Jedro

V postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede časovne in krajevne opredelitve storitve hujših kršitev pogodbenih obveznosti ni mogoče postaviti takšnih zahtev kot za kazenski postopek in tudi ne takšnih zahtev, kot so bile oblikovane za disciplinski postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se do pravnomočnosti odločbe sodišča o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi (1. točka izreka). Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka pridržalo za odločitev o glavni stvari (2. točka izreka).

Zoper takšen sklep se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo, da je začasna odredba iz 3. odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002) posebna odredba, za katero ne veljajo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS št. 51/98 - 70/2003). Začasne odredbe po ZIZ niso vezane na procesne predpostavke in roke, začasna odredba iz 85. člena ZDR pa je možna le, kadar sindikat nasprotuje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavec njen sprejem predlaga najkasneje ob vložitvi tožbe. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno ugotovilo, da sindikat ni izrecno nasprotoval izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je tudi presenečena nad stališčem sodišča prve stopnje, da naj bi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že začela učinkovati v času, ko je zahtevala zadržanje njenega učinkovanja. Tožnica je zadržanje učinkovanja izredne odpovedi lahko zahtevala šele potem, ko ji je bila odpoved vročena in ne že po opravljenem zagovoru. Edina napaka tožnice naj bi bila v tem, da sodišču prve stopnje že ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe ni predložila fotokopije zahteve za zadržanje učinkovanja izredne odpovedi, ki jo je naslovila na toženo stranko. Sodišče prve stopnje bi tožnico moralo pozvati, da predlog dopolni ter mu zahtevo dostavi, sicer pa bi moralo predlog zavreči, ker ni bila izpolnjena procesna predpostavka. Podrejeno pa tožnica uveljavlja tudi, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarnih terjatev po ZIZ. Tožnica je prepričana, da bo sodišče prve stopnje razsodilo v njeno korist, saj v izredni odpovedi tožena stranka ne navaja, kdaj naj bi tožnica storila hujšo kršitev pogodbene obveznosti z vsemi znaki kaznivega dejanja, zaradi česar je onemogočena presoja o tem, ali je bil spoštovan 15-dnevni prekluzivni rok za izredno odpoved. V izredni odpovedi tožena stranka tudi ni navedla, s storitvijo katerega kaznivega dejanja naj bi tožnica kršila svoje pogodbene obveznosti, zaradi česar ni mogoče preizkusiti, ali je bil spoštovan subjektivni rok za izredno odpoved iz drugega odstavka 110. člena ZDR. V skladu z ZDR mora imeti kršitev pogodbene obveznosti vse znake kaznivega dejanja, tožnica pa se kljub skrbni proučitvi Kazenskega zakonika (KZ - Ur. l. RS št. 63/94, 23/99) ni "našla" v opisu dejanskega stanu nobenega od kaznivih dejanj. Tožena stranka z ničemer in dokazala in utemeljila domnevnih okoliščin in interesov, zaradi katerih delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Kljub temu, da bo tožnica v sporu uspela, pa brez izdaje predlagane začasne odredbe ne bo moglo priti do izvršbe, saj bo tožena stranka zaposlila drugo tajnico in pri toženi stranki ni drugega delovnega mesta, ki bi ga lahko ponudili tej novi tajnici. Direktor tožene stranke in njen pravni zastopnik naj bi si zamislila scenarij, po katerem bi bila izvršba neuspešna, tožnici pa bi se izplačala minimalna odškodnina, pa še glede te se tožnica boji, da je nikoli ne bo videla. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je sicer zmotno štelo, da sindikat ni nasprotoval izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, češ da to ni razvidno iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa mnenja sindikata tožene stranke (priloga B 7), ki ga je tožena stranka prejela 20.1.2004, ni mogoče razumeti drugače kot nasprotovanje izredni odpovedi pogodbi o zaposlitvi. Sindikat je mnenje podal v zvezi s postopkom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice, zato navedba, da se sindikat ne strinja z izrečenim ukrepom in da meni, da bi delavka lahko bila odpuščena z redno odpovedjo ali pa premeščena na manj zahtevno delovno mesto, pomeni nasprotovanje izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Res je sicer, da tožnica predlogu za izdajo začasne odredbe ni predložila dokazila o tem, da je v skladu s prvim odstavkom 85. člena ZDR pri toženi stranki zahtevala zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi, vendar je v predlogu to zatrjevala. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da tožnice ni pozvalo k dopolnitvi vloge, saj je v skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) dolžno brez odlašanja odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe, najkasneje pa v treh dneh. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe upošteva navedbe v predlogu in predložene listine. Sodišče prve stopnje je sicer zmotno štelo, da pri tožnici ni prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi in da odpoved pogodbe o zaposlitvi že učinkuje. V skladu s prvim odstavkom 85. člena je zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi nastopilo na podlagi samega zakona, saj je sindikat nasprotoval izredni odpovedi (vsaj tako izhaja iz njegovega mnenja), tožnica pa je pri delodajalcu zahtevala zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, kar dokazuje z listinami, ki jih je priložila pritožbi. Pravilno je tudi stališče tožnice, da delavec lahko zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi pri delodajalcu zahteva šele potem, ko mu je odpoved vročena. Res je sicer, da zakon glede tega ni postavil nobenega roka. Vendar je iz določbe, da v takšnem primeru prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje do poteka roka za arbitražno oziroma sodno varstvo, razvidno, da mora biti ta zahteva podana pred iztekom tega roka. Tožnica je zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zahtevala sedmi dan po vročitvi odpovedi, kar je pred iztekom roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. Na podlagi samega zakona prenehanje pogodbe o zaposlitvi tako ni učinkovalo do poteka roka za sodno varstvo. Ker pa je tožnica ob vložitvi tožbe predlagala izdajo začasne odredbe, se je zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljšalo do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Navedeno pomeni, da se celo v primeru, če predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen, zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi v tej zadevi na podlagi samega zakona podaljša do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, to je do vročitve tega sklepa tožnici.

V kolikor bo sodišče prve stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku ugotovilo, da tožena stranka ni upoštevala, da je na podlagi določb prvega in tretjega odstavka 85. člena ZDR prišlo do zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi vse do pravnomočnosti tega sklepa, to je do njegove vročitve tožnici, potem bo celo v primeru, če bo ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, tožnici moralo priznati delovno razmerje in plačo do pravnomočnosti odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, to je do vročitve tega sklepa tožnici. Vse to seveda le ob pogoju, da bo ugotovilo, da je sindikat pri toženi stranki nasprotoval nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je tožnica pri toženi stranki zahtevala zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi.

Tožnica pravilno ugotavlja, da mora biti za izdajo predlagane začasne odredbe izpolnjena predpostavka iz prvega odstavka 85. člena ZDR, to je nasprotovanje sindikata nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavčeva zahteva za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa je tudi z izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 85. člena ZDR potrebno, da je verjetnost terjatve izkazana. Upnik pa izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, če je iz tožbenih navedb in predloženih dokazov možno sklepati, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Razlogi, s katerimi tožnica v pritožbi utemeljuje, da bo v individualnem delovnem sporu odločeno v njeno korist, pa te verjetnosti ne potrjujejo. Za odpoved pogodbe o zaposlitvi glede časovne in krajevne opredelitve storitve hujših kršitev pogodbenih obveznosti ni mogoče postaviti takšnih zahtev kot za kazenski postopek in tudi ne takšnih zahtev, kot so bile oblikovane za disciplinski postopek. Kdaj je tožena stranka izvedela za višino primanjkljaja in za dejstvo, da je do njega prišlo, ker je denar vzela tožnica, pa bo mogoče ugotoviti iz listin v spisu, zlasti iz zapisnika o zagovoru v postopku izredne odpovedi, ki ga je potrebno upoštevati skupaj s samo odpovedjo. Utemeljenost tožbenega zahtevka tudi ne izhaja zgolj iz tega, da tožena stranka v obrazložitvi izredne odpovedi ni navedla kaznivega dejanja, katerega znake ima tožničina kršitev, saj gre pri tem za vprašanje uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče mora materialno pravo uporabiti pravilno, čeprav ga je delodajalec uporabil zmotno ali pa ga sploh ni uporabil. Po stališču pritožbe naj bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s sodno prakso nezakonita, ker naj bi tožena stranka zgolj povzela določbo drugega odstavka 110. člena ZDR (pravilno prvega odstavka), ne da bi pri tem dokazala in utemeljila domnevne okoliščine in interese, ki naj bi onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ni res, da bi tožena stranka zgolj povzela zakonsko določbo o tem, da je izredna odpoved dopustna, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je v odpovedi izrecno navedla, da je tožnica s svojim ravnanjem do take mere porušila medsebojni pogodbeni odnos, da delodajalec nima več zaupanja v delavko, zaradi česar je ne želi več obdržati v delovnem razmerju niti do izteka odpovednega roka. Po mnenju pritožbenega sodišča takšna opredelitev zadošča, seveda ob pogoju, da bo v postopku ugotovljeno, da je tožnica z nezakonitim prisvajanjem denarja tožene stranke v blagajni povzročila ugotovljeni primanjkljaj.

Zmotno je stališče tožnice, da pri predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi 85. člena ZDR upniku ni potrebno izkazati verjetnosti obstoja ene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tudi pri tej začasni odredbi bi tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe morala izkazati, da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve sicer onemogočena ali precej otežena oz. da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nenadomestljive škode oz. da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Tožnica je izpolnitveno nevarnost pričela uveljavljati šele v pritožbi, prav tako šele v pritožbi smiselno uveljavlja nevarnost nastanka nenadomestljive škode. Navedeno pomeni, da je sodišče tožničin predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo tudi zaradi tega, ker tožnica ni izkazala verjetnosti predpostavk iz citirane določbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani razlogi, ki jih tožnica navaja v pritožbi, prav tako ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.