Jedro

Sodišče prve stopnje ni spregledalo tega, da obtoženec doslej res še ni bil obsojen za kaznivo dejanje, je pa na drugi strani izpostavilo obtoženčevo agresivnost, brutalnost, nepredvidljivost ter nekritičnost kot tudi brezkompromisnost iz šestega odstavka 7. točke pritožbeno izpodbijanega sklepa in tudi posest orožja in eksploziva, kar so gotovo okoliščine, ki kažejo na resno in konkretno nevarnost, da bi obtoženec kaznivo dejanje ponovil. Pritožbeno zatrjevana obtoženčeva priljubljenost in marljivost se nujno relativizira ob spoznanju, da je obtoženec utemeljeno osumljen dveh kaznivih dejanj umora.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so priporni razlogi zoper obtoženega A. A. še vedno podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin in sicer 19., 20. in 22. člena Ustave Republike Slovenije ter kršitve jamstva iz 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi, podredno pa, da se nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa, pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo in v zadostni meri utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost in za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je temeljni pogoj za izdajo pritožbeno izpodbijanega sklepa, torej utemeljen sum, argumentiralo z dejstvom pravnomočne obtožbe ter dejstva izreka sicer nepravnomočne, vendar obsodilne sodbe, s katero je bila obtožencu izrečena enotna kazen 30 let zapora. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je podana večja verjetnost, da je obtoženec storil očitani mu kaznivi dejanji, na način, kot je opisan v izreku nepravnomočne sodbe, kot pa verjetnost, da teh dejanj ni storil. V takšnih okoliščinah, ko je še vedno govora le o utemeljenosti suma, se zagovornik neutemeljeno zavzema za decidiran odgovor na vprašanje ali je podano obtoženčevo naklepno ravnanje, ali je šlo za žrtvin aroganten nastop do obtoženca, ki naj bi bil protipraven, kot tudi na vprašanje, ali je morebiti bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe. Okvire tega pritožbenega postopka presega tudi pritožbena polemika o nepravilni navedbi v izpodbijanem sklepu, da naj bi obe kaznivi dejanji obdolženec storil v kvalificiranih oblikah, zlasti pa tudi tista polemika o neustrezni pravni opredelitvi, ko pritožnik spregleda, da določilo 116. člena Kazenskega zakonika ni razčlenjeno na več odstavkov. Zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je podan utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, je tako za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiv.

6. Povsem na mestu pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Razloge za ta zaključek je sodišče prve stopnje nanizalo v točki 7 pritožbeno izpodbijanega sklepa, kjer je na eni strani operiralo tako z objektivnimi okoliščinami, ki so relevantne za zaključek o ponovitveni nevarnosti, na drugi strani pa tudi s subjektivnimi okoliščinami, ki so relevantne za zaključek o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. V četrtem do osmem odstavku 7. točke pritožbeno izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje izpostavilo relevantne okoliščine, ki se nanašajo na obtoženčevo osebnost, zaradi česar pritožbi ni moč pritrditi v uveljavljanju pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu določila 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih). Sodišče prve stopnje ni spregledalo tega, da obtoženec doslej res še ni bil obsojen za kaznivo dejanje, je pa na drugi strani izpostavilo obtoženčevo agresivnost, brutalnost, nepredvidljivost ter nekritičnost kot tudi brezkompromisnost iz šestega odstavka 7. točke pritožbeno izpodbijanega sklepa in tudi posest orožja in eksploziva, kar so gotovo okoliščine, ki kažejo na resno in konkretno nevarnost, da bi obtoženec kaznivo dejanje ponovil. Pritožbeno zatrjevana obtoženčeva priljubljenost in marljivost se nujno relativizira ob spoznanju, da je obtoženec utemeljeno osumljen dveh kaznivih dejanj umora. Res je, da je sodišče na izpostavljene obtoženčeve lastnosti sklepalo glede na okoliščine obravnavanih kaznivih dejanj, a v tem pritožbeno sodišče ne vidi nič oporečnega. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je v zadostni meri in prepričljivo obrazložen tudi priporni razlog obtoženčeve ponovitvene nevarnosti. Sodišču prve stopnje tako ni moč očitati niti pritožbeno uveljavljanih procesnih kršitev, pa tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan.

7. Obtoženčeva ponovitvena nevarnost je pa tudi po sodbi pritožbenega sodišča tako resna in konkretna, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da se okoliščine, ki kažejo na neogibno potrebnost pripora, vse od odreditve pripora do danes niso v ničemer spremenile. Tudi pritožba v tem pogledu ne vnaša ničesar novega, gotovo pa zgolj glede na dejstvo, da obtoženec doslej še ni bil obsojen za kaznivo dejanje, ni moč omajati zaključka sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti pripora, ki pa je tudi sicer v zadostni meri obrazložen v 8. točki pritožbeno izpodbijanega sklepa, zaradi česar tudi v tem pogledu sodišču prve stopnje ni moč očitati procesne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Res je, da so okoliščine, ki utemeljujejo vztrajanje pri obravnavanem osebnem omejevalnem ukrepu, ves čas od odreditve pripora dalje identične, da se torej na nek način ponavljajo v utemeljevanju pripora, a to je posledica dejstva, da se te okoliščine pač od odreditve pripora dalje niso v ničemer spremenile, ko je očitno, da pa tudi tokratna pritožba v tem pogledu ne vnaša ničesar novega. Takšen način utemeljevanja nujnosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa pa seveda ne pomeni, da sodišče ni skrbno in vestno pretehtalo vse pomembne okoliščine in dejstva.

9. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča je pripor še vedno sorazmeren osebni omejevalni ukrep, tudi s časovnega vidika. Gotovo pa ni moč sprejeti drugačnega zaključka o časovni sorazmernosti uporabljenega ukrepa glede na nekoliko prekoračen instrukcijski rok za izdelavo pisne sodbe, ki pa je, kar ugotavlja že pritožnik sam, že bila izdelana. Zgolj zato ni moč govoriti o nespoštovanju norme o posebno hitrem postopanju v priporni zadevi. Pritožbeno sodišče kršitev, ki so uveljavljane na povsem načelni ravni, torej neobrazloženo, ni presojalo.

10. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

11. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.