Jedro

Sodišče je dolžno odločiti o pobotnem ugovoru toženke, čeprav ugovor ni speciziran in obrazložen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo zneska 10.612,50 DEM z obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestujejo devizne hranilne vloge v DEM vezane na več kot leto dni pri Novi LB d.d. Ljubljana in sicer za čas od 14.11.1988 do plačila ter 31.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi tako, kot so opredeljeno navedne v izreku izpodbijane sodbe. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožniku njegove pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo. Zoper to sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP pritožuje tožena stranka. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se strinja z izračuni kot jih je napravilo sodišče in tudi dolg, ki obremenjuje toženo stranko glede na ugotovljeno solastninsko razmerje nepremičnin za vsakega do 1/2 je pravilno izračunan. Toženka pa se pritožuje proti sodbi zaradi tega, ker sodišče ni upoštevalo njenega pobotnega ugovora, kajti iz listin, ki jih je predložila sodišču in ki jih sodišče v sodbi tudi citira in ki jih je tudi vpogledalo, je razvidno, da je tožnik ostal na dolgu toženki na dolgovani preživnini zanjo in za otroke za 26 mesecev po 1.050,00 DEM, kar znese 27.300,00 DEM in te dolgovane zneske je toženka izrecno ugovarjala v pobot. K temu je toženka prištela še 3.000,00 DEM vrednosti njenega deleža za pohištvo, ki si ga je prilastil tožnik, nadaljnjih 3.000,00 DEM za dvignjeno življenjsko zavarovalno polico in za delež na prodanem avtomobilu, ki je bil tudi solasten in ki ga je tožnik prodal za 4.000,00 DEM. Skupaj je torej toženkin v pobot ugovarjani znesek 37.300,00 DEM, glede katerega pa sodišče ni izvedlo nobenih dokazov. Sodišče je glede tega le izrazilo mnenje, da so njeni v pobot ugovarjani zahtevki vprašljivi, da so preživninski zahtevki pravnomočno prisojeni v Nemčiji in da se zato sodišče s temi pobotnimi ugovori ni ukvarjalo. Sodišče je s tem kršilo postopek, kajti gre za povsem enostransko odločitev, samo v korist tožnika in tožnik ni bil niti vprašan ali je poravnal preživninske obveznosti po pravnomočnih odločbah nemških sodišč in za koliko časa je preživnino dolgoval toženki. Toženka je bila zaradi tega, ker je toženec plačeval kredit prikrajšana pri preživnini, saj mu je bila zaradi plačevanja kreditov njegova preživninska obveznost znižana. Toženka je torej s tem, ko je prejemala znižano preživnino, svojo obveznost do tožnika v celoti poravnala in sodišče zato ne bi smelo zanemariti njenega pobotnega ugovora. Pritožba je utemeljena. Čeprav se toženka strinja z izračunom kot ga je sodišče prve stopnje napravilo v izreku pod 1., pa je pritožbeno sodišče sodbo v celoti razveljavilo, kajti obsodilni del sodbe je odvisen od pobotnega ugovora, katerega je toženka ves čas postopka uveljavljala in ga uveljavlja tudi sedaj v pritožbi. Po določilu 3. odst. 338. čl. ZPP/77 mora izrek sodbe poleg drugega obsegati tudi odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota. Pri tem se zakon sklicuje na 333. čl., ki v 3. odst. določa, da če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je toženec uveljavljal z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna. Sodišče prve stopnje glede pobotnega ugovora pravi, da ga toženka ni precizirala in tudi ne obrazložila in se zato sodišče s pobotnim zahtevkom tožene stranke, ki ni bil opredeljeno naveden in obrazložen, ni posebej ukvarjalo. Vendar pa bi se sodišče s tem pobotnim zahtevkom moralo ukvarjati, neglede na to, ali ga je tožena stranka precizirala in obrazložila. Pri tem ne igra nobene vloge dejstvo, da pobotni zahtevek ni bil preciziran in obrazložen in tudi ne dejstvo, da je višje sodišče v svojem sklepu z dne 1.12.1994, opr. št. I Cp 690/94 izrazilo mnenje, da se o tistih zahtevkih, o katerih je že pravnomočno razsojeno ne bo moglo ponovno odločati. To mnenje je namreč razumeti tako, da ni mogoče ponovno ugotavljati neke terjatve, če je bila že ugotovljena v nekem sodnem postopku, vendar pa je treba o njej kljub temu odločiti. Ugovor pobota namreč zahteva ugotavljanje obstoja terjatve in če je bila taka terjatev že ugotovljena s pravnomočno odločbo sodišča v Nemčiji, potem bo pač treba temu ustrezno o pobotnem zahtevku odločiti. Seveda pri tem ni mogoče mimo pritožbenih navedb, da pobotni ugovor, ne predstavlja samo preživnine za toženko in otroke pravdnih strank, ampak toženka v pobot ugovarja tudi 3.000,00 DEM od prodanega prohištva in 3.000,00 DEM iz življenjske zavarovalne police ter končno tudi delež na kupnini za prodani avtomobil. Če bo sodišče prve stopnje odločalo o pobotnem ugovoru in odločati bo moralo, bo seveda ugovotilo ali toženkina terjatev obstoji in če obstoji, jo bo moralo pobotati s tožbenim zahtevkom in nato obe terjatvi kompenzirati, če pa bo ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev toženke ne obstoji, pa bo moralo temu ustrezno odločiti o pobotnem zahtevku. Sodišče prve stopnje je torej s tem, ko ni odločalo o pobotnem ugovoru zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. ZPP, saj ni uporabilo določbe 338. čl. in 333. čl. ZPP, kar pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče je zato sodbo razveljavilo v celoti, saj kot je bilo že rečeno ima odločanje o pobotnem ugovoru lahko vpliv na odločanje o tožbenem zahtevku.