeru je tožnica vrednost spornega predmeta za vse štiri nedenarne in za denarni zahtevek v tožbi opredelila z zneskom 12,000.000 SIT. Zahtevka na ugotovitev, da je tožnica dedinja po pokojnem G. O. in na ugotovitev, da je dedni dogovor, ki ga je z zapustnikovo vdovo sklenila 20. 10. 1995, v resnici predstavljata predhodno vprašanje za njima uveljavljanih dajatvenih zahtevkov na izstavitev zemljiškoknjižne listine za nepremičnine, ki so bile zapustniku vrnjene v denacionalizacijskem postopku v letu 1995 in nato še v letu 2003. Ta zahtevka temeljita na različnih pravnih podlagah (na dveh odločbah denacionalizacijskega organa). Zato bi morala tožnica vrednost spornega predmeta določiti po vrednosti vsakega od navedenih zahtevkov posebej: če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, je namreč pravica do revizije odvisna od vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Če je vrednost spornega predmeta navedena nediferencirano, je z vidika pravice do revizije položaj enak, kot če vrednost sploh ni navedena: stranka si pravice do revizije na ta način ne zagotovi. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru: ker je tožnica navedla nediferencirano vrednost spornega predmeta nedenarnih zahtevkov, ki temeljita na različni pravni podlagi, je njena revizija nedovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije

6. Zahtevek za plačilo 43.820,273 EUR v tolarski protivrednosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 20. 10. 2003 dalje je materialnopravno pravilno pravnomočno zavrnjen. Plačilo navedenega denarnega zneska je tožnica zahtevala z argumentom, da predstavlja 1/4 (kolikor znaša njen zakoniti dedni delež) iz nemških mark v evre preračunano zapustniku izročeno vrednost obveznic Slovenske odškodninske družbe. Tak zahtevek je nesklepčen. Po določbi 2. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) se lahko deduje stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom. Povedano drugače: predmet dedovanja v konkretnem primeru so bile obveznice Slovenske odškodninske družbe in tudi v primeru ničnosti dednega dogovora (oziroma v njem zapisane izjave, da je po očetu v celoti dedno odpravljena) tožnica od sodedičev ne bi mogla uspešno zahtevati plačila denarne vrednosti obveznic, pač pa le obveznice. Zato se revizijskemu sodišču ni bilo treba spuščati v presojo pravilnosti odločitev sodišč prve in druge stopnje o obstoju tožničine dedne pravice in o neveljavnosti dednega dogovora in je revizijo v dovoljenem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).