Jedro

Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov drugostopenjski upravni organ utemeljuje s pojasnilom, da je bilo treba tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrniti, ker je bila pritožba delno zavrnjena, da pa je za odločitev o povrnitvi priglašenih stroškov v delu, v katerem je bila izpodbijana odločba odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek, pristojen odločati prvostopenjski upravni organ. To pa iz izpodbijanega izreka o stroških ne izhaja.

V izreku navedena odstranitev dodatne kleti je v skladu s prvo inšpekcijsko odločbo, izdano na podlagi (za stranko koristne) ugotovitve, da gre v obravnavanem primer za neskladno, ne pa morebiti za nelegalno gradnjo. Zato je neutemeljeno tudi tožnikovo stališče, da bi morali biti za dodatno klet voden postopek za nelegalno gradnjo in ne za neskladno gradnjo.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se odpravi II. točka izreka odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 0612-146/2013-2 006421136 z dne 13. 6. 2013 in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski inšpekcijski organ je z odločbo, izdano v postopku, vodenem zaradi neskladne gradnje, tožniku naložil, da mora na lastne stroške uskladiti nelegalno gradnjo zidanega objekta na ..., na zemljišču s parc. št. 1227/2, k. o. ..., s pogoji gradbenega dovoljenja št. 351-229/2008-14 z dne 20. 10. 2008 tako, da odstrani: a. dodatno klet pod kletjo zidanega objekta s tem, da jo v celoti zasuje; b. dodatno klet v dveh etažah maksimalnih dimenzij 13 m x 7 m v spodnji etaži in 9,5 m x 9,7 m v zgornji etaži, skupne višine cca 6 m; c. oporni zid ob meji s sosednjim zemljiščem na SV strani (1. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki bo opravljen po drugih osebah ali s prisilitvijo (2. točka), o izpolnitvi odrejenega dejanja pa mora tožnik obvestiti pristojnega inšpektorja (3. točka). Ugotovljeno je bilo še, da v inšpekcijskem postopku ni bilo posebnih stroškov (4. točka) in odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve je razvidno, da je gradbeni inšpektor tožniku z odločbo št. 06122-2782/2010-6 z dne 22. 11. 2010, izdano na podlagi 153. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), zaradi neskladne gradnje odredil, da mora v enem mesecu od njenega prejema zaprositi za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja, ker je obravnavani objekt gradil v nasprotju s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja. Omenjena inšpekcijska odločba je bila tožniku vročena 1. 12. 2010, tožnik pa do 19. 4. 2012 ni zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja. Zato je inšpekcijski organ na podlagi drugega odstavka 153. člena ZGO-1 odredil uskladitev gradnje s pogoji iz gradbenega dovoljenja št. 351-229/2008-14 z dne 20. 10. 2008. Drugostopenjski organ je pritožbi delno ugodil in odpravil prvostopenjsko odločbo v delu, ki se nanaša na gradnjo opornega zidu, in v tem delu zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno (I. točka izreka). Med drugim je očitek, da je bilo z izpodbijano odločitvijo preseženo pooblastilo iz 153. člena ZGO-1, zavrnil s pojasnilom, da tožniku ni bila naložena odstranitev celotne zidanice, temveč le delov, ki so neskladno grajeni. Zavrnil je tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka (II. točka izreka).

Tožnik vlaga tožbo zoper II. točko izreka odločbe organa druge stopnje, s katero je bilo odločeno, da se njegova zahteva za stroške zavrne, in zoper 1.b. točko izreka prvostopenjske odločbe. Glede na to, da je drugostopenjski organ v delu, ki se nanaša na oporni zid pritožbi ugodil, meni, da je II. točka izreka odločbe upravnega organa druge stopnje v nasprotju s I. točko izreka, razlogi za tako odločitev pa naj bi bili nejasni.

Glede odločitve o zavrnitvi pritožbe organu druge stopnje očita tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker naj se ne bi opredelil do bistvenih pritožbenih navedb zoper odločitev iz 1.b. točke izreka. Ker mu je bila odrejena odstranitev dodatne kleti v celoti in ne le tistih delov, ki so neskladni z gradbenim dovoljenjem, meni, da tak ukrep presega pooblastilo iz drugega dostavka 153. člena ZGO-1, obrazložitev obeh upravnih organov pa naj bi bila nejasna. Meni, da bo z odstranitvijo dodatne kleti nastal položaj, kot če bi šlo za izvršitev ukrepa, ki ga 152. člen ZGO-1 določa za nelegalno gradnjo. Sodišču predlaga, naj odpravi II. točko izreka odločbe upravnega organa druge stopnje in v tem delu vrne zadevo organu druge stopnje v ponovno odločanje, odpravi 1.b točko izreka odločbe upravnega organa prve stopnje in v tem obsegu zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, oziroma naj odpravi odločbi organov prve in druge stopnje v izpodbijanih delih in odloči, naj o pritožbenih stroških odloči organ prve stopnje, toženki pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka Tožba zoper II. točko izreka drugostopenjskega organa je utemeljena.

Drugostopenjski organ je tožnikovi pritožbi delno ugodil, saj je prvostopenjsko odločbo odpravil v delu, ki se nanaša na gradnjo podpornega zidu in v tem delu zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje. Z izpodbijano odločitvijo pa je zavrnil tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

V obrazložitvi se sklicuje tako na drugi odstavek 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da upravni organ odloči o stroških, če zavrne pravno sredstvo, kot na drugi odstavek 113. člena ZUP, ki določa, da gredo stroški v breme stranke, če se je postopek zanjo končal neugodno. Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov drugostopenjski upravni organ utemeljuje s pojasnilom, da je bilo treba tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrniti, ker je bila pritožba delno zavrnjena, da pa je za odločitev o povrnitvi priglašenih stroškov v delu, v katerem je bila izpodbijana odločba odpravljena in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek, pristojen odločati prvostopenjski upravni organ. To pa iz izpodbijanega izreka o stroških ne izhaja.

Po navedenem je torej odločitev o stroških tako nejasna, da se je ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP).

Glede na navedeno in glede na tožbene predloge je sodišče tožbi v tem delu ugodilo tako, da je II. točko izreka odločbe upravnega organa druge stopnje odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo v tem delu vrnilo organu druge stopnje v ponovno odločanje.

K II. točki izreka Tožba zoper izpodbijani del prvostopenjske odločbe ni utemeljena. Tožnik v tožbi sicer uvodoma navaja, da prvostopenjsko odločbo izpodbija v celoti, razen v 1.c točki izreka, vendar pa se vsi tožbeni razlogi in tožbeni predlog izrecno nanašajo le na 1.b točko izreka, s katero je zaradi uskladitve z gradbenim dovoljenjem z dne 20. 10. 2008 odrejena odstranitev dodatne kleti.

Gre torej za inšpekcijski ukrep zaradi neskladne gradnje. V skladu z določbo 12.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 neskladna gradnja pomeni, da je za gradnjo, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, to sicer izdano, vendar se gradnja izvaja oz. je izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem. V takem primeru je gradbeni inšpektor dolžan izreči inšpekcijske ukrepe, kot jih pri neskladni gradnji predvideva 153. člen ZGO-1. V skladu z drugim odstavkom 153. člena ZGO-1 gradbeni inšpektor v primeru neskladne gradnje, v zvezi s katero investitor ne zaprosi za spremembo gradbenega dovoljenja v enem mesecu po izrečenem ukrepu ustavitve gradnje, ali če pristojni upravni organ za gradbene zadeve njegovo zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrne ali zavrže, odredi, da se tisti del objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, na investitorjeve stroške odstrani in vzpostavi stanje, določeno v gradbenem dovoljenju.

V zadevi ni sporno, da tožnik v enomesečnem roku, ki je bil določen z inšpekcijsko odločbo z dne 22. 11. 2010 (prvostopenjski upravni organ ugotavlja, da mu je bila inšpekcijska odločba vročena 1. 12. 2010), ni zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja z dne 20. 10. 2008, s katerim mu je bilo dovoljeno zgraditi dodatno klet zidanice s horizontalnimi gabariti 3,80 m x 5,00 m. Upravni organ je zato v skladu z navedeno določbo ZGO-1 tožniku pravilno naložil odstranitev neskladno zgrajenega dela objekta. Sodišče se z njegovimi razlogi strinja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), prav tako z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil ugovore, ki jih tožnik ponavlja tudi v tožbi.

Tožnik v tožbi sicer trdi, da drugostopenjski organ ni odgovoril na njegove pritožbene navedbe in mu zato očita kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave, vendar je ta očitek neutemeljen. Nestrinjanje stranke s stališči pritožbenega organa namreč tega očitka ne utemeljuje.

Kot je pojasnil že drugostopenjski organ, je z 1.b. točko izreka prvostopenjske odločbe odrejena odstranitev neskladnega dela zidanice. V postopku, v katerem je bila izdana odločba z dne 22. 11. 2010, je bilo namreč ugotovljeno, da je bilo tožniku izdano gradbeno dovoljenje za objekt zidanice (legalizacijo in dozidavo), katerega del je tudi dodatna klet. To izhaja tudi iz gradbenega dovoljenja, ki je med listinami v upravnem spisu, saj se po ugotovitvah organa, ki je izdal gradbeno dovoljenje, zemljišča obravnavane gradnje nahajajo na območju najboljših kmetijskih zemljišč – vinogradniškem območju, na katerem je mogoče graditi stavbo tipa zidanica, v funkcionalnem prostoru zidanice pa še vodnjak, greznico in rezervoar za utekočinjeni plin. V izreku navedena odstranitev dodatne kleti je torej v skladu s prvo inšpekcijsko odločbo, izdano na podlagi (za stranko koristne) ugotovitve, da gre v obravnavanem primer za neskladno, ne pa morebiti za nelegalno gradnjo. Zato je neutemeljeno tudi tožnikovo stališče, da bi morali biti za dodatno klet voden postopek za nelegalno gradnjo in ne za neskladno gradnjo.

Glede na tožbene navedbe sodišče pojasnjuje še, da uskladitev gradnje z gradbenim dovoljenjem ne pomeni, da tožnik po izvršenem ukrepu ne bi smel zgraditi dodatne kleti v skladu z že izdanim gradbenim dovoljenjem, tako kot „odprt pomožni kubus“, za katerega tožnik sam navaja, da je prav tako predmet gradbenega dovoljenja, ni pa bil predmet inšpekcijskega postopka, ker še ni bil zgrajen.

Navedba o možnosti uskladitve obravnavanega dela zidanice z enakim ukrepom kot v 1.a točki izreka, tj. z zasutjem spodnje kleti, pa je nedovoljena tožbena novota, zato je v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta. Iz tožnikove pritožbe, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, namreč izhaja, da tega dejstva ni uveljavljal. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti stališče pritožbenega organa glede ukrepa odstranitve opornega zidu, na podlagi katerega je odpravil 1.c točko izreka prvostopenjske odločbe in v tem delu vrnil zadevo v ponovno odločanje organu prve stopnje. Drugostopenjski organ je namreč tako odločitev sprejel prav na ugotovitvi, da obravnavani oporni zid ni bil predmet gradbenega dovoljenja za zidanico temveč drugega gradbenega dovoljenja. Ker pa navedeni oporni zid ni del zidanice, tudi njegova odstranitev ne more biti odrejena kot odstranitev neskladno grajenega dela zidanice.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba zoper izpodbijani del prvostopenjske odločbe neutemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 v tem delu zavrnilo.

K III. točki izreka Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 je tožnik v primeru, če sodišče ugodi tožbi in izpodbijani upravni akt odpravi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Čeprav je tožnik s tožbo uspel le deloma, so stroški zanj enaki kot v primeru, če bi uspel v celoti, zato mu je sodišče priznalo pavšalni znesek povračila v višini 350,00 EUR. Ta je določen v drugem odstavku 3. člena Pravilnika za primer, če je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).