Jedro

Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da zahtevek za priznanje, da Potrdilo z dne 22. 11. 2016 ni javna listina, ni spor glede stvarne pravice, četudi ima sicer ta listina vlogo v zemljiškoknjižnem postopku. Ne drži pa niti pritožbena navedba, da gre za postopek, katerega predmet je veljavnost vpisa v javno knjigo, glede katerega je po določbi tretjega odstavka 24. člena Uredbe Bruselj I izključno pristojno sodišče države, kjer se vodi javna knjiga (v konkretnem primeru hrvaška zemljiška knjiga). Končni namen, za katerega bo sodna odločba v tem postopku uporabljena, ne pomeni, da je ta končni namen (izpodbijanje veljavnosti vpisov v zemljiški knjigi na Hrvaškem) tudi predmet tega konkretnega postopka, kot želi prikazati tožena stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te odločbe tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 2.151,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je za odločanje o zadevi pristojno sodišče Republike Slovenije in glede tega vprašanja zavrnilo tozadevni ugovor tožene stranke.

2. Zoper sklep se je iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka in predlagala, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter tožbo tožeče stranke zavrže. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je presodilo, da noben od treh tožbenih zahtevkov tožeče stranke (zahtevek za priznanje: da Potrdilo tožene stranke št. 37/2016 z dne 22. 11. 2016 ni javna listina; da je bila nepremičnina v Umagu upoštevana v otvoritveni bilanci tožeče stranke; za izdajo zemljiškoknjižne listine tožeči stranki, s katero bi ji tožena stranka priznala priznanje lastninske pravice na nepremičnini v Umagu) ne pomeni spora o stvarni pravici na nepremičnini, na podlagi katerega bi bilo na podlagi Uredbe št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba Bruselj I) izključno pristojno sodišče Republike Hrvaške (po legi nepremičnine).

6. Ni podana očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker toženi stranki vloga tožeče stranke, s katero je odgovorila na ugovor tožene stranke, ni bila vročena, preden je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru. Tožeča stranka je utemeljeno izpostavila, da je kontradiktornost in pravica do izjave pri presoji okoliščin, od katerih je odvisna pristojnost slovenskega sodišča, zožena. Izhajajoč iz tega tožena stranka ne more uspeti z navedbo, da bi kršitev njene pravice do izjave utemeljevalo dejstvo, da ji ni bil vročen odgovor tožeče stranke na njen ugovor. V sklepu III Ips 66/2017 z dne 13. 12. 2017 je Vrhovno sodišče RS zavrnilo očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ugovor (ne)pristojnosti ni bil vročen nasprotni stranki; še toliko manj je po presoji višjega sodišča utemeljen očitek, ko stranki, ki je vložila ugovor, ni bil vročen odgovor na ugovor.

7. Predmet pritožbe je izpodbijanje sklepa o zavrnitvi ugovora nepristojnosti sodišča Republike Slovenije. Za odločitev o pritožbi zoper omenjeni sklep niso relevantne pritožbene navedbe o domnevno nepravilno oblikovanem tožbenem zahtevku oziroma navedbe, ki se tičejo vsebinske utemeljenosti tožbenega zahtevka, in se zato višje sodišče do njih ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**Glede 1. točke tožbenega zahtevka**

8. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da zahtevek za priznanje, da Potrdilo z dne 22. 11. 2016 ni javna listina, ni spor glede stvarne pravice, četudi ima sicer ta listina vlogo v zemljiškoknjižnem postopku. Ne drži pa niti pritožbena navedba, da gre za postopek, katerega predmet je veljavnost vpisa v javno knjigo, glede katerega je po določbi tretjega odstavka 24. člena Uredbe Bruselj I izključno pristojno sodišče države, kjer se vodi javna knjiga (v konkretnem primeru hrvaška zemljiška knjiga). Končni namen, za katerega bo sodna odločba v tem postopku uporabljena, ne pomeni, da je ta končni namen (izpodbijanje veljavnosti vpisov v zemljiški knjigi na Hrvaškem) tudi predmet tega konkretnega postopka, kot želi prikazati tožena stranka.

**Glede 2. točke tožbenega zahtevka**

9. Enako kot je bilo pojasnjeno glede 1. točke tožbenega zahtevka, velja tudi za 2. točko glede priznanja umestitve nepremičnine na Hrvaškem v otvoritveno bilanco tožeče stranke. Tudi v tem delu tožena stranka poskuša končni dejanski namen (uporabo v zemljiškoknjižnih postopkih na Hrvaškem) uporabe sodne odločbe, izdane v tem konkretnem postopku, prikazati kot predmet tega konkretnega postopka (torej kot sam zemljiškoknjižni postopek), kar pa ni pravilno.

10. Prav tako pa ni pravilno sklicevanje na 45. člen Uredbe Bruselj I. Predmet tega postopka ni priznanje predhodne odločbe hrvaškega sodišča. Ker je predmet obravnavanega sklepa ugovor nepristojnosti, ni mogoče v tem sklepu polemizirati z obstojem pravnega interesa za postavitev konkretnega tožbenega zahtevka.

**Glede 3. točke tožbenega zahtevka**

11. Tožena stranka je s sklicem na sklep višjega sodišča I Cpg 497/2016 z dne izpodbijala stališče sodišča prve stopnje, da ima zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine obligacijskopravno in ne stvarnopravno naravo. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo utemeljeno izpostavila, da citirana zadeva ni primerljiva, saj se nanaša na zahtevek prvega kupca do drugega (v primeru dvojne prodaje nepremičnine), ki je zrcalno istoveten stvarnopravnemu ugovoru prodane in izročene stvari. V obravnavani zadevi pa ne gre za takšen zahtevek, temveč, kot je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, za obligacijskopravni zahtevek za izpolnitev obveznosti, izhajajoče iz zakonskih obveznosti v zvezi z lastninjenjem sporne nepremičnine.

12. Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. V skladu s priglašenim stroškovnikom in določili Odvetniške tarife – OT je višje sodišče tožeči stranki priznalo 2.900 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/2 OT) in materialne stroške v višini 39 točk, skupno 2.939 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožeči povrniti 2.151,35 EUR stroškov pritožbenega postopka.