Jedro

Ker je šlo v predmetni zadevi za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku, tožnik ni mogel prej kot v pritožbi navesti spornih dejstev glede dejanske rabe spornega objekta. Ali so nova dejstva in novi dokazi obstajali v času odločanja na prvi stopnji, pa zgolj iz datuma poročila oziroma mnenja ni mogoče ugotoviti. Tožnik namreč zatrjuje, da se je sporni objekt že v času oddaje vloge na razpis (in tudi pred tem) uporabljal kot kurilnica, drvarnica, shramba in garaža, torej za nekmetijske namene, kar posledično pomeni, da je preuranjena odločitev tožene stranke, da gre za dejstvo oziroma dokaz, ki ni obstajal v času odločanja na prvi stopnji. Upravičenost tožnika do uveljavljanja novih dejstev oziroma dokazov ni bila opravljena na predpisan način, zato so bila pri odločanju bistveno prekršena pravila postopka, kar predstavlja razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33114-464/2011/3 z dne 3. 5. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil tožnikovo vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev Programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep Pomoč mladim prevzemnikom in odločil, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve ter da posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo na podlagi predložene dokumentacije ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev, določenih z Uredbo o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba) in z Javnim razpisom za ukrep 112: Pomoč mladim prevzemnikom, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 47/11. V poglavju IV/2. je z javnim razpisom v 5. točki določeno, da se prevzem kmetije, za namen izvedbe tega javnega razpisa, upošteva prevzem kmetije z vsemi pripadajočimi kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, vključno z gospodarskimi poslopji in stroji, ki so namenjeni opravljanju kmetijske in gozdarske dejavnosti in se nahajajo na območju Republike Slovenije in ki so v lasti ali solasti prenosnika in njegovega zakonca ali zunajzakonskega partnerja. Iz uradnih evidenc Geodetske uprave RS in zemljiške knjige pa je razvidno, da sta prenosnika A.A. in B.B. obdržala gospodarsko poslopje, kar pa ni v skladu s pogoji javnega razpisa.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi se je strinjal z razlogi prvostopenjskega organa, saj iz dokumentacije, in sicer iz evidence Geodetske uprave RS, izpis na dan 24. 4. 2012, to je po vložitvi vloge dne 17. 11. 2011, in iz sestavljenega izpisa za parcelo iz zemljiške knjige in iz zemljiškega katastra z dne 24. 4. 2012 izhaja, da sta lastnika nepremičnine parc. št. 732/1 k.o. … prenosnika A.A. in B.B. navedena nepremičnina pa med drugim obsega gospodarsko poslopje v izmeri 225 m2. Tožnik ob predložitvi vloge tako ni prevzel celotne kmetije, saj ni prevzel nepremičnine s parc. št. 732/1 k.o. …, ki je last prenosnikov in je prenosnika z izročilno pogodbo torej nista prenesla na prevzemnika. Ker navedena nepremičnin obsega gospodarsko poslopje, je prenosnik ne more izključiti iz prevzema. Gospodarsko poslopje je namreč objekt, namenjen kmetijski dejavnosti. Poročilo o ugotovitvi namembnosti objekta na parc. št. 732/1 z dne 23. 5. 2012 in mnenje o kmetiji tožnikov z dne 24. 5. 2012 sta nova dokaza, ki ju je tožnik predložil šele ob vložitvi pritožbe in nista obstajala v času odločanja na prvi stopnje, zato ju toženka na podlagi 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni mogla upoštevati. Do spremembe vrste rabe na navedeni parceli je namreč prišlo šele po koncu postopka na prvi stopnji. Prvostopenjski organ je odločal po skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, ki v 2. točki prvega odstavka določa, da organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Navedeno pomeni, da s tem, ko organ tožnika ni zaslišal, ni kršil pravil postopka.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve pravil postopka. V njej navaja, da sta mu starša izročila celotno kmetijo, veliko 149,77 ha, torej vsa kmetijska zemljišča, katerih parcelne številke so razvidne iz izročilne pogodbe in gospodarska poslopja, ki so namenjena opravljanju kmetijske dejavnosti in vso kmetijsko mehanizacijo. Zase sta obdržala stanovanjsko hišo in objekt na parceli št. 732/1 k.o. …. Gre za objekt, ki je funkcionalni del stanovanjske hiše in sicer je to garaža za osebna vozila, kurilnica, drvarnica in shramba za potrebe stanovanjske hiše. Stavba s takšno vsebino nikakor ni namenjena opravljanju kmetijske in gozdarske dejavnosti. Navedeno je razvidno tudi iz dejstva, ker stojijo vsa gospodarska poslopja, ki so namenjena opravljanju kmetijske in gozdarske dejavnosti, na parc. št. 731/1 k.o. …. Iz kopij katastrskih načrtov ter iz stanja na portalu Prostor je razvidno dejansko stanje objekta, in sicer nestanovanjska stavba – shramba v velikosti 190,4 m2. Takšno dejansko stanje pa je razvidno tudi iz mnenja zapriseženega cenilca gradbene stroke in mnenja o objektu, ki ga je podala kmetijska svetovalna služba. Stanje, ki sta ga ugotovila cenilec in strokovni delavec kmetijske svetovalne službe, je bilo identično že na dan oddaje vloge na javni razpis oziroma že ob sestavi izročilne pogodbe na dan 28. 2. 2011. V postopku na prvi stopnji so bile tudi kršene določbe ZUP. Kršen je bil 7. člen navedenega zakona, ki govori o varstvu pravic stranke. Upravni organ tudi ni popolnoma in v celoti ugotovil dejanskega stanja, kot to predvideva 8. člen ZUP. Nadalje organ tudi ni upošteval 9. člena ZUP o zaslišanju strank, saj tožnika ni pozval k razjasnitvi stanja. Organ bi moral v skladu s 145. in 146. členom ZUP izvesti posebni ugotovitveni postopek, saj niso bili podani razlogi za izvedbo skrajšanega postopka. Upravni organ namreč ni preveril vseh uradnih evidenc, ki so mu na voljo – ni pregledal uradnih kopij katastrskih načrtov, tožnika pa ni pozval k razjasnitvi zadeve oziroma k pojasnilu spornih okoliščin, za kaj se uporablja sporni objekt. Tožnik zato sodišču predlaga, da njegovi tožni ugodi in ugotovi, da je tožnik upravičen do nepovratnih sredstev oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek organu prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev vseh stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne in ob tem še navaja, da se za izračun primerljivih kmetijskih površin upošteva dejanska raba površin na podlagi podatkov iz grafične evidence rabe kmetijskih zemljišč na dan oddaje vloge na javni razpis, v primeru rabe gozdnih površin pa se upošteva raba iz zemljiškega katastra. Izjema glede stavb v Uredbi in javnem razpisu ni določena, kar pomeni, da se porabljajo podatki iz javnih evidenc.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru se je tožnik prijavil na javni razpis za pridobitev sredstev Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Odločilni razlog, da na razpisu ni uspel, je v tem, da sta njegova starša B.B. in A.A. ob prenosu kmetije na naslovu … obdržala v lasti parcelo št. 732/1 k.o. …, na kateri poleg stanovanjske hiše stoji še en objekt, za katerega je upravni organ ugotovil, da gre za gospodarsko poslopje. Gre za okoliščino, ki vpliva na izpolnjevanje pogojev javnega razpisa, saj se v skladu s 5. točko IV/2. poglavja javnega razpisa in 5. točko prvega odstavka 13. člena Uredbe kot prevzem upošteva prevzem kmetije z vsemi pripadajočimi kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, vključno z gospodarskimi poslopji in stroji, ki so namenjeni opravljanju kmetijske in gozdarske dejavnosti in se nahajajo na območju Republike Slovenije in ki so v lasti ali solasti prenosnika in njegovega zakonca ali zunajzakonskega partnerja. Izjeme so določene v 9. točki prvega odstavka 13. člena Uredbe, po kateri ima prenosnik možnost, da iz prevzema izključi stanovanjsko enoto, zemljišča v skupni velikosti do 0,5 ha primerljivih kmetijskih površin in objekte, ki so namenjeni opravljanju dopolnilne dejavnosti na kmetiji, razen v primeru, kadar so pogoj za gospodarsko vitalnost kmetije.

Dejstvo, da sta prenosnika kmetije zase obdržala zgoraj navedeno nepremičnino, med strankami postopka ni sporno. Sporno tudi ni, da na navedeni nepremičnini stoji stanovanjska stavba, v kateri živita prenosnika in ki predstavlja izjemo po 9. točki prvega odstavka 13. člena Uredbe. Sporna pa je dejanska raba drugega objekta, ki stoji na parceli št. 732/1 k.o. …. Iz zemljiškega katastra, v katerega je vpogledal prvostopenjski upravni organ, namreč izhaja, da gre za gospodarsko poslopje, tožnik pa trdi, da objekt ni namenjen opravljanju kmetijske dejavnosti, ampak gre za pomožni objekt k stanovanjski stavbi, v katerem se nahajajo garaža, kurilnica in shramba. Takšno dejansko stanje je dokazoval s predložitvijo poročila o ugotovitvi namembnosti objekta na parc. št. 732/1 z dne 23. 5. 2012, ki ga je izdelal C.C., sodni cenilec za gradbeništvo, in mnenjem o kmetiji tožnikov z dne 24. 5. 2012 kmetijske svetovalke D.D. Tožena stranka zgoraj navedenih mnenj, ki ju je tožnik predložil hkrati s pritožbo, ob sklicevanju na tretji odstavek 238. člena ZUP ni upoštevala in ni ugotavljala, kakšna je v resnici dejanska raba objekta na parc. št. 732/1. Odločitev tožene stranke, da gre v danem primeru za nedovoljeno pritožbeno novoto, je po mnenju sodišča napačna. Kljub zakonski obveznosti, da stranka že v postopku pred izdajo odločbe na prvi stopnji navede dejansko stanje natančno in popolno, stranka z izdajo odločbe ni absolutno prekludirana pri navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov. V pritožbi lahko navede tudi nova dejstva in predlaga nove dokaze, le da mora obrazložiti, zakaj jih ni navedla oziroma predložila že v postopku na prvi stopnji. Pri tem se nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji (tretji odstavek 238. člena ZUP).

Odločba prve stopnje je bila izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku (144. člen ZUP) brez sodelovanja tožnika in s tem tudi brez možnosti, da bi že v postopku na prvi stopnji zatrjeval drugačno dejansko stanje glede dejanske rabe spornega objekta, kot izhaja iz podatkov zemljiškega katastra. Ne gre namreč za situacijo, ko bi bila tožniku dana možnost, da sodeluje v postopku in se pred izdajo odločbe osebno seznani z ugotovitvami upravnega organa in nanje tudi ustrezno odgovori. Ker je šlo za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku, tožnik ni mogel prej kot v pritožbi navesti spornih dejstev glede dejanske rabe spornega objekta. Ali so nova dejstva in novi dokazi obstajali v času odločanja na prvi stopnji (odločba je bila izdana 3. 5. 2012), pa zgolj iz datuma poročila oziroma mnenja ni mogoče ugotoviti. Tožnik namreč zatrjuje, da se je sporni objekt že v času oddaje vloge na razpis (in tudi pred tem) uporabljal kot kurilnica, drvarnica, shramba in garaža, torej za nekmetijske namene, kar posledično pomeni, da je preuranjena odločitev tožene stranke, da gre za dejstvo oziroma dokaz, ki ni obstajal v času odločanja na prvi stopnji.

Ker presoja upravičenosti tožnika do uveljavljanja novih dejstev oziroma dokazov ni bila opravljena na predpisan način, so bila pri odločanju bistveno prekršena pravila postopka, kar predstavlja razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da opravi nov postopek in pri tem upošteva tudi nova dejstva oziroma dokaze, ki jih je tožnik predložil k pritožbi ter presodi.

Sodišče še pripominja, da ni sledilo primarnemu tožbenemu predlogu tožnika, da samo odloči o stvari (65. člen ZUS-1), saj za to glede na naravo stvari (dodelitev sredstev na podlagi javnega razpisa) niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.