Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo 213. člena ZD, ko je pravico pritožnika, ki trdi, da v zapuščino spadajo tudi denarna sredstva, dvignjena z računa zapustnice pred njeno smrtjo, štelo za manj verjetno, in zato njega napotilo na pravdo. Zapuščina je premoženje, ki ga ima zapustnik v trenutku smrti. V kolikor so denarna sredstva z zapustnikovega računa dvignjena še v času njegovega življenja in torej zapustnik v trenutku smrti tega premoženja ni več imel, mora (praviloma) tisti, ki trdi, da to premoženje kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati in je njegova pravica manj verjetna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (to je točki III izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in dediča A. A. ter dedinjo B. B. napotilo na pravdo. Pri tem je glede posameznega zahtevka na pravdo napotilo tistega od njiju, katerega pravico je štelo za manj verjetno. Dedič A. A. je tako dolžan vložiti tožbo za ugotovitev, da v zapuščino spadajo denarna sredstva v višini 34.512 EUR s pripadki, ki jih je potrditvah dediča z računa zapustnice, še za časa njenega življenja, dvignila B. B. (točka III izreka).

2. Dedič A. A. vlaga pritožbo. Izpodbija odločitev v točki III izreka. Meni, da je manj verjetna pravica sodedinje, ki trdi, da ta sredstva ne sodijo v zapuščino. Če jih slednja ne bi samovoljno dvignila, bi se nahajala na računu. Ker dvigi niso sporni, bi morala dedinja dokazati, da so bili opravljeni s soglasjem zapustnice in v njeno korist. 3. Dedinja B. B. je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev odločitve.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo 213. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ko je pravico pritožnika, ki trdi, da v zapuščino spadajo tudi denarna sredstva, dvignjena z računa zapustnice pred njeno smrtjo, štelo za manj verjetno, in zato njega napotilo na pravdo.

6. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zapuščina premoženje, ki ga ima zapustnik v trenutku smrti. V kolikor so denarna sredstva z zapustnikovega računa dvignjena še v času njegovega življenja in torej zapustnik v trenutku smrti tega premoženja ni več imel, mora (praviloma) tisti, ki trdi, da to premoženje kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati in je njegova pravica manj verjetna.

7. Pritožbene navedbe v obravnavani zadevi ne narekujejo drugačne odločitve. Ker je iz v spis vloženega dokazila (priloga C6) razvidno, da je bila dedinja B. B. od 17. 12. 2012 pooblaščena (tudi) za dvige z zapustničinega računa, je trditev o samovoljnih dvigih za obdobje po 17. 12. 2012 brez podlage, za obdobje pred tem pa pritožnik trditve, da je dvige opravljala druga oseba, ni prerekal. Dedinja je poleg tega trdila (in to ponavlja tudi v odgovoru na pritožbo), da je dvignjen denar v celoti porabila za kritje zapustničinih potreb, to pa podkrepila s konkretnimi navedbami (in dokazili) o dohodkih zapustnice ter stroških, ki jih je imela zapustnica z oskrbo v Domu upokojencev X. in z zagotavljanjem nekaterih drugih potreb. Bolj verjetna je zato trditev dedinje B. B., da zapustnica spornih denarnih sredstev ob smrti ni več imela, ker jih je porabila za kritje svojih življenjskih stroškov in zato ne morejo biti predmet dedovanja.

8. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD sklep v izpodbijanem delu potrdilo.